San Francisco - četrti del

Tokrat se bomo z avtom odpeljali v naravo. Pobeg iz mesta sta predlagala mlada dva. Ob vikendih namreč domačini mesto prepustijo turistom. :-) Naš cilj bo najstarejši državni park v Kaliforniji Big Basin Redwoods. Gledat gremo ogromne sekvoje.

Miha in Monika nimata avtomobila, ker ga med tednom ne potrebujeta. Če se kam odpravita, pa ga najameta. Najem je bolj ugoden, kot vzdrževanje lastnega vozila, pa še vsakič se lahko peljeta z drugačnim avtom. Bencin  je v Kaliforniji veliko cenejši, kot pri nas v Sloveniji.

Do cilja je bilo potrebno prevoziti malo več kot 100 km v eno smer. Iz v meglo zavitega San Francisca smo se nekaj časa peljali ob obali Pacifika, kjer so deskarji že lovili prve jutranje valove.  Monika je prevzela krmilo, Miha pa muziko. Na mojo željo smo poslušali stare hite Boba Dylana, Scotta McKenzija, Cata Stevensa, Bruca Springsteena. 

San Francisco je ovit v meglo

Miha išče muziko na telefonu.

Obala Pacifika

Pomislila sem, kako hitro je minilo zadnjih pet let, kar sva midva prevažala mlada dva po Švedski in Norveški. Tokrat pa so bile vloge zamenjane. :-) Pa destinacija tudi. :-)

Na cesti je bilo veliko motoristov in dragi je užival ob pogledu nanje. Čeprav ni navdušen nad motorji Harley-Davidson, je moral priznati, da so ustvarjeni za prostrane ceste in velike razdalje. In da jih je lepo pogledati. :-)   

Buče so povsod. Noč čarovnic se bliža. :-)

Kmalu smo pustili za seboj obalno cesto in se podali v notranjost, med hribe in gozdove. Vmesni postanek smo izkoristili za krajši sprehod in občudovanje razgleda na Silicijevo dolino, ki se je pravkar prebujala izpod debele meglene odeje. 

Cesta je postajala vse ožja in bolj ovinkasta, drevesa pa vedno večja. Mlada dva, ki sta tukaj že bila, sta se smejala, ko se midva nisva mogla načuditi velikosti dreves. Rekla sta, da smo šele na začetku in da bomo do tistih največjih šli peš. Za vstop v park je treba plačati vstopnino oziroma parkirnino, ki je glede na to, kako je vse urejeno in čisto, simbolična. Pravijo, da je Amerika kičasta. Morda res. Ampak ne v parkih in ne v tem delu Kalifornije. Za naravo znajo poskrbeti in jo ohranjati. Vsaj midva sva dobila takšen vtis.  

Nekaj utrinkov iz sprehoda med ogromnimi drevesi. 

Popoldne je bila Silicijeva dolina obsijana s soncem.

Pogled na Silicijevo dolino

Vračali smo se po drugi poti in prečkali prelomnico svetega Andreja, razpoko med dvema tektonskima ploščama, ki se še vedno premikata in predstavljata veliko nevarnost potresa.
 

Tukaj se stikata dve tektonski plošči

Na avtocesti proti San Franciscu

 

Med vožnjo nazaj v mesto, ko je krmilo prevzel Miha, sta naju mlada dva seznanila z načrti za sobotni večer. Zvenelo je zanimivo in zabavno in spet nekaj novega. Ogled filma  Črni panter na prostem v parku Mission Dolores. Peš do tja, nazaj pa z Liftom. Prijazna Marie, nama je posodila odejo, da naju ne bi zeblo, ko bi sedela na tleh. Še kako prav je prišla, čeprav sta tudi mlada dva vzela s seboj odejo. Nahrbtnike smo napolnili s pivom, vodo in čipsom in se odpravili v park, kjer je bila že zbrana množica mladih z enako opremo, kot je bila naša. :-) Kmalu sta se nam pridružila mladeniča, Slovenca,  ki živita in delata v SF.  Film je bil sicer zanimiv, ampak sem rajši prisluhnila pogovoru med mladimi in občudovala naravno kuliso, igro megle, luči velemesta in senc. Čarobno je bilo.  

Še nekaj moram povedati. Ko smo zapuščali park in je večina mladine že odšla, ni bilo nikjer nobenih smeti. Vsak je svoje vzel s seboj. 

Se nadaljuje….


NAZAJ                                                    NA ZAČETEK                                        NAPREJ