San Francisco - deveti del

San Francisco in bližnjo okolico smo spoznali, sedaj pa je čas, da gremo na "road trip" gledat skale, jezera, potoke, slapove in kanjone. Veliko se bomo vozili in malo pešačili. Čaka nas 1400 km vožnje po Severni Kaliforniji.

V soboto zjutraj se je Miha pripeljal z velikim črnim avtomobilom po naju. Saj za ameriške razmere avto ni bil kaj posebno velik. To se je samo meni zdelo. :-) Poslovila sva se od Marie in naložila kovčke v avto.

Miha nadzira pakiranje :-)

 Monika nas je čakala v stanovanju, kjer smo si pripravili vse potrebno za pot.

Bay Bridge je most v dveh nadstropjih.

Mesto je še spalo, ko smo se že peljali čez Bay Bridge, mimo Livermora proti Yosemite parku v Sierra Nevadi.

Vozili smo se med vetrnicami in nepreglednimi nasadi mandljevcev . Kalifornija pridela največ mandljev na svetu. Ogromne nasade neprestano namakajo, kar postaja sporno predvsem zaradi suše, ki zadnja leta pesti državo.

Miha nama je že poleti povedal, da bomo šli v Yosemite park, zato sva ves čas spremljala novice o požarih. Na srečo so jih do našega izleta uspeli pogasiti. Pogorišča pa so bila povsod.

Ob cesti je bilo veliko mest, kjer se je moč ustaviti in si ogledati okolico. Gneča je bila povsod, saj je bilo sončno in toplo, vidljivost pa odlična. Na eni takih postojank smo pomalicali in si pretegnili noge. Meni pa je uspelo, da bi skoraj na glavo padla iz avta, saj sem pozabila, kako visoko sedim. :-)

Opazila sem, da kljub gneči ni bilo nikjer nobenih smeti. Na velikih zabojnikih je bil napis, da imajo posebno zapiralo, da jih medvedi ne morejo odpreti. In da je prepovedano krmiti divje živali. Vsi obiskovalci so za seboj pospravili in smeti odložili v smetnjake.

Za vstop v nacionalni park je treba plačati 30$ vstopnine za avto, potem pa nikjer ni treba plačati nič več. Park letno obišče skoraj 4 milione ljudi. Kmalu mi je bilo jasno, zakaj. :-) Z dragim sva z odprtimi usti gledala skozi okna avtomobila in se čudila krasni pokrajini z visokimi skalami, jezeri, potoki, slapovi, kanjoni in gozdom.

 

Gremo do slapa

Največ obiskovalcev se ustavi v dolini Yosemite Valley. Tudi mi smo imeli takšen načrt, ampak se ni izšel. Vsa parkirišča so bila polna.

Yosemite Valley

Po treh krogih iskanja prostega mesta, je Miha obupal. Nekaj kilometrov naprej smo se ustavili ob majhnem jezeru in očarani od lepot okoli nas, veselo fotografirali.

Miha v akciji

Monika v akciji

 

Za dobro fotografijo se je treba potruditi :-)

Če nam ni bilo usojeno videti slavnega El Capitana v Yosemite Valley, pa smo ga videli z druge strani.

Peljali smo se po cesti okoli parka. in se ob tem povzpeli na skoraj 3000 metrov nadmorske višine. Videli smo toliko lepega, da se z besedami ne da opisati. Bodo pa fotografije povedale več.

 

Motoristi so bili tudi na skoraj 3000 metrih nadmorske višine

Med vožnjo smo v daljavi zagledali dim. Prestrašili smo se da spet gori, ampak smo si oddahnili, ko smo prebrali znak na cesti, kjer je pisalo: Ne javljaj! Kontroliran požig.

Pozno popoldne pa smo odkrili še ta biser. Pozabila sem ime jezera. :-)

Ko so bili samo še vrhovi obsijani s soncem in je pihalo kot za stavo, je dragi ujel še tale posnetek.

S tem, kje bomo prespali, si nisva belila glave, saj sta mlada dva že poleti rezervirala prenočišče v kraju Mammoth Lakes, enem izmed mnogih mondenih smučarskih letovišč v Sierra Nevadi. Da je mondeno, smo opazili takoj ob vstopu v stanovanje. Ogromna dnevna soba s kaminom, velika kuhinja, terasa, dve spalnici in dve kopalnici.

 
Na stopnišču je pisalo, da s smučarskimi čevlji ni dovoljeno hoditi po stopnicah. Z upoštevanjem te prepovedi nismo imeli težav. :-)

Zvečer smo si pripravili večerjo in igrali družabne igre, ki jih je bilo v stanovanju res veliko. Po vsem lepem, kar smo ta dan videli, je bilo spanje v mehki, topli postelji zelo prijetno.

Se nadaljuje....



NAZAJ                                                 NA ZAČETEK                                           NAPREJ