Kanin

Po sprehodu od Bovca do slapa Boka sem vam obljubila, da vas peljem v planine. Ni treba iskati planinske opreme.  Skuhajte si skodelico planinskega čaja, se udobno namestite, izključite vse moteče elemente okoli sebe in …. gremo. 

 

Kot sem že omenila, sva se z najine počitniške namestitve do gondole za Kanin sprehodila v petih minutah. Med prvimi jutranjimi izletniki sva, opremljena kot najmanj za vzpon na Triglav, nasmejala prodajalca z nakupom ene upokojenske in ene normalne vozovnice. V kabini sva bila sama, verjetno zaradi varnosti, tako da je imel dragi dovolj prostora, da se je lahko vrtel na vse strani in s fotoaparatom dokumentiral celo pot. 

 

 

Takoj ob prihodu na Kanin sva videla tablo s sliko Prestreljeniškega okna in legendo o tem, kako je okno nastalo.

 Lušna zgodbica. Gre pa takole:

Sveta Marija in Hudič sta se odpravljala proti Sveti gori. Hudič je ubral pot, ki se mu je zdela krajša. Stavila sta, kdo bo prvi na cilju. Hudič je na Kaninu naletel na previsoko steno Prestreljenika. Silovito je treščil vanjo in v steni naredil ogromno luknjo nato pa nadaljeval pot čez Stol, Mijo in Matajur. Ko je prispel na cilj, je bila Marija že zdavnaj tam.(vir)

Še vprašate, kam sva se namenila? Naravnost gor. Na skoraj 2400 metrov nad morjem.  Nisva planinca. Rada pa greva v hribe in na dolge pohode. Ampak, sva si rekla, če sva že na Kaninu, greva skozi okno pogledat, kaj delajo v Italiji. Malo sem podvomila v svoje sposobnosti, dragi pa mi je obljubil, da bo pazil name in mi pomagal. Oprtala sva si nahrbtnika, zategnila vezalke na čevljih, raztegnila pohodne palice na primerno višino in se podala v čisto prave planine. Midva, panonska mornarja! :-)

 

Vzpon niti ni bil tako težak, kot sem predvidevala, čeprav se je bilo treba zadnji del poti pod vrhom prijeti za jeklenico. Potrdila pa sem tezo, da res do 70% človeškega telesa sestavlja voda. :-) Pogled na italijansko stran in na okoliške vrhove je odtehtal vse napore. Ampak kaj, ko je bila to le polovica poti! Sestopa sem se lotila še bolj previdno kot vzpona. Sicer pa se nisem imela česa bati, saj je bil moj osebni gorski reševalec ves čas z menoj! Ko navzdol ni šlo drugače, sem se spustila po tazadnji. Tudi gre. Pa še bati se ni treba, da zdrsneš. :-)

                                
  

Nazaj na smučišču sem sama sebi čestitala za podvig, ki je zame pomenil veliko osebno zmago. Nazdravila sva s pivom in tako nadomestila tisto vodo, ki je med vzponom in spustom odtekla iz telesa. :-)

Po kosilu sva se sprehodila po Bovcu. Da je bil dan res nekaj posebnega in nepozabnega, je potrdila še prekrasna mavrica, ki se je pozno popoldne ponosno pokazala nad mestom.

Zadnji dan sva imela v načrtu sprehod do letališča, ampak nama je dež zmešal štrene. Sicer pa ni bilo nič narobe s tem. Na dopustu je treba tudi počivati in prebrati kakšno knjigo, ne pa samo podirati rekorde. :-)

Pot proti domu s planiranim vmesnim postankom na Jesenicah, se je začela s sanjsko vožnjo z avtovlakom od Mosta na Soči do Bohinjske Bistrice.

 Kako se je končala, pa preberite na TEM LINKU.

 

Prejšnja objava                                       Na začetek                                                       Naprej