Tokrat vam povem zgodbico o tem, kako naju otok ni hotel spustiti od sebe, hiša pa naju ni želela sprejeti. Obljubljam, da bo branje zanimivo in napeto. Pa tudi zabavno. Ko se je vse skupaj dogajalo, pa nama z dragim ni bilo niti malo smešno. :-)
Uvod v zgodbo sega v sredino septembra, ko sva končno dočakala letošnji dopust. Prepotreben in težko pričakovan po vseh preizkušnjah, ki nama jih je namenilo letošnje poletje. Izbrala sva nama ljubo destinacijo, naselje Bučanje pri Nerezinah na otoku Lošinju. Vreme je bilo čudovito. Veliko sva se sprehajala, plavala, dobro jedla, planinarila, lovila rakovice, prebrala veliko knjig, šla z ladjo na izlet in občudovala jato delfinov.
Na dan odhoda domov je rahlo deževalo in pihal je močan jugo. V nasprotju z najino navado sva vstala zgodaj, spakirala avto in počistila apartma. Most v Osorju sva prečkala tik preden se je odprl za ladje in zaprl cesto in že delala načrte, kako bova ujela trajekt v Porozini ob pol enajstih, se peljala ob morju do Opatije in zgodaj prispela k Veroniki in Andreju na Kozino. Tako se delajo računi brez krčmarja! :-) Poslušanje radija in prometnih informacij v avtu na otoku je misija nemogoče. Za vsakim ovinkom se postaja zamenja ali izgubi. Za iskanje informacij na telefonu pa nisva prava generacija. :-) Smejala sva se vsem, ki so zavili v trajektno luko Merag. Naj se kar gužvajo tam, midva pa bova sama na trajektu v Porozini. Juhu! Nekaj ovinkov pred luko pa naju je ustavil kombi z avstrijskimi tablicami, ki se je pripeljal iz luke. Voznik nama je povedal, da je bil v luki in da trajekti zaradi močnega juga ne bodo vozili do popoldneva. In potem sva šla, tako kot vsi tisti, ki so preverili informacije na telefonu, nazaj do Meraga čakat v vrsto. In vrsta je bila dolga. Pošteno sva se načakala.
Po otoku Krku bi do mostu v idealnih razmerah morala priti v manj kot uri, pa smo se cijazili skoraj dve uri. Zakaj? Tega verjetno niti policija ne ve. Na kopnem naju je pričakal dež. In to dež po vseh pravilih. Lilo je kot iz škafa. Tudi pri Veroniki. Mokra kot miši sva "vdrla" v hišo. Kosilo je pa najino mlajše dete skuhala odlično! Za prste polizati. Se vidi, da se je učila od atija. :-)
To, da naju je dež pral vse do doma, nima niti smisla preveč poudarjati. Med vožno sva naredila načrt, kako bova doma zakurila centralno in se hitro ogrela, saj bo verjetno kar hladno v hiši. Ste že slišali, da imajo hiše dušo? In da zamerijo, če jih dolgo pustiš same. In vsi predmeti v hiši prav tako. Midva lahko to potrdiva iz prve roke.
Torej, ko sva prišla domov, sva po že znanem protokolu razpakirala avto. Mene je takoj odneslo do pralnega stroja, dragi se je šel pozabavat s centralno. Vklopil pa je tudi bojler, da bi imela čim prej toplo vodo. V hiši je bilo 17 stopinj. Huš! In potem šok št.1. Peč je pokvarjena. :-( Ne dela. Sledil je rezervni načrt - kalorifer. Dva, za ziher. :-) In potem je zmanjkalo elektrike (šok 2). Seveda, saj sva preveč obremenila vse skupaj. Z baterijami sva iskala napako. Na srečo je bil samo avtomat.
Naslednje jutro se je začelo s klicanjem mojstra, ki nama je naredil peč za centralno. Kdor je kadarkoli v življenju imel opravka z obrtniki, ve kako to zgleda. Najprej se ne oglasi na telefon, potem se izgovarja na preobilico dela in potem nekaj obljubi, da se te reši. Toliko o kurjavi. Ko sem želela posušiti prvo žehto perila, sem na svojo veliko žalost ugotovila, da je sušilec pokvarjen (šok 3). Z mamo sem se dogovorila, da perilo odpeljem k njej, dragi pa je bil spet na telefonu, da poišče servis za sušilec. In potem (šok 4) moj avto ni dal od sebe niti glasu. Prazen akumulator. Priključila sva ga na polnilec in upala, da se čez par ur napolni. Pa se ni in z žehto sem "okrasila" celo stanovanje. Radiatorji so bili še vedno mrzli, zunaj pa je deževalo.
Zvečer, že skoraj v temi sva dočakala mojstra za centralno, ki je ugotovil, da je raztezna posoda zanič. Preklopil je nekaj cevi, obljubil, da bo takoj naslednji dan prinesel novo raztezno posodo, midva pa da naj previdno kuriva. Tisti jutri se do danes, po dveh tednih, še ni zgodil. Misija iskanja serviserja za sušilec pa se je tudi izjalovila. Soglasno sva sklenila, da je bolj pametno kupiti novi sušilec, kot zgubljati čas in živce z iskanjem in čakanjem na serviserja.
Moj avto pa še vedno ni vžgal in tudi iskanje mehanika se je izkazalo za neuspešno. Da bi ugotovila, zakaj se akumulator noče napolniti, ga je dragi odklopil in odnesel na servis, saj sva bila oba prepričana, da je akumulator star največ 3 leta. Na servisu pa so ugotovili, da je akumulator fuč in da je star 6 let. Nadaljevanje zgodbe je logično: nakup novega akumulatorja. Ker sva končno imela vozen avto 2, sva šla v gozd po gobe. Avto 1 namreč ni namenjen za umazan teren. :-) Šok št. 5 naju je čakal v gozdu. Čisto iz ničesar se je pri vožnji vzvratno od nekod pojavilo drevo in ... pok... pa je šla zadnja luč. :-) Na srečo sva našla nekaj lepih in zdravih gobic, tako da je ozimnica rešena. Zadnja luč bo pa tudi, ko zavarovalnica pošlje zapisnik in jo na servisu zamenjajo.
Med enim izmed mnogih izhodov iz hiše v želji, da čim prej spraviva življenje v normalo, je dragi v ključavnici zlomil ključ. Šok 6. In bilo je sobotno popoldne. Nekaj časa se je trudil, da bi zlomljeni košček zbezal iz ključavnice, potem pa obupal in še pred zaprtjem trgovine kupil novo ključavnico.
Se sprašujete, kaj se je še zgodilo? Šok 7 naju je pričakal v kuhinji. Ena kuhalna plošča na novem indukcijskem štedilniku je mrknila. Serviser bo poklical čez dva tedna, ker imajo veliko gužvo.
Sedaj upava, da je konec neumnosti, saj ima pregovorno hudič samo 7 mladih. :-)
Lep pozdrav do naslednjič. :-)
.jpg)
