Avstrija, Češka, Poljska, Litva

Najina pustolovščina na sever Evrope je bila velik podvig za naju in nama tudi veliko pomeni. Veliko drobnih dogodkov, ki bodo kmalu šli v pozabo, ali pa se bodo pomešali z drugimi dogodki, je zato potrebno zapisati in opremiti s fotografijami. In to čim prej! Razmišljala sem o tem,  na koliko delov razdeliti celoten zapis. En del, najpomembnejši in ki je bil vzrok celotnemu potovanju, sem že opisala. Danes sledi prvi del opisa poti, prvi trije dnevi.

Pripravite si kekse in sok, lahko pa tudi sendviče in pivo - gremo na potovanje :-)

Da sva si močno želela tega potovanja, se je pokazalo že takoj na startu, saj sva ob petih, v miru ponedeljkovega jutra, ob točno načrtovani uri, krenila izpred domače garaže.  

Mejo z Avstrijo sva prestopila v Gornji Radgoni, potem pa po vinski cesti, pod slikovitim gradom Riegersburg in skozi Ilz nadaljevala pot do avtoceste proti Dunaju. Po prvem postanku sva se odločila, da vklopiva navigacijo že tukaj, kjer pot poznava.  Sposojeno navigacijo. Kmalu sva ugotovila, da naju je namesto proti češki meji, odpeljala proti slovaški meji. Presneto! Pa obračaj na avtocesti, če moreš! In potem smo preračunavali in preračunavali in preračunavali …. Tako dolgo, da smo se debelo uro  vrteli po Dunaju, med tramvaji, trolejbusi, mestnimi busi - med ponedeljkovo jutranjo prometno gnečo. Ko sva končno našla smer za Češko in Brno (tam sva že bila in to brez navigacije), sem zagrozila malemu tehničnemu čudežu, da bo eden od naju šel peš, če nama jo še enkrat tako zagode :-) Nadaljevanje poti je potekalo čisto lepo, tekoče, z gledanjem smerokazov,  avtokarto na kolenih in fotoaparatom, pripravljenim, da sproti beleži pot, po kateri se voziva. 

 
Češko sva prevozila, kot bi  mignil. Ne tako daleč nazaj je bil prehod meddržavne meje svojevrstna pustolovščina, sedaj pa moraš vreči oči na peclje, da sploh opaziš tisto malo, modro tablo s krogcem rumenih zvezdic in v njem ime države, v katero vstopaš.  Prvi kilometri avtoceste na Poljskem so izgledali obetavno, ampak, ko sva avtocesto zapustila v smeri Krakowa, sva pričela spoznavati resnično Poljsko. Ubijalsko luknjaste ceste, slabi vozniki, radarji… Ni, da ni.

Pred mestom Krakow je čudovita bazilika Kalvaria Zebrzydowska. Splačalo se je zaviti iz glavne ceste in si ogledati vso to lepoto in skozi stoletja nakopičeno bogastvo.  V Krakowu sva se spet prepirala z navigacijo, ko smo iskali hostl, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Ko bo mogoče, polkrožno zavijte! Pa kdo še to dela v največji prometni konici? Midva :-) Hostl  je bil zelo čist, na novo opremljen in v bližini starega mestnega jedra.  In potem se je fotografiralo :-) Krakow je zelo lepo mesto.  Kočijaži na svojih okrašenih kočijah čakajo turiste, da jih popeljejo po okolici. Škoda, ker nisva imela več časa za oglede! Prav lepo bi bilo spoznati zgodovino kraja, pogledati rudnik soli v bližini in morda celo obiskati koncentracijsko taborišče Auschwitz- Birkenau, in se pri tem zavedati dejstva, kako krute in nesmiselnih stvari dela človek človeku...

Naslednje jutro sva nadaljevala pot po Poljski proti Varšavi. Kaj kmalu naju je začel prati dež in to po vseh pravilih. Brisalci so komaj uspevali opravljati svoje delo. Navigacija je bila tiho, saj poleg tega, kako je dragi bentil čez luknjaste ceste, slabe voznike, semaforje na glavni cesti zunaj naselja in radarje, verjetno sploh ni prišla do besede :-) Varšava naju ni pritegnila, da bi se ustavila in si kaj pogledala, zato sva nadaljevala pot. Kosilo malo pred mejo med Poljsko in Litvo  je bilo zelo okusno, sveže pripravljeno in poceni.

 
Pozno popoldne je posijalo sonce in Litva naju je v trenutku pritegnila s svojimi  grički, zelenjem in majhnimi hiškami. Ko se je že mračilo, sva zagledala silhueto glavnega mesta Litve – Vilno. Staro in novo. Na eni strani precej zmahani tramvaji in stare, neobnovljene hiše, na drugi strani krom in steklo. Nasprotja, ampak privlačna :-) Hotelska soba čista, sprejem profesionalen. Brez pripomb. Pred spanjem sva šla še na sprehod po mestu, saj je bil najin hotel čisto blizu centra. Zjutraj sva še na hitro poslikala  mesto, potem pa na pot.
 

 

Ker sva v evforiji potovanja pozabila, da avto rabi bencin, sva »zluftala« bencinsko črpalko. Ko je lučka od rezerve že skoraj pregorela, sva povprašala navigacijo, kam pa zdaj. Po tem, ko sva se skoraj izgubila na stranskih cestah, sva rajši kot ponovno navigacijo vprašala kar strička na kolesu. On rusko, midva z rokami, pa malo smo risali v prah ob cesti, pa sva našla pot!
 

Na bencinski črpalki v nekem mestu bogu za hrbtom, naju je ogovoril mladenič, ki skupaj z zaročenko dela na Irskem, in je prišel k staršem na obisk, ker je imela mama rojstni dan. Beseda je dala besedo in niti zavedala se nisva, da sva v naslednjem trenutku že jedla rojstnodnevno torto, pila domačega »jegermajstra« in se pogovarjala o Sloveniji, Litvi, Irski :-)

Še malo avtoceste z avtobusnimi postajami ob robu, kolesarji in traktorji in že sva prestopila mejo z Latvijo.

Nadaljevanje sledi ....

Spet doma

Pa sem spet tukaj, v domači dnevni sobi in na blogu :-) Hvala vsem za lepe želje v prejšnji objavi. Na žalost za slepe potnike ni bilo prostora :-) Pa kdaj drugič. Vse nama je šlo na roko. Še vreme. Tudi, če bi ga sama delala, ne bi mogla narediti boljšega :-)

Kratka statistika potovanja pravi takole:

- 14 dni na poti
- 8400 km
- 11 držav (Avstrija, Češka, Poljska, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Švedska, Norveška, Danska, Nemčija)
- 6 glavnih mest (Dunaj, Varšava, Vilna, Riga, Talin, Helsinki)
- 9 različnih postelj :-)
- dosežena najbolj severna točka Evrope:  Nordkapp
- polnočno sonce na Norveškem
- 6500 fotografij, ki jih bo potrebno pregledati :-)

Najlepše od vsega pa je bilo srečanje s sinom in njegovo punco, slavnostna podelitev priznanja za magistrsko delo in to, da sva spoznala njegove sošolce in profesorje.

Mladi magistri načrtovanja interakcij

Slavnostni trenutek

Prirčna čestitka predstojnice oddelka

Pomemben dokument :-)

Takole je bil predstavljen projekt

To, da sva z dragim lebdela najmanj dvajset centimentrov nad zemljo, ko so vsi hvalili najinega sina, verjetno ni potrebno posebej povdarjati :-) Po podelitvi diplome je sledila slavnostna večerja, potem pa še žurka, ki jo po tradiciji pripravijo prvi letniki. Letošnjo leto je bila na temo vesolja, kjer je moj dragi odplesal enega najbolj vesoljskih plesov vseh časov in s tem pokazal, kako zelo je srečen in ponosen. Baje so potem, ko sva odšla, sinu vsi čestitali, da ima super očeta. Khm... :-)

V naslednjih dneh bom poskusila urediti fotografije, da vam pokažem vsaj delček tega, kar sva videla. Drži pa eno: čudovito se je vrniti domov!

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Na sever Evrope

Pakiram :-) Jutri zjutraj z dragim kreneva na potovanje na sever Evrope. Greva na svečano podelitev diplome k sinu na Švedsko.

Tole bo najin letošnji dopust. Že dolgo sva si želela raziskati sever Evrope in tokrat se nama je ponudila krasna priložnost. Rezervirane imava hotele in trajekt. V avtu imava navigacijo, da slučajno ne zaideva kam drugam :-) Fotoaparati so pripravljeni. Naloženo imava vse, kar sta si sine in njegova punca zaželela. Tudi svežo jagodno marmelado in bezgov sirup :-) Domov bova pa peljala vse tisto, kar več ne rabita in bi bilo za letalo preveč. Otroka se namreč vračata šele čez dober mesec - z letalom.

Mojih prispevkov in komentarjev naslednja dva tedna ne bo. Pridno ustvarjajte, kuhajte in se imejte lepo :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Bravo, sine!

V torek je sine na daljnem severu zagovarjal svoje magistrsko delo. Uspešno :-) In k njemu je poletela tale sovica, ki jo je danes že prejel. S sovico pa so letele tudi češnje. Pravi, da jih je polovica preživela potovanje in da so bile zelo slastne :-) Pa tudi nad sovico je bil navdušen.

Ker je Leonardo da Vinci eden izmed sinovih vzornikov, sem za ozadje uporabila sliko da Vincijevega rokopisa, notri sem pa napisala še eno njegovih misli.

Doma smo vsi navdušeni in zelo ponosni na našega, sedaj že bivšega, študenta. S punco sta se super znašla daleč od doma. Na faksu je bil priden in je redno delal. Sedaj si končno lahko malo oddahne. Pravzaprav si lahko oddahneta oba :-) Kdo ve, kam ju bo odneslo v iskanju službe... Kamorkoli že, samo da jima bo lepo, da bosta živela svoje sanje, da bosta pokazala vse, kar znata in da se bosta še dalje učila, saj sta oba zelo pridna in delovna.

Samo še malo, sine, pa se vidimo :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Vse za sodelavce :-)

Prejšnji teden sem bila cele večere pokrita s papirčki vseh vrst, barv in velikosti :-) Najprej me je sodelavec prosil (ja, prav ste prebrali - tudi fantom so všeč doma narejene voščilnice), da mu naredim dve voščilnici za njegovo nečakinjo, ki bo prejela Prvo sveto obhajilo, potem pa še sodelavka, ki je potrebovala voščilnico za moževega pol stoletja. Seveda sem obema obljubila, da jima izpolnim želje. To, da nisem imela niti pol ideje, kako se lotiti naročil, je bila postranska zadeva. Vedno delam enako. Obljubim, potem si pa razbijam glavo :-) Mislim, da je pri mojih letih pepozno, da bi kar koli spremenila v tej smeri :-)

Za sodelavčevo voščilnico sem našla idejo na Izazovih i slatkiših, kjer v tokratnem izzivu želijo punce videti voščilnico po določeni postavitvi. Angelčka sem sprintala in ga čisto na rahlo pobarvala s suhimi barvicami. V notranjosti je še žepek za denar. Voščilnico prijavljam na Dvanaesti izazov - "Skica".

Druga voščilnica pa je precej podobna vabilom, ki sem jih delala za sodelavko. Uporabila sem roza izrez in trakec, ki sem ju dobila od punc iz Izazovov i slatkišev na enem od prejšnjih izzivov.

Za sodelavko sem pa naredila spodnjo voščilnico. Ker ima gumbe jo prijavljam na izziv Here Come The Boys: Challenge #52 - Must Have Buttons
Moram se opravičiti za slabo kvaliteto fotografije. Voščilnica je bila končana ob polnoči, naslednje jutro pa je že romala k naročnici, zato sem fotografirala s službenim fotoaparatom na brzino, predno je prišel šef :-) Ne me zatožiti...
 

Za vse, ki ste se prebili do konca tega zapisa pa še posladek- prva letošnja jagoda, ki je dozorela v koritu na balkonu. Moje rožice so tako lepe, da jih kar pojemo :-)

Sedaj moram pa iti kuhat sirup iz bezgovih cvetov. Včeraj sem namočila prve letošnje cvetove in vsak čas bo minilo 24 ur, kar so v vodi.

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Ko me inspirira #13

Nisem mogla, da ne bi :-) Tina in Vladka sta me ponovno izzvali s svojimi čudovitimi izdelki v tehniki maskiranja. Malo sem se sicer praskala po glavi, kje dobiti štampiljke, ampak sem hitro našla rešitev :-) Kuhinja. Krompir. Zakaj pa ne! Saj pravim, da je v kuhinji moč najti super pripomočke za ustvarjanje, od modelčkov za piškote, cedilk, nožev, pa krompirja. O, saj se bo še našlo :-) To, da rada pacam z vodenimi barvicami, pa ni nič novega.

In, če sem že imela toliko priprav, sem naredila kar tri voščilnice v tehniki maskiranja. Khm, saj ji je nastalo še več, ampak niso čisto primerne za objavo :-) Na izziv Ko me inspirira #13 prijavljam vse tri voščilnice, kot en izdelek. Lahko?
 

 

 

Delala sem pa takole, da sem najprej na prazen papir sprintala napis. Zakrila sem ga s samolepilnim lističem. Štampiljke iz krompirja sem pobarvala s čopičem in odtisnila na papir. Vsak odtis je drugačen :-) Ko se je barva posušila, sem odtisnjene rožice prekrila s papirčki, položila na njih šablono z luknjicami in še malo špricala z zobno ščetko. Bila sem prijetno presenečena, kako zanimivi izdelki so nastali. Tole so pa moji pripomočki:

 

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Nekaj kar se premika

Pred časom sem od Klare, ki ustvarja na blogu Moje ustvarjalne čire-čare dobila čudovito štampiljko medvedka. Tako milo me je prosil, da ga odtisnem in pobarvam, da sem požrla obljubo, da ne bom več barvala :-) Še vedno drži, da barvanja ne obvladam, sem se pa potrudila. Maksimalno, kot naši športniki ;-) Barvala sem s suhimi barvicami. Ker je medvedek zakrit z bleščicami, se napake ne vidijo tako zelo, kot bi se sicer.

Na tokratnem izzivu v CRAFT-alnici želijo punce videti voščilnico, ki se premika. Iskala sem ideje in se odločila, da naredim "shaker" otroško voščilnico za rojstni dan. Okrog medvedka letajo naštancani metuljčki v pisanih barvah.

Voščilnico prijavljam na Craft-alnico: Izziv #81 - Nekaj, kar se premika
 

Tole spodaj pa je naš prvi letošnji pridelek sadja :-) Barva še ni čisto prava, ampak smo jih tako težko čakali, da je dragi danes moral splezati čisto na vrh drevesa, da je prišel do teh parih, prvih letošnjih češenj. Sladke so in zelo, zelo dobre :-) Naslednji teden bodo začele resno zoreti. Če bo koga pot zanesla skozi Ljutomer, je vabljen na češnjo. Pa še kavo skuham :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)