San Francisco - peti del

Preden vas povabim novim dogodivščinam naproti, se vam zahvaljujem za vse lepe komentarje na blogu, na FB in v živo. Z njimi me spodbujate, da s še večjim veseljem nadaljujem s pisanjem. :-)

V tokratni objavi bomo s trajektom odpluli na ogled znamenite kaznilnice Alcatraz.

 

Otok Alcatraz

Z dragim takrat, ko sva gledala dokumentarce o Alcatrazu nisva vedela tega, kar veva danes. Otok je namreč le nekaj let služil kot kaznilnica za najhujše zločince. Še veliko vsega bolj zanimivega se je dogajalo na skalah brez vode v zalivu San Francisco Bay.

Miha je karte za trajekt kupil že sredi poletja. Ko smo prišli na Pier 33, smo videli zakaj.

Acatraz je indijansko ozemlje

Dragi pred maketo otoka

Gneča na pomolu

Gremo na trajekt

Alcatraz je ena glavnih turističnih atrakcij San Francisca in temu primerna je tudi gneča na pomolu. Trajekt pelje vsake pol ure. Na karti je zapisana ura odhoda in ni šanse, da se prešvercaš mimo varnostnikov. Na otoku pa lahko ostaneš kakor dolgo želiš. No, do odhoda zadnjega trajekta tisti dan. Sicer pa, kdo bi hotel prenočiti tam brez hrane in vode, med muhami, ptičjimi kakci in z vsemi duhovi iz preteklosti? :-)

Plovba je trajala 15 minut. Naju z dragim je vleklo na palubo od koder je bilo v sončnem jutru moč opazovati jadrnice, morske leve in ptice.
 

Pogled na San Francisco

V pristanišču nam je paznik predstavil pravila, ki veljajo na otoku. Nikjer drugje, kot samo na posebej označenem mestu, je dovoljeno jesti, piti in kaditi. Pa še to samo tisto, kar prineseš s seboj v nahrbtniku. Opazila sem, da so vodiči vsi po vrsti prostovoljci, večinoma starejši ljudje. Pridružili smo se najbližji skupini in prisluhnili vodički, ki nas je popeljala skozi zgodovino otoka, ki je ime dobil po njegovih prvotnih prebivalcih, pelikanih. Alcatraz je namreč špansko ime za pelikana. Danes pelikanov na otoku ni več, je pa veliko drugih ptic.

Pristanišče

Iz utrdbe na otoku so branili vhod v zaliv

 

Na otoku je bil zgrajen najstarejši svetilnik na zahodni obali. Služil je kot vojaška utrdba, nekaj let je bil tam vojaški zapor, pozneje pa zvezni zapor za najhujše zločince. Po tem, ko so kaznilnico ukinili, je otok za leto in pol zavzela skupina prvotnih prebivalcev Amerike, po njihovem odhodu pa je postal narodni park (več si lahko preberete tukaj).

Po ogledu otoka in ostalih stavb smo šli v kaznilnico. Na vhodu je napis "Prekrši pravila in šel boš v zapor, prekrši pravila v zaporu in šel boš v Alcatraz." 

Mračno vzdušje v stavbi mi ni bilo niti malo všeč. Vzeli smo avdio vodiče in šli med zaporniške celice. Čeprav nimam težav kar se zaprtih prostorov tiče, se nisem dobro počutila. Motili so me zvoki zapiranja rešetk, ki so prihajali iz slušalk.  Vse skupaj je bilo zelo nazorno in nisem imela prevelike želje do konca poslušati zgodbic o Ptičarju, Al Caponu in ostalih zapornikih. Občutek sem imela, da je vsa negativna energija in hudobija zločincev ujeta med stenami. Hitro sem našla izhod. :-)

Le kaj je ušpičil moj dragi? :-)

 

 

Dvorišče kaznilnice

V trgovini s spominki sem kupila razglednice. Kljub vsem sodobnim tehnologijam z dragim iz vseh potovanj domačim in prijateljem vedno pošljeva razglednico. Ker je meni všeč, ko me v pravem poštnem nabiralniku čaka razglednica s pozdravi in vem, kakšno pot je prepotovala do mene, mislim da je to všeč tudi drugim.:-)


Medtem, ko so moji trije še vedno raziskovali zaporniške celice, sem se sprehajala po prepišnem otoku in uživala v razgledu na San Francisco. Pomislila sem na kaznjence, ki so izza rešetk na dvorišču gledali San Francisco in kovali načrte o pobegu, čeprav so vedeli, kako nevarni so tokovi okoli otoka in kako hladna je voda. Po edinem pobegu, za katerega se po pol stoletja še vedno ne ve, če je bil uspešen, so kaznilnico zaprli.

Mesto je tako blizu, pa vendar tako zelo daleč....

Pogled na most Golden Gate.....

... in na jadrnice v zalivu

Na kopno smo se vrnili v času kosila. Po jutranjem miru na Embarcaderu je bila popoldne precejšnja gneča.

Zjutraj na Embarcaderu

Kolesarji, tekači, skejterji in pešci smo si delili širok bulevar. Nihče se ni zaletel v nikogar. Še za redke brezdomce se je našel prostor.

Popoldan na Embarcaderu

Tudi mene se je mesto tako dotaknilo, kot avtorja tega napisa.

Miha

Monika se ne pusti fotografirati. :-)

Polarni medved stoji na Embarcaderu od konference o globalnem segrevanju ozračja

Miha nas je povabil na brezmesni hamburger. Restavracija je bila nabito polna, saj je ta jed trenutno zelo priljubljena med prebivalci "Mesta ob zalivu".
 

Zgleda kot meso, okus ima po mesu, pa ni meso. Impossible burger.

Popoldne sva z dragim zabavala najino gostiteljico Marie, počivala, brala kriminalke (kot da za ta dan ni bilo že dovolj kriminala), pisala razglednice in delala plane za naslednji dan, ko bova prepuščena sama sebi in svoji iznajdljivosti v velikem mestu. :-)
 

Amethyst Way, najina ulica. :-)

Se nadaljuje....



NAZAJ                                                    NA ZAČETEK                                     NAPREJ