sreda, 30. september 2020

Kanin

Po sprehodu od Bovca do slapa Boka sem vam obljubila, da vas peljem v planine. Ni treba iskati planinske opreme.  Skuhajte si skodelico planinskega čaja, se udobno namestite, izključite vse moteče elemente okoli sebe in …. gremo. 

 

Kot sem že omenila, sva se z najine počitniške namestitve do gondole za Kanin sprehodila v petih minutah. Med prvimi jutranjimi izletniki sva, opremljena kot najmanj za vzpon na Triglav, nasmejala prodajalca z nakupom ene upokojenske in ene normalne vozovnice. V kabini sva bila sama, verjetno zaradi varnosti, tako da je imel dragi dovolj prostora, da se je lahko vrtel na vse strani in s fotoaparatom dokumentiral celo pot. 


 


Takoj ob prihodu na Kanin sva videla tablo s sliko Prestreljeniškega okna in legendo o tem, kako je okno nastalo.


 Lušna zgodbica. Gre pa takole:

Sveta Marija in Hudič sta se odpravljala proti Sveti gori. Hudič je ubral pot, ki se mu je zdela krajša. Stavila sta, kdo bo prvi na cilju. Hudič je na Kaninu naletel na previsoko steno Prestreljenika. Silovito je treščil vanjo in v steni naredil ogromno luknjo nato pa nadaljeval pot čez Stol, Mijo in Matajur. Ko je prispel na cilj, je bila Marija že zdavnaj tam.(vir)

Še vprašate, kam sva se namenila? Naravnost gor. Na skoraj 2400 metrov nad morjem.  Nisva planinca. Rada pa greva v hribe in na dolge pohode. Ampak, sva si rekla, če sva že na Kaninu, greva skozi okno pogledat, kaj delajo v Italiji. Malo sem podvomila v svoje sposobnosti, dragi pa mi je obljubil, da bo pazil name in mi pomagal. Oprtala sva si nahrbtnika, zategnila vezalke na čevljih, raztegnila pohodne palice na primerno višino in se podala v čisto prave planine. Midva, panonska mornarja! :-)

 






Vzpon niti ni bil tako težak, kot sem predvidevala, čeprav se je bilo treba zadnji del poti pod vrhom prijeti za jeklenico. Potrdila pa sem tezo, da res do 70% človeškega telesa sestavlja voda. :-) Pogled na italijansko stran in na okoliške vrhove je odtehtal vse napore. Ampak kaj, ko je bila to le polovica poti! Sestopa sem se lotila še bolj previdno kot vzpona. Sicer pa se nisem imela česa bati, saj je bil moj osebni gorski reševalec ves čas z menoj! Ko navzdol ni šlo drugače, sem se spustila po tazadnji. Tudi gre. Pa še bati se ni treba, da zdrsneš. :-)


                                
  




Nazaj na smučišču sem sama sebi čestitala za podvig, ki je zame pomenil veliko osebno zmago. Nazdravila sva s pivom in tako nadomestila tisto vodo, ki je med vzponom in spustom odtekla iz telesa. :-)


Po kosilu sva se sprehodila po Bovcu. Da je bil dan res nekaj posebnega in nepozabnega, je potrdila še prekrasna mavrica, ki se je pozno popoldne ponosno pokazala nad mestom.



Zadnji dan sva imela v načrtu sprehod do letališča, ampak nama je dež zmešal štrene. Sicer pa ni bilo nič narobe s tem. Na dopustu je treba tudi počivati in prebrati kakšno knjigo, ne pa samo podirati rekorde. :-)

Pot proti domu s planiranim vmesnim postankom na Jesenicah, se je začela s sanjsko vožnjo z avtovlakom od Mosta na Soči do Bohinjske Bistrice.









 Kako se je končala, pa preberite na TEM LINKU.

 

Prejšnja objava                                       Na začetek                                                       Naprej

ponedeljek, 21. september 2020

Treba bo začeti....

...z izdelavo prazničnih voščilnic. Že sedaj vem, da bom spet pozna. Saj sem že navajena. Zdi se mi, da vse, kar za praznike naredim poleti, potegnem nekje iz »malega prsta na nogi«. Proti koncu leta pa ideje kar letijo na kup. :-) Danes vam pokažem dve praznični voščilnici izdelani s pomočjo nove in starejših kolekcij Najlepšega para. Ker novitete šele spoznavam, sem pri izdelavi voščilnic »prepisovala« od Tine. :-)

 

 

Smrečica je izdelana po Tinini predlogi iz treh vejic prazničnega zelenja. Vejice sem izrezala iz akvarelnega papirja našpricanega s spreji in vodo s perfect pearls, da se lepo blešči. Postavila sem jo na rjavo ozadje, ki sem ga embosirala z rezalnimi šablonami iz seta okrašeni pravokotniki. Napis sem vrezala v ozadje, belo osnovo pa pobarvala z rdečim distressom v tistem delu, kjer je napis. Na vrh smrečice sem »nataknila« zlato zvezdo in vse skupaj še zasnežila z belo tempero.

Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:

CAS Christmas Card Challenge: September 2020: Christmas Tree

Najlepši par: Galerija september (okrašeni pravokotniki, božično zelenje 2, smrečica, dodatek: voščila in zastavica)

Little Red Wagon: Challenge #567: Nature, Flora or Fauna

Simon Wednesday Challenge Blog: Simon Says: No Stamps Allowed

 


Skodelica iz nove kolekcije je čisto čarobna. Če jo napolniš z vročo čokolado in okrasiš s sladko smetano, ne more skriti zadovoljstva. :-) Malo sem se lovila z barvami in s postavitvijo, ampak na koncu sem bila čisto zadovoljna s prvo skodelico vroče čokolade letos. :-) Aja, črtast papir je moj dizajn. Star kot Lotmerk, bi rekli moji sodelavci. :-)

Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:

Najlepši par: Osvoji pomladno kolekcijo (skodelica)

Scrapping4funChallenges: Challenge 175: Anything Goes

Make My Monday Challenge Blog: #131 Christmas in September

Merry Little Christmas Challenge Blog #26: September Anything Christmas Goes

NBUS Challenge #18 - (cup - Najlepši par)

 

Pazite nase!

Lep pozdrav do naslednjič. :-)

 

nedelja, 13. september 2020

Nekaj starega in nekaj novega

Je bilo še komu drugemu tako težko čakati novo kolekcijo Najlepšega para, kot meni? :-) Petek, dan ki je že sam po sebi čudovit, so mi polepšale še nove igrače. Že takoj bi jih vzela v roke, pa ni bilo časa. V soboto sva se z dragim ves ljubi dan potepala. Nedeljsko dopoldne pa je bilo samo moje. :-) Najtežje se je bilo odločiti, katere igrače najprej vzeti v roke. Odločila sem se za buče in jesensko barvno kombinacijo. 


 
Na beli akvarelni papir sem odtisnila buči in ljubko lisičko in vse skupaj pobarvala s svinčnikovimi akvarelnimi barvicami. Izrezala sem jih s pripadajočimi šablonami in zalepila v notranjost šesterokotnika iz trgovine Action Shop. Zastavico sem izrezala iz oranžnega in belega papirja in v belega vrezala voščilo. Vse skupaj sem s 3D blazinicami pritrdila čez okvir. Listi so darilce ob nakupu.

Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:

- Najlepši par: Galerija meseca septembra (pravokotniki s šivi, jesen, zastavica, dodatek - voščilo, darilce ob nakupu)

- NBUS Challenge #18 (Najlepši par: stamps and cutting dies autumn

- AAA Birthday: Game #17: Animals & Critters

- Challenge Up Your Life: Challenge #127: Herbststimmung - Autumn Mood 

- Scrapping4fun Challenges: Challenge 175: Anything Goes 

- Najlepši par: Za kolekcijo Pomlad 2021 (štampiljke in rezalne šablone Jesen, dodatek Voščila za zastavico)

Čeprav vsakič nestrpno čakam novo kolekcijo Najlepšega para, pa uživam tudi, ko v roke vzamem starejše ustvarjalne pripomočke. Idej, kako jih uporabiti, mi zlepa ne zmanjka. :-) 


Embosiranje z rezalnimi šablonami je super tehnika, učinek pa naravnost fantastičen. Pa še zasvoji te. :-) Ker sem bila zadovoljna s prvo voščilnico, sem izdelala še eno. Uporabila sem enake šablone in enake barve, kot na prvi voščilnici, vendar malenkost drugače. Zgornjo voščilnico je dobila moja mama, spodnja pa potuje na drugo stran sveta. :-)

Zgornjo voščilnico prijavljam na izziv: 

- CAS Mix Up September: Mixed Media Challenge: Embossing with Dies (embossing with dies, smushing, die cutting, stamping, shading with distresses, gems)

Pri izdelavi spodnje voščilnice pa sem neizmerno uživala. In malo razbremenila škatlo z napol izdelanimi ozadji. Pacanje z distresi, vodo in plastičnimi šablonami je namreč eno mojih najljubših opravil. :-)


V škatli sem našla kartonček, ki sem ga za kdo ve kateri projekt posprejala z zeleno barvo. Plastično šablono in plastično mrežo sem naključno polagala na ozadje in potapkala z rumenim in zelenim distressom. Tudi voščilo je izdelano s pomočjo plastične šablone (Najlepši par). Pikice so izrezane s šablono iz črnega kartona prelepljenega s selotejpom. 

Čestitko prijavljam na naslednje izzive:

- CRAFT-alnica: Izziv #269: Ozadje in napis

- As You Like It Challenge: Favourite stencil (and why)  - I like to craft with stencils. There are a lot of them I like the most. But this sentiment is one of my favourites, because it makes a great effect. 

-Color Hues: Challenge #1: Yellow and Green

 

Utrinek sobotnega potepanja: Planinski muzej Slovenije v Mojstrani.


Pa naj še kdo reče, da so nove tehnologije samo za mlade! Neizmerno sem uživala na virtualnem spustu po jeklenici  z vrha Triglava v Mojstrano, v zimskem vzponu iz Kredarice na Triglav in v spustu v najglobljo podzemno jamo v Sloveniji.  Nepozabno doživetje v dobri družbi. 😍

 

Pazite nase!

Lep pozdrav do naslednjič. :-)


četrtek, 10. september 2020

Drevo za Twofer Challenge

Vam nekaj zaupam? Veliko rajši ustvarjam voščilnice za izzive, kot pa po naročilu. Pa ne tega nikomur povedati! :-)

Vprašanje, kako se lotiti Twofer izziva z drevesom me je zaposlovalo lep čas.

Po inventuri ustvarjalnih pripomočkov sem ugotovila, da imam samo eno štampiljko drevesa. In to kar veliko štampiljko. Smreke in smrečice, ki jih imam precej, pa me niso pritegnile. Ena voščilnica s smrečico bi bila praznična, kaj pa druga? Odločila sem se torej, da bo na obeh mojih voščilnicah velik hrast. Izdelala sem voščilnico za rojstni dan in pa dobrodošlico ob vselitvi v novi dom.


Voščilnici prijavljam na izziv Twofer Card Challenge #31: Trees (as a member of TCC team)

Voščilnica za rojstni dan

Na sredino belega kvadrata, izrezanega iz akvarelnega papirja, sem odtisnila drevo. Maskirala sem deblo, ampak se je izkazalo, da ga lahko lepo dvobarvno odtisnem tudi brez maskiranja. In sicer tako, da barvo iz blazinice na štampiljko nanašam z aplikatorjem. Res sem vesela, ker imam pripravo za odtiskovanje, saj sem lahko krošnjo odtisnila večkrat in to z različnimi zelenimi odtenki distressov. Odtis sem prevlekla s čopičem, da so se barve malo razmazale. Na koncu sem s čopičem in zelenim distressom poudarila rob krošnje. S čopičem sem pobarvala nebo in travo, da sem dobila globino. Na deblo sem zalepila srček in odtisnila voščilo ter osnovo prilepila na temno zeleno ozadje. Štampiljka drevesa je iz trgovine Action Shop, vsi ostali uporabljeni ustvarjalni pripomočki pa so od Najlepšega para.


 

Voščilnico prijavljam v septembersko galerijo Najlepšega para. (kvadrat s šivi, valoviti kvadrat s šivi, akvarelno srce, vse najboljše)

Čestitka ob vselitvi

Miha in Monika sta se konec avgusta iz majhnega stanovanja v San Franciscu preselila v hišico v Palo Alto (vir: Wikipedia). Trenutno oba delata od doma in kot zgleda, še nekaj časa bosta, zato ni nobene potrebe, da bi ostala v velikem mestu.Ko pa se bodo razmere umirile in izboljšale (enkrat se morajo!) pa imata super povezavo z vlakom (Caltrain) v San Francisco. Skrbi me zanju, saj trenutno poleg virusa divjajo še požari in celotna zahodna obala je v dimu.

                                                            (takole zgleda sredi dneva)  

Miha sicer pravi, da nista v nevarnosti. Tako sta si želela biti zunaj, na zraku, sedaj pa morata biti v hiši. :-( No, vsaj več prostora imata. Njuna hišica je pod velikim hrastom, zato sem jima izdelala tematsko voščilnico. Drevo sem odtisnila v rob, pod njega postavila hiško in na vrtu zasadila rože. Travo sem pobarvala s čopičem, nebo pa "nasmušala". Razen drevesa so vsi ostali ustvarjalni pripomočki od Najlepšega para (pravokotniki s šivi, vesele hiške, na travniku, praznična voščila). 


Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:

- Double D Challenges: Colorful Challenge 

- Double trouble paper Crafting: Challenge #66: Make a Scene 

- The Paper Girls: Challenge #207: Around the World 

- Moving Along With The Times: Challenge 122 for september: Create a Scene

Še eno novico imam. Najin pokoronski projekt. Nova kuhinja. Že dolgo sva razmišljala o tem, da bi bilo treba po več kot tridesetih letih kuhinjo zamenjati. Ker imava zelo malo prostora, nobena "konfekcijska" kuhinja ni ustrezala. Na srečo je imel mizar čas. Izbrala sva barvo, mizar je naredil načrt in kuhinja je končno na mestu. :-) Traraaa!


Pazite nase!

Lep pozdrav do naslednjič. :-)


 

nedelja, 6. september 2020

Bovec

Tako je, če delaš račun brez korone. Namesto, da bi poletni dopust preživela v Bosni, tako kot lani, sva ostala doma in odkrivala lepote Slovenije. Čeprav sva Slovenijo, prepotovala po dolgem in po čez, je ostalo ogromno lepih kotičkov, kamor še nisva pogledala. Res je, da naju poleti vleče na morje, ampak hribi sploh niso slaba izbira. Pravzaprav so odlična izbira. :-)

Letos sva čisto do zadnjega trenutka čakala, kam jo bova mahnila. Naivno sva namreč upala, da se bodo razmere v svetu toliko izboljšale, da bosta prišla domov Miha in Monika. Ampak šele, ko sta dokončno odpovedala potovanje, sva midva začela razmišljati o dopustu. In takrat je bilo že vse zasedeno. Ampak vztrajnost se izplača. :-) Našla sva apartma v Bovcu. Kot se je pozneje izkazalo, lokacija ne bi mogla biti boljša. Pa tudi vse ostalo je bilo idealno. Skoraj kičasto. :-)

Odločila sva se, da greva do Kranjske Gore in malo po Italiji ter čez prelaz Predel nazaj v Slovenijo. 


 

 
Vršič sva namreč prevozila le dober teden pred tem, in sploh naju ni mikalo, da se še enkrat soočiva z gužvo. Odločitev se je izkazala za odlično. Nobene gneče ni bilo. Ustavila sva se ob slikovitem jezeru, kjer sva pomalicala in pot nadaljevala do Predela. Tista cesta je fantastična. Ravno dovolj široka, slikovita in zavita. Za vsakim ovinkom se odpira drugačen pogled. Namesto v Bovec, naju je najprej odneslo na Mangrtsko sedlo. Na joto. :-) Ni je boljše jote, kot je ta na skoraj 2000 metrih nadmorske višine v osrčju Julijcev. Odkrito pa priznam, da vožnja ni bila niti malo prijetna. Kljub čudovitemu razgledu. En kup pločevine. Avtomobili, motorji, kolesa... Cirkus! Zaradi jote in sprehoda pa se je izplačalo. :-)
 



 

                  






 
 

Najino počitniško stanovanje sva našla brez težav. Navdušena sva bila nad čistočo in zelo lepo in domiselno opremo. 


Prijazna lastnica nama je povedala, kaj vse najdeva v bižini, kako po bližnjici prideva peš v mesto in kam se je dobro odpraviti v pohodniški opremi. Za prvi dan je bilo dovolj. :-)

Naslednje jutro naju je zbudilo sonce. Oblekla sva pohodniško opremo in jo mahnila proti slapu Virje. Čudovit pohod po gozdnih poteh je bil. Slap pa se je izkazal za pravi biser. 

                         


Ker je bilo tako prijetno hoditi in ker sva bila na poti skoraj sama, sva šla še do slapa Boka. Pot je lepo označena. Vodila naju je mimo jezera do elektrarne in skozi čudovit glamping, skrit pred radovednimi pogledi s ceste. 







Slap Boka je bil ravno tisti dan majhen, pot do razgledne točke pa naju je pošteno utrudila. Pa malo preveč ljudi je bilo. Preglasnih. In za moje pojme precej neumno obutih v japonke in natikače. Sicer so pa njih bolele noge! 




Nazaj v Bovec sva se nameravala vrniti z avtobusom. Poudarek na nameravala. Avtobus namreč sploh ni zavil na postajo. Samo pomahala sva mu in še pol ure upala, da pride naslednji. Zaman. Ni nama preostalo drugega, kot vzeti pot pod noge. Šest kilometrov po prometni cesti. Sva pa korajžna! Pa ne samo to. Še dež naju je ujel. Čeprav sva  oblekla anorake, naju je zmočilo do kosti. 

                                         



 Po kosilu sva se odpeljala v Kobarid. En del po isti poti, ki sva jo par ur prej prepešačila. :-) V centru mesta, pri spomeniku Goriškemu slavčku Simonu Gregorčiču sva imela zmenek z mojo dolgoletno blog prijateljico, ki je v živo do takrat še nisem srečala. Prav ona naju je s krasnimi opisi svojih krajev in pohodniških poti ob Soči navdušila za drugačen dopust. Ime rože z bloga Niti za srečo. Na njenem vrtu pod kivijem smo se prijetno zaklepetali. Kot bi se poznali že od nekdaj. :-) Družbo sta nam delala oba mačkona, ki sta z veseljem pozirala mojemu dragemu. 


Vsakič, ko v živo spoznam katero svojih prijateljic z bloga, se zavem, da je bila odločitev pisati blog ena taboljših v mojem življenju.

 

Naslednjič gremo v planine. :-)                                                            Na začetek.