Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi

Pravkar minuli podaljšani konec tedna sva z dragim preživela na obali. V četrtek sem takoj po polovici šihta pobegnila iz službe in ob pol treh sva se že peljala proti morju. Od nas do Reke je čez Hrvaško le dobre tri ure vožnje. Pa sploh ni potrebno nizko leteti. :-) Častila sva se za 25. obletnico poroke in za moj rojstni dan. Našla sva zanimivo in ugodno ponudbo v Reki na Hrvaškem. Botel Marina. Stara ladja, zasidrana v luki in predelana v hotel. Obnovili so jo šele lansko leto, notranji arhitekt pa si je dal duška z barvami. Midva sva bila popolnoma navdušena. Dragemu se še vedno po žilah pretaka kri pomorca in prav vesel je bil, ko je zagledal kabino z malima, okroglima okencema. Predno sem mu življenje postavila na glavo, je namreč plul po svetovnih morjih kot ladijski kuhar. 

 

V petek sva raziskala Reko. Tega mesta doslej nisem poznala, dragi pa iz svojih pomorskih časov zelo dobro. Obljubljal mi je najlepše mesto na Jadranski obali in ni se veliko zmotil, čeprav je tudi Reko načel zob časa in ji niti kriza ni prizanesla. Sprehajala sva se po mestu, po tržnici, po valobranu, po luki (pst… tja notri sva se prešvercala, da sva lahko fotografirala Titovega Galeba), odkrila super prijeten kafič z veliko zbirko vrhunskih viskijev (družba v kafiču se nama je zahvalila, ker smo njihovemu nogometnemu klubu poslali Keka in rekla, da nam ga čez kakšnih 50 let vrnejo, prej pa ne), prehodila veliko stopnic po mestu, obiskala pomorski muzej, kjer je razstavljen tudi eden izmed petih ohranjenih rešilnih jopičev iz Titanika in se navduševala nad bogato zgodovino mesta. Toplo priporočam ogled, če vas zanese v tiste kraje. 

V soboto pa sva se takoj po zajtrku odpravila na otok Krk. Vleklo naju je do morja. Uf, kako sem si želela namočiti noge v vodo! :-) Na čudoviti plaži, ki jo poznava že od prej, sva bila sama. Drug drugega sva spodbujala in hecala, če si upava iti plavat. Na koncu se je izkazalo, da si upava - oba. Voda je bila kar pošteno mrzla, ampak za tri zamahe, koliko mi jih je uspelo narediti, se je splačalo. :-) Še ena osvojena trofeja! Dragi, ki je bolj junaške sorte, je čisto resno plaval. 

 V nedeljo sva se odločila, da na poti proti domu obiščeva prijatelje na Jesenicah. Vsakič si najdeva kakšno »bližnjico«. :-) Kraje, ki smo jih pred komaj dvema tednoma prevozili z motorjem, sva tokrat v obratni smeri prevozila z avtom. Bil je res krasen sončen jesenski dan. Barve, ki jih je sposobna ustvariti samo narava, so me očarale in začarale. V Sočo si nisem upala stopiti, roko sem pa namočila v ledeno mrzlo vodo. :-) Vožnja čez Vršič je tudi v avtu čisto posebno in nepozabno doživetje.

 

Prijatelja sta bila vesela najinega obiska. Čeprav se bolj redko vidimo, si imamo vedno veliko povedati.

Letos sva se res veliko potepala. Upam, da sedaj pride bolj umirjeno obdobje. :-) Kupila sem nov šivalni stroj, ki ga bo potrebno testirati. Ime rože mi je poslala veliko vrečo ostankov blaga in čudovito vrečko za kruh.Pisani koščki blaga kar kličejo po tem, da sešijem nekaj lepega.

Mojca pa me je razveselila s prekrasno voščilnico in nakitom iz njene modne linije. :-)
 

Punci hvala obema. Super presenečenje sta mi pripravili.

Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Barve jeseni

Tokrat je na Craft-alnici prav jesensko pisano. :-)). Po navadi za barvne izzive vzamem v roke vodene barvice, pri pregledu svojega ustvarjalnega brloga pa sem ugotovila, da imam že cel kup barvnih blazinic in štampiljk in da lahko poskusim tudi kaj drugega. Nastala je preprosta pisana voščilnica, ki že potuje v Ljubljano k prijateljici, ki jutri praznuje rojstni dan. Draga Katarina, vse najboljše. :-)

Nasmejana buča, ki je še iz lanske zaloge, veselo prepeva in se kotali po zelenem traku. Ozadje je narejeno z blazinico, ki sem jo namazala na peki papir in poškropila z vodo ter barvo prenesla na papir. Štampiljke pa so Tinin Najlepši par. Za osnovo sem uporabila papir, ki ga imam že tako dolgo, da njegovega porekla sploh ne poznam. Še veliko takšnih "cvetk" se najde pri  meni. :-) Upam, da mi jih bo uspelo kdaj porabiti.

Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:
- Craft-alnica izziv #119: Barve jeseni
- Galerija meseca oktobra - Najlepši par
- Mavelu.com - Mesečni izziv oktobra Jesenska razigranost (zelena barvna blazinica Versa Color in cefralec robov)
- As You Like It Challenge: Favourite Style Cute or Elegant  (my cards are always cute, because I love when my cards draw someone smile on the face)

Jutri pa z dragim praznujeva čisto poseben dan. Pred četrt stoletja smo bili lušna mlada družinica, ki je takole pozirala na poročni sliki tiste tople jesenske sobote. Na sliki se ne vidi, da je imel dragi obvezano nogo, saj se je grebel pri bodočem tastu in si s kosilnico poškodoval prst na nogi. Sem pač pozabila na poročni ples. :-)) Veliko lepega se nama je zgodilo v teh letih. Dolgčas pa nama ni bilo nikdar. :-) Dragi moj hvala, ker me imaš še vedno rad. 

Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Vesolje po moje

Veronika me zadnje čase postavlja pred velike izzive. Svojim prijateljem za rojstne dneve podarja moje voščilnice. Eden od njih je Tomi, njen bivši sošolec, velik ljubitelj Douglasa Adamsa in njegovega Štoparskega vodnika po galaksiji. Meni je bila zaupana naloga, da izdelam zanj čisto posebno voščilnico, z besedam: "Mami, ti to takoooo super narediš." In pospremljeno s pogledom, ki mu ne moreš reči ne. :-))

Ker je Štoparski vodnik po galaksiji tudi na seznamu mojih najljubših knjig, ideje za izdelavo voščilnice sploh ni bilo težko najti. Malo sem poguglala, da ne bi česa zamešala in se lotila dela. Upam, da mi Douglas Adams, kjerkoli že je, ne bo zameril, ker sem namesto številke 42 uporabila Tomijeva leta. :-))

Vesolje je sicer črno, ampak nekaj umetniške svobode mora biti.:-) Za izdelavo voščilnice sem se ponovno lotila mešane tehnike. Ozadje sem izdelala s temno in svetlo modro akrilno barvo, ki sem ju nanašala s silikonskim čopičem na akvarelni papir. Všeč mi je struktura, ki pri tem nastane. Zvezdice so izsekane iz papirja obdelanega z zlato in srebrno strukturno pasto. Nekaj zvezdic pa je tudi naštemplanih s štampiljkami  Najlepšega para in obrobljenih s črnim alkoholnim flomastrom. Pisava je moja. :-) Brisača, ki je obvezna oprema vsakega vesoljskega popotnika, je izrezana iz lovilca barv, obvezne opreme vsake gospodinje. :-) Nekaj naštemplanih modrih zvezdic se sramežljivo skriva tudi v notranjosti voščilnice. Tomi je bil nad voščilnico navdušen. 

Vesoljsko voščilnico prijavljam v oktobrsko galerijo Najlepšega para.

Veronika pa se je lotila tudi "marketinga", to je prodaje mojih voščilnic. Jaz itak ne znam ničesar prodati in če me kdo prosi za voščilnico, jo rajši podarim, kot prodam.:-) Nasmešek in zahvala mi pomenita več, kot denar. Moja komercialistka, ki ima kup prijateljev, pa mi dela lepo reklamo. V soboto je prodala kar 6 voščilnic in izkupiček sem takoj investirala v nakup novih štampiljk. Da se mi denar slučajno ne zalepi v denarnico. :-))

Joj, da ne pozabim pokazati še enega naših eksotičnih sadežev! Kaki. Šest jih je. Drevo rodi prvič po parih letih cartanja.  Upam, da jim ta nenadna ohladitev ne bo preveč škodovala in da bodo dozoreli.

Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Sončna jesenska sobota

Pridite z menoj, da vam pokažem, kako lepa je Slovenija na sončno soboto v oktobru. :-)

Kako težko je nagnati žabo v vodo? Približno tako težko, kot mene prepričati, da grem z dragim na jesenski potep po Sloveniji. :-) Dragi je s prijatelji že dalj časa načrtoval malo daljšo jesensko vožnjo z motorjem. Navadno ne grem zraven, ko gredo fantje na potep, tokratnega izleta pa nikakor nisem želela zamuditi. Najtežji del poti je bil vstati iz tople postelje sredi noči. No, ob petih zjutraj ni noč, je pa tema, kar je zame skoraj isto. :-) Na pot nas je šlo pet, s štirimi motorji. Žiga, Dejan in moj dragi so motoristični veterani, Andrej pa je popolni začetnik. Dva BMW-ja, Yamaha in Suzuki. Pisana druščina torej. :-) Ob pol osmih zjutraj smo že pili kavico v Slovenski Bistrici.

Odločili smo se, da avtocesto zapustimo pri Vranskem in gremo skozi Tuhinjsko dolino. Sonce nas je kmalu pozdravilo in nam pokazalo našo lepo malo deželico v najlepši luči. Vrhovi Julijcev so bili v zgodnjem dopoldnevu še oviti v meglo. Naslednji postanek je bil v Krajnski gori.

Fantje so želeli pot nadaljevati čez Trbiž in potem čez Predel nazaj v Slovenijo. Poskusili so me prepričati, da je na Vršiču megla in da ne bo lepega razgleda. Nisem se pustila prepričati. Še celo vreme sem preverila. Na koncu so popustili. Pravi kavalirji. :-)

Pot čez Vršič je zame skoraj kot romanje. Veliko mi pomeni. Včeraj pa je bilo res sanjsko. Skozi prisojnikovo  okno je sijalo jesensko sonce, obraz Ajdovske deklice pa so zakrivale sence. Vso pot do vrha ni bilo niti sledu o megli, ki so se je fantje tako bali. Rahel veter je vrtinčil odpadlo listje in bilo je, kot da se vozimo med zlatim dežjem.

Ko smo se začeli spuščati na Primorsko stran, je postajalo vedno bolj toplo. Najlepše darilo po naporni vožnji skozi vseh 50 ovinkov čez prelaz Vršič pa je pogled na Sočo.

Po dolini Trente se je z motorjem zelo lepo peljati. Tudi na zadnjem sedežu. :-) Kot bi mignil smo bili v Bovcu.

Nadaljevali smo proti Kobaridu in pred Tolminom zavili za Novo Gorico.

Naš naslednji cilj je bilo morje. Dejan je predlagal, da gremo do Kopra skozi Trst. Predlog smo seveda soglasno sprejeli. :-)

Takole smo pozirali na obali v Trstu. Ker nam je že pošteno krulilo v želodcih, smo Trstu na hitro pomahali v slovo in se odpeljali proti Kopru.

Tudi kosilo v Kopru je bilo Dejanov predlog. Od vseh nas je on največji gurman in pozna vse gostilne po Sloveniji, zato je njegovi presoji vredno zaupati. :-))

Kljub temu, da se je oktober že prevesil v drugo polovico, je bilo kopališče v Žusterni polno, kot sredi poletja. Ljudje so se sončili in kopali in prav žal mi je bilo, da nisem vzela s seboj kopalk.  Medtem, ko smo čakali, da nam pripravijo kosilo, sva se z dragim sprehodila do morja

 Kosilo je bilo okusno in malo preveč obilno in le s težavo smo se stlačili nazaj v motoristično opremo. :-)

Proti domu smo jo mahnili po stari cesti čez Črni Kal in Kozino do Postojne, potem pa še po eni cesti, ki jo je z motorjem obvezno prevoziti - čez Planino pri Postojni, čez kačje ride. :-) Spomini iz otroštva na to cesto niso najlepši. Ubogi Fičko, naložen do vrha in še čez, je jokal in stokal in kuhal in kašljal v dolgih kolonah čez te klance. :-) Danes pa je cesta prazna in kar kliče po nabijanju adrenalina v ovinkih. Ampak ne za resne motoriste, kot smo mi. :-))

Še zadnja fotografija iz postajališča na Barju, predno se je stemnilo. Do Slovenske Bistrice smo se peljali po avtocesti. Dejan je nadaljeval po avtocesti do Murske Sobote, do doma. Mi smo pa šli čez Ptuj proti Ormožu. Tam sta se poslovila še Žiga in Andrej in zadnje kilometre do doma sva z dragim prevozila sama. Ko sva "pristala" pred domačo garažo, je bila na dnevnem števcu kilometrov številka 750. Kar lep zalogaj za en dan. :-)

Lep pozdrav do naslednjič. :-)