torek, 16. oktober 2018

San Francisco - 1.del

Ste pripravljeni za potepanje po Kaliforniji? S seboj vzemite vetrovko, udobne čevlje, veliko vode in kakšno malenkost za pojesti. V nekaj naslednjih prispevkih bomo odleteli na drugi konec sveta, čez Veliko lužo. Potepali se bomo po ulicah San Francisca, obiskali Livermore, Big Basin Redwoods, Alcatraz,  Palo Alto, Stanford, Yosemite Park, Jezero Tahoe in se polni vtisov vrnili nazaj domov. 


Potrudila se bom kar najbolje predstaviti potovanje, ki je bilo nepozabno v vseh pogledih. Ne morem vnaprej napovedati, koliko nadaljevank bo, ker je materiala za obdelati in obelodaniti na kupe, spominov in prijetnih doživetij pa še veliko več. Danes, po skoraj dveh tednih v domači postelji, že normalno funkcioniram in "jet lag" je le še bežen spomin na 9 urno časovno razliko. 

Nikdar si nisem posebej želela potovati na drugi konec sveta. Odkar pa sta v San Franciscu Miha in Monika, je bila želja po tem, da vidim kje in kako živita, vsak dan večja. Letos spomladi, ko sta bila mlada dva doma, je kocka padla. Našla sem ugoden let in do dneva D je bilo dovolj časa, da uredim stanovanje, dovoljenje za vstop v ZDA, zavarovanje in še mali milijon obveznosti. V službi sem bila zelo pridna, saj me je skrbelo, da komu stopim na žulj in mi prekliče dovoljenje za dopust.  Mislim, da si še nikdar doslej nisem želela, da bi poletje čim prej minilo. :-)

Pošteno priznam, da od razburjenja in pričakovanja nečesa novega nekaj zadnjih noči pred odhodom nisem najbolje spala.  V torek popoldne, dan pred poletom, sva se z dragim odpeljala do Kopra. Tam naju je prevzela domača polovica mladine, Veronika in Andrej. Odpeljala sta naju do Benetk, kjer sva prenočila in se zgodaj zjutraj odpravila na letališče. Zaradi megle smo proti Zürichu vzleteli eno uro pozneje kar je moje živčke pošteno načelo. Dragega sem vprašala, kaj bova naredila, če zamudiva let, pa mi je odgovoril, da bova štopala. S takšnimi izjavami me vsakič spravi v dobro voljo. :-)
  
Letališče v Benetkah
 

Benetke iz zraka
Alpe

Švica
Ker letališča niso ravno moje naravno okolje, sem bila po nepotrebnem zaskrbljena, kako bova našla pravi »gate« za San Francisco. V Zürichu je namreč vse tako lepo označeno in tako pregledno, da bi bil res podvig izgubiti se. :-) Bala sem se tudi tega, kako bom lahko sedela dolgih 11 ur stisnjena med mojega dragega in kakšnega neznanca. Dragi si je namreč rezerviral sedež pri oknu, kar je za njegovo obsesijo po fotografiranju čisto normalno.
Nasvidenje Evropa.
Na koncu se je izkazalo, da je 11 ur minilo kot bi mignil. Malo smo kofetkali, pili, jedli, gledali filme, izpolnjevali obrazce in naenkrat se je oglasil pilot z novico, da smo se začeli spuščati proti letališču San Francisco.

...še osem ur...

...samo še slaba ura...
San Francisco
Na ameriških tleh

Vedela sem, da naju spodaj čaka Miha. V veselem pričakovanju po skorajšnjem snidenju je tudi uro in pol čakanja na ceremonijo za vstop v ZDA hitro minilo. Carinik je sicer hotel vedeti vse, še celo to, če sva sinu prinesla kakšna darila od doma. Slikali so naju, odvzeli prstne odtise in ne bi se čudila, če bi si želeli še kapljico krvi. :-) To je normalen postopek. Sploh nočem vedeti, kaj delajo s tistimi, ki jim manjka kakšen košček papirja, ali pa podpis. :-)

Miha naju je čakal na izhodu iz letališke stavbe. Lepo ga je bilo objeti po dolgem času. Vsi trije smo se zjokali od sreče. Fanta malo bolj na skrivaj, jaz pa kot dež, kar je že v moji navadi. :-)


Turista



Miha, tokrat v vlogi domačina in gostitelja, je poklical Lift (ena izmed variant taksija) in pol ure po snidenju smo že potrkali Moniki na vrata. Otroka živita v zelo lepem predelu San Francisca. Vse pomembno in za življenje v velemestu nujno potrebno imata blizu svojega stanovanja.



 
Ker se štirje nikakor ne bi mogli gužvati v njunem studiju, sva preko AIRBNB rezervirala sobo z zajtrkom samo eno križišče  vstran, da smo bili čim bližje drug drugemu.

Po hribu navzdol do Marie, najine AIRBNB gostiteljice

Dragi pred najinim začasnim domovanjem



Miha je že imel pripravljene kartice za naju za mestni promet in SIM kartico za moj telefon. Naložil mi je vse aplikacije, ki jih potrebuje prebivalec velemesta, da najde pot do želenega cilja v labirintu ulic in uličic. Zvečer naju je pustil sama pred najinim začasnim stanovanjem z besedami: »Jutri se sama znajdita, saj sta že velika. :-)«

Še sanjalo se mu ni, kako sva se znašla. :-)

Se nadaljuje...

                                                                                                                               NAPREJ

12 komentarjev:

  1. Joj. Tole je že zdaj tako zanimivo, da bom težko pričakala nadaljevanje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pa daj kdaj bo naprej, komaj čakam 👍

    OdgovoriIzbriši
  3. Ti znaš tako fajn napisat, da je že dogajanje na letališču nekaj posebnega:)!

    OdgovoriIzbriši
  4. Kakšen super uvod v vajino potovanje in komaj čakam nadaljevanja.

    OdgovoriIzbriši
  5. Super, hvala za napotke, midva čez teden dni letiva v New York
    lp Tamara

    OdgovoriIzbriši
  6. Hihihi, tole se bere kot ena zanimiva pripovedka, kjer avtor odpre dušo in srce. Kar mravljinci grejo po meni, tako "žmohtno" pišeš in seveda komaj čakam nadaljevanje. Ampak tole, da je 11 ur na letalu hitro minilo ti pa ne verjamem :), meni se ponavadi vleče za znoret. Saj veš, da te moram malo podražit .......

    OdgovoriIzbriši
  7. Šjora ti pa res znaš pripovedovati. Komja čakam nadaljevanje :). in ja Miha ti je dobro povedal - saj sta velika :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Sonja, tebe bomo pa še pošiljali po svetu. Saj je že branje tvojih dogodivščin s potovanj tako zanimivo, živo in doživeto, da sem jokala s teboj - tudi jaz to rada počnem:))). Glede na to, da sta "velika", pričakujem še veliko novih, norih in zanimivih opisov vajinih/vaših dogodivščin. Ne odlašaj preveč, mi čakamo.
    Vse čestitke tvojemu dragemu, ki točno ve, kaj vse boš rabila, ko boš mogla doma opisat vajino potovanje, odlične fotke.
    Pozdravček do naslednjega branja, Andreja

    OdgovoriIzbriši
  9. Zanimivo in slikovito,čakam nadaljevanje LP

    OdgovoriIzbriši
  10. Pravljica se je začela..... Tako lepo opišeš vse, da imam občutek, da sem vse to doživljala sama.

    OdgovoriIzbriši
  11. Draga Sonja, kako težko sem čakala, da bom imela toliko časa, da bom lahko prebrala tvoj zapis od začetka do konca. Doslej sem uspela pogledati le fotografije...ampak nocoj bo moja pravljica za lahko noč tvoj potopis.

    OdgovoriIzbriši

Vesela sem vašega obiska in komentarja. Hvala!