San Francisco - četrti del

Tokrat se bomo z avtom odpeljali v naravo. Pobeg iz mesta sta predlagala mlada dva. Ob vikendih namreč domačini mesto prepustijo turistom. :-) Naš cilj bo najstarejši državni park v Kaliforniji Big Basin Redwoods. Gledat gremo ogromne sekvoje.

Miha in Monika nimata avtomobila, ker ga med tednom ne potrebujeta. Če se kam odpravita, pa ga najameta. Najem je bolj ugoden, kot vzdrževanje lastnega vozila, pa še vsakič se lahko peljeta z drugačnim avtom. Bencin  je v Kaliforniji veliko cenejši, kot pri nas v Sloveniji.

Do cilja je bilo potrebno prevoziti malo več kot 100 km v eno smer. Iz v meglo zavitega San Francisca smo se nekaj časa peljali ob obali Pacifika, kjer so deskarji že lovili prve jutranje valove.  Monika je prevzela krmilo, Miha pa muziko. Na mojo željo smo poslušali stare hite Boba Dylana, Scotta McKenzija, Cata Stevensa, Bruca Springsteena. 

San Francisco je ovit v meglo

Miha išče muziko na telefonu.

Obala Pacifika

Pomislila sem, kako hitro je minilo zadnjih pet let, kar sva midva prevažala mlada dva po Švedski in Norveški. Tokrat pa so bile vloge zamenjane. :-) Pa destinacija tudi. :-)

Na cesti je bilo veliko motoristov in dragi je užival ob pogledu nanje. Čeprav ni navdušen nad motorji Harley-Davidson, je moral priznati, da so ustvarjeni za prostrane ceste in velike razdalje. In da jih je lepo pogledati. :-)   

Buče so povsod. Noč čarovnic se bliža. :-)

Kmalu smo pustili za seboj obalno cesto in se podali v notranjost, med hribe in gozdove. Vmesni postanek smo izkoristili za krajši sprehod in občudovanje razgleda na Silicijevo dolino, ki se je pravkar prebujala izpod debele meglene odeje. 

Cesta je postajala vse ožja in bolj ovinkasta, drevesa pa vedno večja. Mlada dva, ki sta tukaj že bila, sta se smejala, ko se midva nisva mogla načuditi velikosti dreves. Rekla sta, da smo šele na začetku in da bomo do tistih največjih šli peš. Za vstop v park je treba plačati vstopnino oziroma parkirnino, ki je glede na to, kako je vse urejeno in čisto, simbolična. Pravijo, da je Amerika kičasta. Morda res. Ampak ne v parkih in ne v tem delu Kalifornije. Za naravo znajo poskrbeti in jo ohranjati. Vsaj midva sva dobila takšen vtis.  

Nekaj utrinkov iz sprehoda med ogromnimi drevesi. 

Popoldne je bila Silicijeva dolina obsijana s soncem.

Pogled na Silicijevo dolino

Vračali smo se po drugi poti in prečkali prelomnico svetega Andreja, razpoko med dvema tektonskima ploščama, ki se še vedno premikata in predstavljata veliko nevarnost potresa.
 

Tukaj se stikata dve tektonski plošči

Na avtocesti proti San Franciscu

 

Med vožnjo nazaj v mesto, ko je krmilo prevzel Miha, sta naju mlada dva seznanila z načrti za sobotni večer. Zvenelo je zanimivo in zabavno in spet nekaj novega. Ogled filma  Črni panter na prostem v parku Mission Dolores. Peš do tja, nazaj pa z Liftom. Prijazna Marie, nama je posodila odejo, da naju ne bi zeblo, ko bi sedela na tleh. Še kako prav je prišla, čeprav sta tudi mlada dva vzela s seboj odejo. Nahrbtnike smo napolnili s pivom, vodo in čipsom in se odpravili v park, kjer je bila že zbrana množica mladih z enako opremo, kot je bila naša. :-) Kmalu sta se nam pridružila mladeniča, Slovenca,  ki živita in delata v SF.  Film je bil sicer zanimiv, ampak sem rajši prisluhnila pogovoru med mladimi in občudovala naravno kuliso, igro megle, luči velemesta in senc. Čarobno je bilo.  

Še nekaj moram povedati. Ko smo zapuščali park in je večina mladine že odšla, ni bilo nikjer nobenih smeti. Vsak je svoje vzel s seboj. 

Se nadaljuje….


NAZAJ                                                    NA ZAČETEK                                        NAPREJ

San Francisco - tretji del

San Francisco ima veliko imen.

Lahko je "The City by the Bay", "Golden Gate City", "Frisco", "SF", "San Fran" ali "Fog City".

Starejši prebivalci  o njem govorijo kot o "The City that Knows How", "Baghdad by the Bay", "The Paris of the West"

Domačini pa ga imenujejo "The City".

 

Panorama

Miha naju je v petek zjutraj pred stanovanjem pozdravil z besedami: »Sta dobro obuta? Imata zraven vodo? Naporno bo.« Šele takrat nama je povedal, da se bomo sprehodili po mestu z namenom, da se naslednji teden sama kar najbolje znajdeva. Vlogo vodiča je vzel zelo resno. Dobro se je pripravil. Midva z dragim bi gotovo improvizirala.

Pogled s Portole

Ko sam raziskuješ neznane kraje je najbolj pomembno, da veš v katero smer si obrnjen. Meni to še nikdar ni uspelo. Zato sama ne upam predaleč od doma. :-) Z dragim se dobro dopolnjujeva. On se znajde na »terenu«, jaz pa na računalniku in telefonu. :-)

Dragi je želel videti strme ulice, ki jih pozna iz filmov in televizije. Miha ga je potolažil z besedami, da se jih bo v naslednjih dneh dovolj nagledal, saj jih ni treba iskati. Pokazal nama je prometni znak: 29 stopinjski klanec.  Uf! Dol bo šlo. Kaj pa gor? Takrat sem se v mislih zahvalila Moniki, ki mi je že spomladi predlagala vsakodnevni trening po domačih gričih. »Na šolo in nazaj dol bo čisto dovolj«, je rekla. :-) V naslednjih dneh se je izkazalo, da je bil njen predlog odličen, moj vsakodnevni trening pa je zelo pripomogel k temu, da sem zdržala tempo, ki so ga narekovali Miha, moj dragi in mesto samo. 

29 stopinjski klanec

Čeprav, kot pravim, nikdar ne vem, v katero stran neba sem obrnjena, pa vseeno hodim po svetu z odprtimi očmi. Vpijam vse, kar je novega, vrtim glavo, opazujem, razmišljam, povezujem. Z dragim  se veliko pogovarjava o tem, kaj vse sva videla.

Začnimo s prometom. To, da so vsi avtomobili avtomatiki in je ogromno tudi električnih (Mihove besede: »Ni se ti treba obračati za Teslo. Tukaj jih je kot smeti.«) je logična posledica samega terena. S sklopko, ročnim menjalnikom in ročno zavoro bi avto in voznik obupala  že na prvem klancu. :-) V San Franciscu naju je najprej prijetno presenetila strpnost, ki vlada v prometu. Še posebej v predelih, kjer ni veliko turistov, se pravi tam, kjer smo se sprehajali mi. Ko smo se približali križišču brez semaforjev,  so se vozniki ustavili. Drug drugemu smo dajali prednost in  se z dvigom roke zahvaljevali. Doma grem čez cesto, če vsaj en kilometer v vsako stran ne vidim nobenega avtomobila, v SF pa sem brez strahu prečkala cesto v gostem prometu. 

Dovolj filozofiranja. Še veliko klancev nas čaka. :-) Najprej navzdol. 

Vodič v akciji :-)

Ulice San Francisca

Med klepetom, škljocanjem s fotoaparatom in »Ooo, kako je ta hiša lepa!«, »glej to!« naju je Miha opomnil, da smo prišli v okrožje Castro. V celem okrožju so visele mavrične zastave, na tleh pa so bile bakrene plošče s podobami znanih pisateljev in pesnikov, ki so se v svojih časih tako ali drugače borili, da jih svet sprejme takšne kot so, Lorca, Virginia Woolf in še mnogi drugi.  

Castro

 

Miha nama je končno izdal, kam naju pelje. Da bi hitreje prišli na cilj, smo se peljali s podzemno železnico in tramvajem. Po SF vozijo lepo obnovljeni tramvaji iz prejšnjega stoletja. Pohvalno,  kako ohranjajo zgodovino in zapuščino. »Takole«, je oznanil sine, »to je pa Embarcadero, finančno okrožje«.  Glavo sem vrtela na vse strani in v živo videla logotipe, ki jih gledam na računalniku: Google, Apple, Mozilla…

Sprehajali smo se po Embarcaderu, pogledali Ferry Building in šli na pomole. To je bil pravi utrip velemesta. Vse je vrvelo in hitelo. Najbolj glasno pa je pod mostom Bay Bridge, ki povezuje San Francisco in Oakland na obeh straneh zaliva San Francisco Bay.

The Embarcadero

Ferry Building

Pier 14

 

The Embarcadero

Prav pod mostom pa je bil vmesni cilj oziroma najbolj pomembna destinacija petkovega raziskovanja mesta ob zalivu: Pisarna podjetja IDEO, kjer si kruh služi najin Miha. 

IDEO - stranski vhod

Tudi Miha se velikokrat pelje v službo s kolesom

Pogled z Mihove pisarne

Miha je ponosno odprl vrata in vstopili smo v svet, ki ga z dragim ne poznava. Dizajnersko preurejeno skladišče na pomolu, točno pod mostom. Zračno, pregledno, veliko, umirjeno. Krasno delovno okolje. Mihovi sodelavci so nama segli v roke in ga vsi po vrsti hvalili. Mene pa je najbolj razveselilo vprašanje: »Mum? The card maker?« Yes!!! V San Franciscu sem znana osebnost. :-)

Razkazal nama je prostore in nama  povedal tisto kar sme povedati o njihovem delu in o filozofiji podjetja. Čeprav je tako daleč od doma in to dejstvo velikokrat boli, sem vesela zanj, ker ga imajo v službi radi in cenijo njegovo znanje in sposobnosti.

Obisk v pisarni smo končali ravno v času kosila. Množica mladih se je iz poslovnih stavb  na Embarcaderu zgrinjala v bližnje restavracije.  Naju je Miha peljal v popolnoma robotizirano restavracijo. Na ekranu je izbral kaj bomo jedli in v ozadju so roboti pripravili obrok. Na eni izmed omaric se je izpisalo Mihovo ime in naš obrok je bil pripravljen. To je bil sodoben obrok, sestavljen iz različnih sestavin od katerih jih veliko niti poznala nisem. Res sem iz Lotmerka! :-) »Robotsko« porcijo smo kombinirali še z ribjo iz druge restavracije in bilo je čisto dovolj, da smo lahko nadaljevali pot.

Popolnoma robotizirana restavracija

Dober tek!

  

Ko je Miha pogledal proti mostu Golden Gate, je rekel: »Sprememba plana. Megla se spušča na most.« Monika pa je sporočila, da je Twin Peaks, ki se je prejšnji dan kopal v soncu, že zavit v meglo. Tako je čez celo leto. V trenutku se iz Pacifika dvigne megla in treba je obleči vetrovko. Mi smo bili še izven meglenega objema. Najin vodič je na hitro preračunal vse vozne rede javnega prometa in naju odpeljal proti postaji. Gremo na cable car? Kako da ne! Je sploh mogoče doživeti San Francisco brez da se pelješ v odprtem tramvaju, kjer voznik z zvoncem opozarja druge udeležence v prometu, da se mu umaknejo? Miha je le nerad priznal, da se po skoraj treh letih, kar živita v SF, prvič pelje s cable carom. Dragi je užival in dokumentiral vsak milimeter vožnje. 

Cable car

Kako spoznaš turista v San Franciscu? Stoji sredi ulice in fotografira. :-)

Še en vrhunec dneva je bil pred nami: Lombard Street, najbolj vijugasta ulica na svetu in čudovita kulisa marsikateremu filmskemu prizoru. 

 

 

Nazaj domov smo se vrnili s tramvaji, avtobusi in vlaki skozi Japantown do Castra in Portole na Damon Hills. Mihova aplikacija na telefonu je pokazala, da smo prepešačili 12 km. Koliko je bilo vožnje z mestnim prometom si nisem zapomnila. 

Se nadaljuje....

NAZAJ                                             NA ZAČETEK                                            NAPREJ