Bovec

Tako je, če delaš račun brez korone. Namesto, da bi poletni dopust preživela v Bosni, tako kot lani, sva ostala doma in odkrivala lepote Slovenije. Čeprav sva Slovenijo, prepotovala po dolgem in po čez, je ostalo ogromno lepih kotičkov, kamor še nisva pogledala. Res je, da naju poleti vleče na morje, ampak hribi sploh niso slaba izbira. Pravzaprav so odlična izbira. :-)

Letos sva čisto do zadnjega trenutka čakala, kam jo bova mahnila. Naivno sva namreč upala, da se bodo razmere v svetu toliko izboljšale, da bosta prišla domov Miha in Monika. Ampak šele, ko sta dokončno odpovedala potovanje, sva midva začela razmišljati o dopustu. In takrat je bilo že vse zasedeno. Ampak vztrajnost se izplača. :-) Našla sva apartma v Bovcu. Kot se je pozneje izkazalo, lokacija ne bi mogla biti boljša. Pa tudi vse ostalo je bilo idealno. Skoraj kičasto. :-)

Odločila sva se, da greva do Kranjske Gore in malo po Italiji ter čez prelaz Predel nazaj v Slovenijo. 

 

 

 

Vršič sva namreč prevozila le dober teden pred tem, in sploh naju ni mikalo, da se še enkrat soočiva z gužvo. Odločitev se je izkazala za odlično. Nobene gneče ni bilo. Ustavila sva se ob slikovitem jezeru, kjer sva pomalicala in pot nadaljevala do Predela. Tista cesta je fantastična. Ravno dovolj široka, slikovita in zavita. Za vsakim ovinkom se odpira drugačen pogled. Namesto v Bovec, naju je najprej odneslo na Mangrtsko sedlo. Na joto. :-) Ni je boljše jote, kot je ta na skoraj 2000 metrih nadmorske višine v osrčju Julijcev. Odkrito pa priznam, da vožnja ni bila niti malo prijetna. Kljub čudovitemu razgledu. En kup pločevine. Avtomobili, motorji, kolesa... Cirkus! Zaradi jote in sprehoda pa se je izplačalo. :-)

 

 

                  

 

 

 

Najino počitniško stanovanje sva našla brez težav. Navdušena sva bila nad čistočo in zelo lepo in domiselno opremo. 

Prijazna lastnica nama je povedala, kaj vse najdeva v bižini, kako po bližnjici prideva peš v mesto in kam se je dobro odpraviti v pohodniški opremi. Za prvi dan je bilo dovolj. :-)

Naslednje jutro naju je zbudilo sonce. Oblekla sva pohodniško opremo in jo mahnila proti slapu Virje. Čudovit pohod po gozdnih poteh je bil. Slap pa se je izkazal za pravi biser. 

                         

Ker je bilo tako prijetno hoditi in ker sva bila na poti skoraj sama, sva šla še do slapa Boka. Pot je lepo označena. Vodila naju je mimo jezera do elektrarne in skozi čudovit glamping, skrit pred radovednimi pogledi s ceste. 

Slap Boka je bil ravno tisti dan majhen, pot do razgledne točke pa naju je pošteno utrudila. Pa malo preveč ljudi je bilo. Preglasnih. In za moje pojme precej neumno obutih v japonke in natikače. Sicer so pa njih bolele noge! 

Nazaj v Bovec sva se nameravala vrniti z avtobusom. Poudarek na nameravala. Avtobus namreč sploh ni zavil na postajo. Samo pomahala sva mu in še pol ure upala, da pride naslednji. Zaman. Ni nama preostalo drugega, kot vzeti pot pod noge. Šest kilometrov po prometni cesti. Sva pa korajžna! Pa ne samo to. Še dež naju je ujel. Čeprav sva  oblekla anorake, naju je zmočilo do kosti. 

                                         

 Po kosilu sva se odpeljala v Kobarid. En del po isti poti, ki sva jo par ur prej prepešačila. :-) V centru mesta, pri spomeniku Goriškemu slavčku Simonu Gregorčiču sva imela zmenek z mojo dolgoletno blog prijateljico, ki je v živo do takrat še nisem srečala. Prav ona naju je s krasnimi opisi svojih krajev in pohodniških poti ob Soči navdušila za drugačen dopust. Ime rože z bloga Niti za srečo. Na njenem vrtu pod kivijem smo se prijetno zaklepetali. Kot bi se poznali že od nekdaj. :-) Družbo sta nam delala oba mačkona, ki sta z veseljem pozirala mojemu dragemu. 

Vsakič, ko v živo spoznam katero svojih prijateljic z bloga, se zavem, da je bila odločitev pisati blog ena taboljših v mojem življenju.

 

Naslednjič gremo v planine. :-)                                                            Na začetek.