Po sprehodu od Bovca do slapa Boka sem vam obljubila, da vas peljem v planine. Ni treba iskati planinske opreme. Skuhajte si skodelico planinskega čaja, se udobno namestite, izključite vse moteče elemente okoli sebe in …. gremo.
Takoj ob prihodu na Kanin sva videla tablo s sliko Prestreljeniškega okna in legendo o tem, kako je okno nastalo.
Lušna zgodbica. Gre pa takole:
Sveta Marija in Hudič sta se odpravljala proti Sveti gori. Hudič je ubral pot, ki se mu je zdela krajša. Stavila sta, kdo bo prvi na cilju. Hudič je na Kaninu naletel na previsoko steno Prestreljenika. Silovito je treščil vanjo in v steni naredil ogromno luknjo nato pa nadaljeval pot čez Stol, Mijo in Matajur. Ko je prispel na cilj, je bila Marija že zdavnaj tam.(vir)
Še vprašate, kam sva se namenila? Naravnost gor. Na skoraj 2400 metrov nad morjem. Nisva planinca. Rada pa greva v hribe in na dolge pohode. Ampak, sva si rekla, če sva že na Kaninu, greva skozi okno pogledat, kaj delajo v Italiji. Malo sem podvomila v svoje sposobnosti, dragi pa mi je obljubil, da bo pazil name in mi pomagal. Oprtala sva si nahrbtnika, zategnila vezalke na čevljih, raztegnila pohodne palice na primerno višino in se podala v čisto prave planine. Midva, panonska mornarja! :-)
Vzpon niti ni bil tako težak, kot sem predvidevala,
čeprav se je bilo treba zadnji del poti pod vrhom prijeti za jeklenico.
Potrdila pa sem tezo, da res do 70% človeškega telesa sestavlja voda. :-)
Pogled na italijansko stran in na okoliške vrhove je odtehtal vse
napore. Ampak kaj, ko je bila to le polovica poti! Sestopa sem se lotila
še bolj previdno kot vzpona. Sicer pa se nisem imela česa
bati, saj je bil moj osebni gorski reševalec ves čas z menoj! Ko
navzdol ni šlo drugače, sem se spustila po tazadnji. Tudi gre. Pa še
bati se ni treba, da zdrsneš. :-)
Nazaj na smučišču sem sama sebi čestitala za podvig, ki je zame pomenil veliko osebno zmago. Nazdravila sva s pivom in tako nadomestila tisto vodo, ki je med vzponom in spustom odtekla iz telesa. :-)
Po kosilu sva se sprehodila po Bovcu. Da je bil dan res nekaj posebnega in nepozabnega, je potrdila še prekrasna mavrica, ki se je pozno popoldne ponosno pokazala nad mestom.
Pot proti domu s planiranim vmesnim postankom na Jesenicah, se je začela s sanjsko vožnjo z avtovlakom od Mosta na Soči do Bohinjske Bistrice.
Kako se je končala, pa preberite na TEM LINKU.
Prejšnja objava Na začetek Naprej