nedelja, 21. oktober 2018

San Francisco - tretji del

Lahko je "The City by the Bay", "Golden Gate City", "Frisco", "SF", "San Fran" ali "Fog City".
Starejši prebivalci  o njem govorijo kot o "The City that Knows How", "Baghdad by the Bay", "The Paris of the West"
Domačini pa ga imenujejo "The City".
 
Panorama
Miha naju je v petek zjutraj pred stanovanjem pozdravil z besedami: »Sta dobro obuta? Imata zraven vodo? Naporno bo.« Šele takrat nama je povedal, da se bomo sprehodili po mestu z namenom, da se naslednji teden sama kar najbolje znajdeva. Vlogo vodiča je vzel zelo resno. Dobro se je pripravil. Midva z dragim bi gotovo improvizirala.
Pogled s Portole
Ko sam raziskuješ neznane kraje je najbolj pomembno, da veš v katero smer si obrnjen. Meni to še nikdar ni uspelo. Zato sama ne upam predaleč od doma. :-) Z dragim se dobro dopolnjujeva. On se znajde na »terenu«, jaz pa na računalniku in telefonu. :-)

Dragi je želel videti strme ulice, ki jih pozna iz filmov in televizije. Miha ga je potolažil z besedami, da se jih bo v naslednjih dneh dovolj nagledal, saj jih ni treba iskati. Pokazal nama je prometni znak: 29 stopinjski klanec.  Uf! Dol bo šlo. Kaj pa gor? Takrat sem se v mislih zahvalila Moniki, ki mi je že spomladi predlagala vsakodnevni trening po domačih gričih. »Na šolo in nazaj dol bo čisto dovolj«, je rekla. :-) V naslednjih dneh se je izkazalo, da je bil njen predlog odličen, moj vsakodnevni trening pa je zelo pripomogel k temu, da sem zdržala tempo, ki so ga narekovali Miha, moj dragi in mesto samo. 
29 stopinjski klanec
Čeprav, kot pravim, nikdar ne vem, v katero stran neba sem obrnjena, pa vseeno hodim po svetu z odprtimi očmi. Vpijam vse, kar je novega, vrtim glavo, opazujem, razmišljam, povezujem. Z dragim  se veliko pogovarjava o tem, kaj vse sva videla.

Začnimo s prometom. To, da so vsi avtomobili avtomatiki in je ogromno tudi električnih (Mihove besede: »Ni se ti treba obračati za Teslo. Tukaj jih je kot smeti.«) je logična posledica samega terena. S sklopko, ročnim menjalnikom in ročno zavoro bi avto in voznik obupala  že na prvem klancu. :-) V San Franciscu naju je najprej prijetno presenetila strpnost, ki vlada v prometu. Še posebej v predelih, kjer ni veliko turistov, se pravi tam, kjer smo se sprehajali mi. Ko smo se približali križišču brez semaforjev,  so se vozniki ustavili. Drug drugemu smo dajali prednost in  se z dvigom roke zahvaljevali. Doma grem čez cesto, če vsaj en kilometer v vsako stran ne vidim nobenega avtomobila, v SF pa sem brez strahu prečkala cesto v gostem prometu. 

Dovolj filozofiranja. Še veliko klancev nas čaka. :-) Najprej navzdol. 

Vodič v akciji :-)

Ulice San Francisca

Med klepetom, škljocanjem s fotoaparatom in »Ooo, kako je ta hiša lepa!«, »glej to!« naju je Miha opomnil, da smo prišli v okrožje Castro. V celem okrožju so visele mavrične zastave, na tleh pa so bile bakrene plošče s podobami znanih pisateljev in pesnikov, ki so se v svojih časih tako ali drugače borili, da jih svet sprejme takšne kot so, Lorca, Virginia Woolf in še mnogi drugi.  

Castro



 

Miha nama je končno izdal, kam naju pelje. Da bi hitreje prišli na cilj, smo se peljali s podzemno železnico in tramvajem. Po SF vozijo lepo obnovljeni tramvaji iz prejšnjega stoletja. Pohvalno,  kako ohranjajo zgodovino in zapuščino. »Takole«, je oznanil sine, »to je pa Embarcadero, finančno okrožje«.  Glavo sem vrtela na vse strani in v živo videla logotipe, ki jih gledam na računalniku: Google, Apple, Mozilla…


Sprehajali smo se po Embarcaderu, pogledali Ferry Building in šli na pomole. To je bil pravi utrip velemesta. Vse je vrvelo in hitelo. Najbolj glasno pa je pod mostom Bay Bridge, ki povezuje San Francisco in Oakland na obeh straneh zaliva San Francisco Bay.

The Embarcadero


Ferry Building
Pier 14
 



The Embarcadero



Prav pod mostom pa je bil vmesni cilj oziroma najbolj pomembna destinacija petkovega raziskovanja mesta ob zalivu: Pisarna podjetja IDEO, kjer si kruh služi najin Miha. 

IDEO - stranski vhod

Tudi Miha se velikokrat pelje v službo s kolesom

Pogled z Mihove pisarne


Miha je ponosno odprl vrata in vstopili smo v svet, ki ga z dragim ne poznava. Dizajnersko preurejeno skladišče na pomolu, točno pod mostom. Zračno, pregledno, veliko, umirjeno. Krasno delovno okolje. Mihovi sodelavci so nama segli v roke in ga vsi po vrsti hvalili. Mene pa je najbolj razveselilo vprašanje: »Mum? The card maker?« Yes!!! V San Franciscu sem znana osebnost. :-)

Razkazal nama je prostore in nama  povedal tisto kar sme povedati o njihovem delu in o filozofiji podjetja. Čeprav je tako daleč od doma in to dejstvo velikokrat boli, sem vesela zanj, ker ga imajo v službi radi in cenijo njegovo znanje in sposobnosti.

Obisk v pisarni smo končali ravno v času kosila. Množica mladih se je iz poslovnih stavb  na Embarcaderu zgrinjala v bližnje restavracije.  Naju je Miha peljal v popolnoma robotizirano restavracijo. Na ekranu je izbral kaj bomo jedli in v ozadju so roboti pripravili obrok. Na eni izmed omaric se je izpisalo Mihovo ime in naš obrok je bil pripravljen. To je bil sodoben obrok, sestavljen iz različnih sestavin od katerih jih veliko niti poznala nisem. Res sem iz Lotmerka! :-) »Robotsko« porcijo smo kombinirali še z ribjo iz druge restavracije in bilo je čisto dovolj, da smo lahko nadaljevali pot.
Popolnoma robotizirana restavracija


Dober tek!

  
Ko je Miha pogledal proti mostu Golden Gate, je rekel: »Sprememba plana. Megla se spušča na most.« Monika pa je sporočila, da je Twin Peaks, ki se je prejšnji dan kopal v soncu, že zavit v meglo. Tako je čez celo leto. V trenutku se iz Pacifika dvigne megla in treba je obleči vetrovko. Mi smo bili še izven meglenega objema. Najin vodič je na hitro preračunal vse vozne rede javnega prometa in naju odpeljal proti postaji. Gremo na cable car? Kako da ne! Je sploh mogoče doživeti San Francisco brez da se pelješ v odprtem tramvaju, kjer voznik z zvoncem opozarja druge udeležence v prometu, da se mu umaknejo? Miha je le nerad priznal, da se po skoraj treh letih, kar živita v SF, prvič pelje s cable carom. Dragi je užival in dokumentiral vsak milimeter vožnje. 

Cable car







Kako spoznaš turista v San Franciscu? Stoji sredi ulice in fotografira. :-)
Še en vrhunec dneva je bil pred nami: Lombard Street, najbolj vijugasta ulica na svetu in čudovita kulisa marsikateremu filmskemu prizoru




 
 
Nazaj domov smo se vrnili s tramvaji, avtobusi in vlaki skozi Japantown do Castra in Portole na Damon Hills. Mihova aplikacija na telefonu je pokazala, da smo prepešačili 12 km. Koliko je bilo vožnje z mestnim prometom si nisem zapomnila. 


Se nadaljuje....

NAZAJ                                             NA ZAČETEK                                            NAPREJ


 

12 komentarjev:

  1. Zanimivo branje, kot vodič. Komaj čakam 4
    Pozdravček Aleksandra

    OdgovoriIzbriši
  2. Hudo...še dobro da si trenirala za te klance, ker res zgledajo naporno :-P . Super dogodivščina, me prav zanima kaj vse sta še doživela :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Sonja, tole se pa super bere. Danes sem si vzela čas in v enem dihu prebrala vse tri dele. Krasno znaš pisati. Komaj čakam nadaljevanje. Lp

    OdgovoriIzbriši
  4. Krasen zapis in foto dokumentacija. Čakam nadaljevanje.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Nestrpno pričakujem četrti del. Tako lepo znaš opisovati, in tvoj dragi ti je dokumentiral čudovite slike.

      Izbriši
  5. Super. Krasen vodnik in filmski razgledi. Hvala, ker izkušnjo deliš z nami.

    OdgovoriIzbriši
  6. Prav uživam ko preko tvoje kronike potujem s teboj. Super.

    OdgovoriIzbriši
  7. Obožujem tvoje pisanje, čakam nadaljevanje😉. Lp

    OdgovoriIzbriši
  8. Tvoje zapise bi lahko brala vsak dan :) Fantastično!

    OdgovoriIzbriši
  9. Naporno čudovit dan. Krasnega vodiča sta imela in verjamem, da je lepo videti, da je sin krasno sprejet na delovnem mestu. Znana si pa res ;)

    OdgovoriIzbriši
  10. Še en čudovit dan in še eno zanimivo branje. Razmišljam kako dober spomin imaš, da lahko sedaj vse tako detajlno opisuješ. To ni le krasna objava na blogu in super branje za nas, temveč tudi "sodoben dnevnik" za tebe in tvojega dragega, ko bosta hotela čez leta znova in znova podoživeti to potovanje...

    OdgovoriIzbriši

Vesela sem vašega obiska in komentarja. Hvala!