Susak - še ena poletna avantura

Skoraj sprijaznila sem se z dejstvom, da letos ne bova šla na dopust na morje, saj je bila Skandinavija kar precejšen zalogaj. Ampak, nikdar ne reci nikoli :-) Dragi je našel krasno "last minute" ponudbo v Čikatu na Lošinju. Sicer sem po njegovih težavah z gravitacijo (beri: po padcu s češnje konec junija) močno dvomila, da bo sposoben peljati motor, ampak me je prepričal, da je že čisto v redu in da ga več nič ne boli. Pa sva šla. V soboto, ko je bila napovedana največja gužva na cesti.

Na Lošinju sva bila že večkrat.Z otrokoma smo kar nekaj poletij letovali v Nerezinah. Čudovite spomine imamo na otoček v naselju Bučanje. Sicer pa je celi Lošinj zelo lep in vedno se najdejo novi motivi za fotografiranje.

Tokrat pa sva našla še nekaj lepšega: Susak. Ker z ladjicami, ki organizirajo izlete nimava najboljših izkušenj, sva za izlet na Susak izbrala kar redno linijo. Ladjo, ki vozi iz Malega Lošinja. Na Susku ima hišo znanec, ki naju je že večkrat povabil, pa do letos še ni bilo priložnosti. Planirala sva odhod iz Malega Lošinja ob pol dveh popoldne, obisk znanca, ogled otočka in povratek ob osmih s katamaranom, tako da še prideva na večerjo v hotel.  Plani so eno, burja pa drugo :-) Ampak, do sem še pridemo...

Že prihod v luko na Susku je bila dogodivščina. Na pomolu je bila gneča. Drenjali so se domačini s "tomo vinkovići" in samokolnicami in turisti s kovčki, nahrbtiniki, otroškimi vozički. Ladja je edina vez s svetom in pripelje vse mogoče od kruha, jogurtov, električnih kablov, plastenk z vodo... Na otoku ni cest. Glavno prevozno sredstvo pa je samokolnica :-)

Otok Susak je iz peska. Pred stoletji so ljudje na njem posadili trstiko, da so zavarovali svoja polja. Korenine trstike segajo globoko v pesek in držijo otok skupaj, da ga ne razpiha. Otoček naju je v hipu pritegnil. Nenavaden je in čudovit. Sprehodila sva se po ozkih ulicah, na vrh do pokopališča in po drugi strani nazaj na obalo - na sanjsko peščeno plažo.

Ker je bilo do predvidenega odhoda katamarana še kar nekaj časa, sva šla poiskat Franca. Že 25 let ima hišo na otoku, kjer preživi dobršen del leta. Ko smo tako lepo sedeli na terasi in pili pivo, se je burja začela krepiti. Franc se je ponudil, da nama pokaže še nekaj posebnosti otoka, med katere gotovo spada gostilna, ki je edina odprta čez celo leto. In tam sem tudi slišala, kako se med seboj pogovarjajo otočani, razumela pa nisem niti besedice :-) Gostitelj naju je pospremil v luko in naju dražil, kaj bova, če katamarana ne bo. Zdelo se mi je popolnoma nemogoče, da bi se kaj takšnega zgodilo. Pa se je. Takole je prodajalec kart, Nikola,  oznanil zbrani množici, da katamaran ne more pristati zaradi burje:

Ni zgledalo, da bi se pretirano sekiral zaradi tega. Sicer pa se tudi midva nisva. Franc nama je namreč takoj ponudil, da lahko prespiva pri njem. In tako sva namesto par uric ostala na Susku skoraj dva dni. Naslednji dan sva odkrivala čudovite plaže in se naplavala v kristalno čistem morju.

Popoldne pa je bilo potrebno otočku vseeno pomahati v slovo. Upam, da se še kdaj vidimo. In Franc, hvala za gostoljubnost :-)

Še malo, pa bo konec dopusta :-( Do takrat pa moram še skuhati nekaj paradižnika, do konca prebrati knjigo (odkrila sem super fantazijski roman, pravzaprav trilogijo, Njegova temna tvar) in urediti vrt.

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Na konju sem!

Danes se mi je končno uresničila otroška želja: jahala sem konja :-) In navdušena sem. Še bolj, kot sem si kot otrok predstavljala. Zares mi je bilo všeč. Upam, da tole z dragim še kdaj ponoviva. Bila sva pri njegovem sošolcu Božu, ki naju vabi na jahanje že leta, pa sploh ne vem, zakaj nikdar nisva našla časa za to. Za nekatere stvari pač ni moč najti pametne razlage.

Takole zgleda popolno dopustniško jutro ob Dravi.

Konju, ki ga je jahal dragi, je bilo ime Romeo. Jaz sem pa dobila Princa :-) Ko je Božo določil, katerega konja bo kdo jahal, mi je dragi rekel: "Ti boš pa danes kot Wayatt Earp, on je imel lisastega konja." Eh, ta moj večni otrok! Še vedno ni prerasel kavbojskih filmov :-)

Ker sem že včeraj vedela, kako lepo mi bo danes, sem za Boža pripravila malo darilce. Ja, moj amaretto je že nalit v steklenice. In zelo je dober. Torej, če koga prinese v naše kraje, naj se obvezno oglasi na kozarček :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Riževa torta

Danes so ga pa žgali od zgoraj :-) Pa naj bo vroče, saj je poletje! Kljub temu, da sem se ves dan kopala v znoju, mi je uspelo vsaj za silo spucati stanovanje.

Sicer pa nisem nameravala jamrati o vročini, pač pa napisati recept za riževo torto iz prejšnje objave. Torej, Tina B.  tukaj je recept, kot sem obljubila :-) Priprava ni nobena umetnost, je pa res, da traja nekaj časa. Tale torta je naša najljubša in že večkrat sem jo pripravljala. Količine so za tortni model s premerom 26 cm.

Biskvitna podlaga:
3 jajca
12 dag sladkorne moke
12 dag moke
malo pecilnega

Beljake stepemo v trd sneg in mu med stepanjem dodamo rumenjake, sladkorno moko in na koncu še moko s pecilnim praškom. Pečemo na 180 stopinj približno 15 minut (jaz preizkusim z zobotrebcem, če je že pečeno).

Rižev nadev:

16 dag okroglega, neglaziranega riža
1/2 litra mleka
1 čajna žlička masla
1 vanilin
10 dag kristalnega sladkorja
5 listov želatine
1/2 litra sladke smetane
1/2 kg sadja iz kompota (meni se zdi najboljša kombinacija breskve in hruške, tokrat sem uporabila sveže sadje, ki sem ga malo skuhala)
ščepec soli

Sadje za nadev narežemo na male kockice in ga damo na hladno.

Riž skuhamo v malo slani vodi. Kuhanega odcedimo. Mleko, maslo, ščepec soli, sladkor in vanilin zavremo. Dodamo riž in na malem ognju med stalnim mešanjem pokuhamo vso tekočino. Kuhani riž damo v skledo in ohladimo.

Sladko smetano stepemo in damo na hladno. Želatino zmehčamo v hladni vodi.

Želatino ožamemo in jo nad vodno soparo razpustimo. S sadjem in tretjino smetane jo vmešamo v riž. Dodamo še preostalo smetano. Riževo maso polijemo po biskvitu, ki je ostal v tortnem modelu (biskvit je boljši, če ga malo navlažimo, kar sem jaz tokrat pozabila) in damo v hladilnik za najmanj dve uri.

Okrasi pa se lahko po želji. V originalnem receptu je bila torta okrašena s kivijem in tortnim prelivom. Ampak potem bi bilo potrebno še kakšno uro počakati pred serviranjem, za kar pa moji sladkosnedneži nimajo potrpljenja :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Prihaja lev :-)

Danes praznuje naš levček, moj dragi. Kar nekaj let si je že naložil na pleča :-) Pripravili smo mu malo družinsko praznovanje, takšno, ki ga ima najraje. Hčerka je skuhala kosilo, jaz sem že včeraj spekla riževo torto, eno naših najljubših. Sine mu je naredil elektronsko igračo, daljinski sprožilec za fotoaparat, ki smo ga spakirali v škatlico presenečenja :-)
Po kosilu smo kar obsedeli za mizo, obujali spomine in gledali stare fotografije. Lepo je stopiti v časovni stroj in se spomniti, koliko in kje vse smo se že potepali, kakšne žurke smo prirejali ob rojstnih dnevih, kakšne kostume smo šivali za pusta :-)

Zadnjih 14 dni res na polno uživamo drug z drugim. Tako lepo je, ko hiša "živi", ko je družina skupaj! Poslušam skakanje po stopnicah, odpiranje hladilnika. Veliko je smeha, pogovorov, bobnanja, metal muzike. Krožniki in kozarci se najdejo na najbolj nenavadnih mestih, pralni stroj laufa vsako noč, štedilnik se ne utegne ohladiti, pa si že spet nekdo nekaj segreva ali praži :-)

Tukaj je pa še škatlica presenečenja. Že lep čas gledam vse mogoče škatlice po drugih blogih, eno lepšo od druge. Pa se je našla priložnost, da poskusim še jaz. Škatlica je velikosti 10x10x10 cm. Idejo za pokrov sem našla pri Mojci. Motiv sem sprintala in pobarvala z vodenimi barvicami. Moj dragi je navdušen motorist in motiv mu je bil zelo všeč. V notranjosti pa sem po podobni postavitvi nalepila sličice iz najinega potovanja. V sredino sem nalepila origami škatlico, ki je bila ravno dovolj velika za čudežno igračo. Vse je rezano s skalpelom in škarjami.

 

Škatlico prijavljam na:
- Here Come The Boys Challange#57 - Sketch
- Craft-alnico Izziv #87 - Trakci in pentlje

Lep pozdrav do naslednjič :-)