nedelja, 09. december 2018

Veseli december in izzivi

Saj ne morem verjeti, kako hitro se je leto obrnilo. Pri meni je spet tako kot lansko in predlansko leto in vsa leta prej. Do ušes in čez sem zakopana v ustvarjanje prazničnih voščilnic. :-) In spet mi teče voda v grlo. :-) Vem, da bo vse končano pravočasno. Čez leto se mučim z vsako posamezno praznično voščilnico, decembra pa gre, kot namazano. :-)

To jesen sem zamudila marsikateri izziv, ampak pisanje potopisa mi je vzelo večino časa, namenjenega računalniku. V veliko veselje mi je, da je bilo moje pisanje poplačano z veliko čudovitimi komentarji in ogledi. Ko se nečesa lotim, želim tisto speljati do konca, pa četudi pri tem trpijo druge stvari. :-)

Sedaj pa vam pokažem, kaj se dogaja v mojem brlogecu.

Po dolgem času sta se Tina in Vladka vrnili z izzivom Ko me inspirira. Tokrat so ju inspirirala srca na Jernejinih škatlicah. Ustvarili sta čudoviti praznični voščilnici s srčki, vsaka v svojem stilu. :-) Mene sta navdušili in z veseljem se pridružujem njunemu izzivu s svojim srčkom. :-)


Akvarelni papir sem pošteno razmočila in pobarvala v prazničnih barvah. Ko se je posušil, sem ga prelepila s prozornim lepilnim trakom, kot je svetovala Tina v MŠPU, in izrezala s šablono srca Najlepšega para. Podložila sem ga z moss gumo in zalepila na osnovo. Srednji del osnove sem embosirala s šablono Valoviti kvadrati s šivi. Srček sem obesila in mu dodala pentljo.

Voščilnico prijavljam na izziv Ko me inspirira #67

Podobno kot srce, sem izdelala zvezdo, le da sem na tej voščilnici srednji del izdelala s šablono iz seta Šivanje od Najlepšega para.


Voščilnico prijavljam na izziv CAS Christmas Card Challenge December: Stars

Palčki Najlepšega para so v mojem brlogecu pobarvani v najrazličnejših barvah in marsikateri skoči na voščilnico. :-)



Tukaj sem se igrala s kraft papirjem, plastično šablono Topli žarki, vročim embosiranjem in barvanjem. Voščilnica je izdelana po skici, ki jo tokrat želijo videti na Craftalnici.

Veselega palčka prijavljam v Craftalnico zziv #225: Božična voščilnica


Za že tradicionalni Veselodecemberski  izziv pri Metuljčici, ki je te dni že drugič postala babica, česar sem skoraj tako vesela, kot ona, pa sem pripravila voščilnico, na kateri sta palček in angelček, kar sta ključni besedi drugega tedna.



Ozadje voščilnice sem pobarvala z distress blazinicami in za nebo izrezala zvezde s šablono iz seta Zvezdnato nebo Najlepšega para. Vse skupaj sem podložila s srebrno folijo, da se zvezdice lepo bleščijo, ampak tega fotografija ne pokaže. (Pripombe in pritožbe sprejema moj dragi, ki je v sončnem dopoldnevu ustvarjal umetniške fotografije. ) Ne vem, kaj je angelček obljubil palčku, da ga pelje v samokolnici. :-)

Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:
- Veselo decemberski izziv 2018 (ključni besedi angelčki in palčki) 
Najlepši par: Galerija meseca decembra  (vsi uporabljeni ustvarjalni pripomočki so od Najlepšega para)
- Addicted to Stamps and More: Challenge #321: Anything Goes

Za konec pa vam pokažem še okraske, ki sem jih izdelala po Vladkini predlogi. Namenjeni so bili v galerijo MŠPU, ampak mi je nekdo napačno napisal datum, do kdaj lahko prijavim izdelke. Če najdem nepridiprava, mu navijem ušesa. :-)



Vsak okrasek je zapakiran v darilno vrečko, skupaj s sladkim presenečenjem. Rezalno šablono darilne vrečke sem dobila od Darnell. :-) Darilca bo Veronika podarila svojim sodelavcem.

Okraske prijavljam na izziv Scrapping4FunChallenges: Challenge 130: Christmas


Lep pozdrav do naslednjič. :-)




sreda, 05. december 2018

San Francisco - dvanajsti, zadnji del

Zadnje jutro v San Franciscu je deževalo. Ta dež, ki so se ga vsi veselili, so napovedovali že teden dni. Midva pa sva ugotovila, da se je še vreme razjokalo, ker morava domov. :-) Miha sva pospremila na avtobusno postajo, kjer smo se poslovili. Rekel je, da mu je letališče preveč s poti, da bi naju tam popoldne počakal in da naj si naročiva Lift. Tako dolgo sva mahala za avtobusom, dokler sva ga videla. 



Odločila sva se, da ne bova težila Moniki, pač pa bova do zadnje sekunde izkoristila dan. Miha je medtem že poslal sporočilo, da je na Embarcaderu sonce. Dileme, kje bova preživela zadnje ure najinega dopusta sploh ni bilo več. :-)

Miha nisva imela namena motiti v službi. Dan sva pa v vsakem primeru planirala preživeti na Embarcaderu. Na poti "navzdol" sva se ustavila še v trgovini, kjer naj bi nakupila nekaj spominkov za domov in alkoholne inke za moj brlogec. Do zadnjega dneva razen v špeceriji in v Levis Shopu nisva bila v nobeni drugi trgovini. Na koncu od nakupa ni bilo nič, saj mi je zablokirala kreditna kartica. Dragemu se je isto zgodilo že par dni prej. Midva se sploh ne znava igrati po pravilih potrošnikov in iz najinih nakupov se proračun San Francisca ni povečal. :-) Na srečo sva imela še nekaj gotovine za rezervo in za hamburgerje. Miha nama je povedal, da so najboljši klasični hamburgerji v restavracijah Super Duper. Eno sva našla z Googlovo pomočjo na Market Streetu.



 
Čisto profesionalno sva naročila želeno, dobila kozarce za vodo, ki je v vsaki restavraciji brezplačna in elektronsko napravo, ki je zapiskala, ko sta bila najina hamburgerja pripravljena. Bila sta odlična. Po malici sva se odpravila na Embarcadero, da se posloviva od zaliva San Francisco Bay.








Dragi je po poti želel še enkrat fotografirati cable car, pa je v evforiji pritisnil napačno tipko na fotoaparatu in ves zgrožen ugotovil, da briše fotografije iz kartice. Ne želite vedeti, kako sočne besede so letele po ulicah San Francisca. :-) Kaj bova pa zdaj? Mihi v tem trenutku ne bova povedala, kaj se je zgodilo. Ker nama je že enkrat pomagal, da sva dobila fotke nazaj, bova pustila kartico pri Moniki. Bo že rešil, ko bo imel priložnost.

Sicer pa sva ta del mesta že tolikokrat poslikala, da sva se odločila samo gledati in si čim več zapomniti. V tistem trenutku pa je prispelo sporočilo od Miha, da je zraven njihove pisarne zasidrana velika ameriška vojaška ladja in če sva kje v bližini, jo bo verjetno ati želel fotografirati. Otrok je vedel, kam naju bo odneslo. :-)



Čeprav mu nisva nameravala povedati, da sva tam, je bila priložnost, da ga še enkrat vidiva in mu poveva za najine "podvige" tistega dne, preveč vabljiva, da je ne bi izkoristila. :-) Ko sva se bližala njegovi pisarni, sva ga že zagledala na ulici v družbi mladeniča, ki se nama je zdel nekam poznan. Seveda, njegov sošolec iz gimnazije, ki je prišel v San Francisco na nek dogodek in se spotoma oglasil pri Mihi! Vesela sem, da Miha še vedno neguje vsa stara prijateljstva tako s sošolci iz Slovenije, kot tudi tistimi iz študija na Švedskem. Simon se je poslovil, midva pa sva Mihi predala spominsko kartico iz fotoaparata s tiho željo, da bi uspel rešiti izbrisane fotke in šla naprej, slikat ameriško vojaško ladjo in posedat na obalo.






Čez čas naju je Miha poklical, da prideva do njega. Rekel je, da vseh fotografij ne bo mogel rešiti, ker so preveč poškodovane. Običajno starši karajo otroke, pri nas pa je velikokrat obratno. :-) Dragi je dobil pošteno porcijo od Miha, saj je naredil še večjo neumnost, ker je med brisanjem potegnil baterijo iz fotoaparata. "Ati, sto krat sem ti rekel, da pusti, naj se zbriše do konca." In ati? "V paniki sem pozabil..."  Meni je šlo na smeh, ko sem ju gledala. :-) Je pa vsa ta štorija okoli fotoaparata prinesla s seboj priložnost, da otroka še enkrat pošteno stisnem k sebi in mu povem, kako zelo ga imam rada.



Po slovesu od Miha sva odhitela na BART in k Moniki. Po začetnih težavah z mestnim prometom sva bila zadnji dan že čisto domača pri iskanju najboljše in najhitrejše povezave. :-) Pri Moniki sva se najedla, stuširala, spakirala kovčke in poklicala Lift. Še en velik objem Moniki in že sva sedela v avtu, ki ga je vozila prijazna mladenka iz Portugalske, ki nama je do letališča povedala svojo življenjsko zgodbo. :-)


Na letališču je šlo brez težav. Oddala sva kovčke, se sprehodila skozi kontrolo in našla pravi gate. Letalo ni imelo zamude. Tako hitro je šlo vse skupaj, da še žalovati nisva utegnila, ker se je najin dopust končal. 

Šele na letalu sem dojela, da se res vračava domov. Potočila sem nekaj solzic, potem pa zaspala dokler ni stevardesa prinesla zajtrka. :-)

Brez zamude sva po vmesnem postanku v Zurichu priletela v naročje Veronike in Andreja, ki sta naju pričakala v Benetkah.


Najin izlet na drugi konec sveta je bil nepozaben. Danes, ko to pišem, sta minila že dva meseca odkar sva San Franciscu pomahala v slovo. Spomini so še kako sveži. Čeprav je bil prvotni namen potovanja videti kje in kako živita Miha in Monika, je izlet presegel tudi najbolj smela pričakovanja. Spoznala sva Darnell, Marie, Mihove sodelavce, videla kraje, ki jih poznava iz filmov, samostojno raziskovala veliko mesto, se sama vozila z mestnim in primestnim javnim prometom in se brez strahu in zadrege pogovarjala v tujem jeziku. Vsi naju sprašujejo, kaj nama je bilo najbolj všeč. Ne moreva se odločiti. Čisto vsak dan je prinesel veliko lepega in nepozabnega. Počutila sva se varno. Je že res, da nisva hodila po nevarnih mestnih četrteh, ki jih je gotovo veliko. Ampak to tudi ni bil najin namen. Če nama uspe še kdaj odleteti čez veliko lužo, bova najprej posedela na Embarcaderu s pogledom uprtim na San Francisco Bay :-)



The End. :-)



Nazaj                                                                    Na začetek 

sobota, 01. december 2018

San Francisco - enajsti del

V ponedeljek zjutraj smo se po zajtrku s težkim srcem odpravili nazaj proti San Franciscu. Miha je sicer fantaziral o tem, da bi zavili še proti Napa Valley, pa ga je Monika hitro spravila na trdna tla z besedami, da vinogradov pa ja ne bomo šli gledat, saj jih imamo doma. :-) Želela je, da se čim prej vrnemo nazaj v stanovanje, saj ju je oba čakalo delo za službo.

Še zadnji pogled na  Lake Tahoe
Za pot proti San Franciscu smo izbrali najhitrejšo in najkrajšo možnost - avtocesto. Z dragim sva bila presenečena, kako je kljub petim, šestim, ponekod celo sedmim pasovom in gneči, promet potekal tekoče, brez zastojev. Nihče ni nikomur bliskal z lučmi in hupal. Pa nobenega prehitevanja ni bilo in ne nepotrebnega menjavanja pasov. Na kalifornijskih avtocestah velja pravilo, da morajo vsa vozila voziti z enako hitrostjo, ki je lahko tudi višja od predpisane. Monika je naredila šoferski izpit v San Franciscu, saj mora tujec, ki tam živi dalj časa, imeti njihov vozniški izpit, če želi voziti avto. Tako smo imeli vse informacije, kar se vožnje in prometa tiče, iz prve roke.  Miha torej po Kaliforniji vozi "na črno". :-) Skrajni levi pas je ponekod označen s posebnimi oznakami, pomeni pa, da se po njem lahko pelje vozilo, v katerem je poleg šoferja vsaj še en potnik. Dvomim, da bi takšno pravilo v Sloveniji kdo upošteval. :-)

Mi gremo na skrajni levi vozni pas

Naravnost

Gremo desno? Ne. Na ravnost.


Po najširšem delu  avtoceste, s kar sedmimi pasovi v eno smer,  smo se peljali pred Sacramentom, glavnim mestom Kalifornije.

Bay Bridge. Proti mestu po zgornjem nadstropju.



V zgodnjem popoldnevu smo po več kot 300 kilometrih vožnje prispeli v San Francisco. Za spremembo mesta ni prekrivala megla in z dragim sva se odločila, da ne bova počivala, pač pa bova šla na dolg sprehod. Miha je predlagal Mount Davidson dobre pol ure pešačenja od njunega stanovanja.

Soseska Sherwood Forest
 









Mount Davidson je najvišji od sedmih gričev San Francisca. Nahaja se v geografskem središču mesta  v bližini Twin Peaksa. Je priljubljena sprehajalna točka domačinov. Turisti le redkokdaj zaidejo tja.

Med potjo na hrib sva občudovala zelo lepo in mirno sosesko Sherwood Forest. V začetku oktobra je bilo že veliko hiš okrašenih za Halloween.


 



Zadnji del poti na vrh hriba sva hodila po gozdu, po ozkih potkah med drevjem in večkrat izbrala napačno stezico. :-) Pa nama je vseeno uspelo priti do vrha. Po poti sva srečala le par domačinov, ki so se sprehajali s psi, na vrhu pa sva bila večino časa sama.

Če se srečamo, se bodo kojoti prestrašilli naju. :-)






Razgled na mesto je bil čudovit. Na vrhu griča Mount Davidson stoji bel križ. Zdelo se mi je, da sem to sceno že nekje videla. Šele doma sem na Wikipediji našla podatek, da je bilo nekaj prizorov filma Dirty Harry  posnetih na Mount Davidson.  Tudi več informacij o genocidu nad armenskim ljudstvom v začetku prejšnjega stoletja, sem prebrala na Wikipediji po tem, ko sem ob vznožju križa na vrhu Mount Davidson opazila ploščo v spomin na ta dogodek. Križ ima tako religiozni kot zgodovinski pomen.

Panoramski pogled z Mount Davidson






Spominska plošča
Z dragim se tisti dan kar nisva mogla posloviti od ulic, razglednih točk in lepih hiš v okolišu kjer stanujeta Miha in Monika. Do teme sva hodila po strmih ulicah, skritih stopnicah in počivala na klopcah s krasnim razgledom na mesto. Miha je že malo skrbelo, da sva se izgubila, ko sva končno pozvonila na vratih njunega stanovanja. :-)










Velike, majhne in srednje buče. :-)
Zvečer smo posedeli ob bazenu, ki je v sklopu stanovanjskega kompleksa. Najino zadnjo noč v San Franciscu pa sva prespala na pomožnem ležišču pri najini mladini. Ni bilo preveč udobno. :-)


Se nadaljuje....

Nazaj                                               Na začetek                                          Naprej