Morje

Ni ga dopusta, ki bi lahko nadomestil plavanje v morju :-). Kljub temu, da sva se letos že veliko potepala, da smo bili čez prvomajske praznike na Lošinju, pa sem si vseeno želela tistega tapravega dopusta na morju, s sončenjem, plavanjem in vonjem po borovcih. In, če si nekaj močno želim, se mi to tudi uresniči :-). Jutri greva na Brač. Juhu! Pakiranja sicer ne maram preveč, posebno zato, ker bo spet redukcija. Greva namreč z motorjem. Na Braču sva bila nazadnje pred šestimi leti. Tako naš prvi skupni družinski dopust, kot tudi zadnji in veliko vmesnih, so bili na Braču. Rada imam ta otok. Poznam že skoraj vsak kotiček in prav lepo bo spet obujati spomine :-).

Zadnje dni sem veliko ustvarjala. Muza je bila ves čas v bližini :-). Na Craft-alnici  dekleta tokrat  želijo videti izdelek na temo morje. Malo sem odjadrala od ustvarjanja voščilnic. Pred časom me je Metuljčica spodbudila, da ponovno vzamem v roke Fimo maso. Poleg tega, da mi je poslala krasno ogrlico, uhane in dva prelepa obeska, ki ju moram še spremeniti v ogrlico, mi je poslala tudi že izdelan "sendvič" različnih barv in me izzvala, da si sama izdelam obeske za ogrlice. Malo sem improvizirala, malo gledala video in na koncu je nastalo kar nekaj izdelkov. Tri ogrlice in obesek za ključe mi je uspelo sestaviti, ostalo še čaka.

 

 

Tole svečko pa sem okrasila po navodilih Tamare, le da nisem bila tako pridna kot ona, ki je sama pobarvala motiv, pač pa sem s fenom na svečo zalepila kar servieto. Dodala sem še vrvico z mornarskimi vozli, spodaj pa zalepila školjkice, ki jih je pri naši hiši toliko, da si lahko naredimo svojo plažo :-). Svečko sem zalepila na pokrov od kreme.

Svečko prijavljam na naslednja izziva:

- Craft-alnica Izziv #114 Morje

- Craft my life All Crafts Challenge August/September

Lep pozdrav do naslednjič :-) 

Ko me inspirira #28

Vladka in Tina sta nam za tokratni izziv izbrali Tanjino voščilnico s prekrasno pobarvanim motivom. Občudujem lepo pobarvane motive, meni pa tole ne gre dobro od rok. Zelo rada bi se pa naučila. Ravno zaradi tega sem se odločila, da kljub pomanjkanju znanja in predvsem potrpežljivosti vseeno poskusim :-). Punce, prosim za milo sodbo! :-)

Za motiv sem izbrala digitalno štampiljko, ki jo že lep čas prelagam po računalniku. Verjetno sem izbrala pretežko nalogo. Ampak, vzemimo vse skupaj s humorjem :-).

Naj bo torej zgodbica. Deklica se je prvič odpravila na zabavo. Mama ji je sicer dovolila, da se zabave udeleži, ni pa je bilo doma, ko se je njena najstnica urejala. Izbrala je najbolj divjo oblekico in prvič uporabila tudi mamin make up. Saj se vidi, da se je s šminko popacala okoli ust, za senčenje vek pa potrebuje še veeeeliko vaje (tako, kot jaz). Glavno je, da je zabava uspela :-))

Barvala sem z vodenimi barvicami in zlatim gel pisalom. Za ovratnik in rob na rokavih majčke pa sem uporabila glitter glu. Štampiljke so Najlepši par.

Voščilnico prijavljam na naslednja izziva:
- Ko me inspirira #28
- Najlepši par - Galerija meseca avgusta

V soboto sva motor zapeljala po Sloveniji in obiskala najine prijatelje na Senovem pri Krškem, na Jožetovi domačiji.  Domačini pravijo, da je Senovo na Štajerskem :-). Bo že držalo.

Vedno rada obiščeva Sonjo in Jožeta. Lepo je klepetati z njima in obujati spomine na čase, ko smo se "našli" na plaži v Nerezinah :-).

Na poti domov so naju policaji ujeli na radar. Kot poštena državljana sva se takoj ustavila. Dragi je pokazal dokumente, policaj pa na radarju najino brzino. Uf, kar vroče mi je postalo, čeprav se je bližala nevihta. Policaja sta vzela dokumente pogledala motor in nama na najino veliko olajšanje samo držala moralno pridigo o tem, da omejitev v naselju velja tudi za motor. Presenečena sta bila, da sva se sploh ustavila! Hvala fanta! 


Lep pozdrav do naslednjič :-)

Končno dopust!

V sredo popoldne, ko sem prišla iz službe, sem že na pragu kričala: "Dopuuuuuust!" Dragi, ki je na dopustu že od prejšnjega petka, se ga je že dodobra navadil in je seveda imel čas razmišljati, kako me bo animiral :-). Vprašal me je, kaj nameravam početi takoj v četrtek. Odgovorila sem, da ne želim telefonov in ne računalnika in ne tega, da me nekdo ves čas sprašuje, kdaj bo "tisto" končano, za vse ostalo pa mi je vseeno. Pa pravi dragi: " Odlično. Krasno idejo imam, da ti to omogočim. Za ves dan bo. Greva in spucajva parcelo v nulo!"  Posebnega navdušenja nad njegovo idejo nisem pokazala, sva pa v četrtek res naredila akcijo :-). Gibanje na zraku mi je dalo toliko energije, da sem zvečer uspela sestaviti še voščilnico.

Na Less is More je ta teden na vrsti barvna inspiracija. Rumena, modra, zelena in umazano bela barvna kombinacija me je navdušila za pacanje z vodenkami. Spet :-).

Na papirnato brisačko sem z radirko odtisnila vse predpisane barve v naključnem zaporedju. Za voščilnico sem uporabila samo zgornji sloj brisačke, ki sem ga ovila okrog tršega papirja in na hrbtni strani zalepila z lepilnim trakom. Izrezek rožice sem dobila v bonbončku pri Mojci z bloga Moja darila. Pobarvala sem ga rumeno. Napis pa je moj prvi poskus vročega embosiranja. Pravzaprav so prvi poskusi končali v košu za smeti :-).

Voščilnico prijavljam na naslednja izziva:
- Less is More: Week 183 Colour Challenge   .....  HAPPY BIRTHDAY SARAH! :-))
- Mavelu.com: Mesečni izziv - Avgust - OKROGLO (štampiljka in lepilna blazinica)

Za danes pa imam za vas še nekaj vitaminov in zgodbico. Tole na sliki je dren. Mihov dren  :-)

Ko se je pred 27-timi leti rodil Miha, je dragi posadil drevo. Dren. Da bo naš Miha zdrav, kot dren!  Danes sta oba odrasla :-). In oba nas razveseljujeta: Miha s svojo pridnostjo, dren pa zgodaj spomladi s prvim cvetjem in v poznem poletju z okusnimi rdečimi sadeži. Tega drevesa škodljivci nikdar ne napadejo. Raste počasi in njegov les je zelo trd. Nekoč, ko so še delali stvari za večnost, so ga uporabljali za ročaje za kmečko orodje. Sadež je zrel šele, ko pade na tla. Vsebuje veliko C vitamina. Sušim ga za zimske čajčke. Tudi marmelada je zelo okusna. Letos bova kuhala žganje, zato ga skrbno zbirava. Veliko pa ga pojemo svežega. 

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Moj levček praznuje

Najprej prav lepa hvala vsem, ki ste se "prebili" skozi moj potopis in fotografije s potovanja po Romuniji. Z dragim sva navdušena nad odzivom :-).

Potepanja je vsaj zaenkrat konec  :-). V petek je moj dragi praznoval rojstni dan. Mladina se je vrnila z dopustov. Kupili smo torto, povabili še dedka in babico in se prav lepo zabavali.

Voščilnice pa nismo kupili :-). Idejo zanjo sem imela že lep čas. Pri tem, da sem jo lahko tudi uresničila, mi je prijazno pomagala NENA z izrezi motorja. Nena, še enkrat hvala! Res je bilo enostavno vse skupaj sestaviti.

Za zunanjost voščilnice sem uporabila krasen papir Bearly Mine, ki sem ga brezplačno snela z neta. Okrasila sem ga bolj špartansko. Štampiljko sem odtisnila na moje eksperimentiranje s strukturno pasto, izrezala in s 3D penico prilepila na trši karton, ki sem ga "obdelala" s cefralcem robov. Špaga me je malo jezila, ker nikakor ni hotela ostati v takšnem položaju, kot sem želela, ampak na koncu je zmagal močnejši :-). 

Notranjost voščilnice je ponovno pop-up. Motor za motorista :-). Motor je izrezan v črni in beli barvi. Bele delce sem "kromirala" s srebrnim gel pisalom. Številko sem napisala ročno. Ozadje sem izdelala z akrilnimi barvami, ki sem jih nanesla s silikonskim čopičem. Črte na cesti, kjer stoji motor, so narejene z belim metalik pisalom, bankina pa je čisto taprava, narejena iz peska, zmešanega z mekolom :-). Tudi kuverta je moje delo. Dragi je bil nad voščilnico navdušen, česar sem bila zelo vesela.

Voščilnico prijavljam na naslednja izziva:
- CRAFT-alnica Izziv #113: Nekaj za fanta/moškega 
- Bearly-Mine: Avgust 2014 Challenges Anything goes    (the upper side)


Lep pozdrav do naslednjič :-)

Z motorjem v Romunijo - četrti del

Za zadnji del najine poti nam je preostalo še kar nekaj kilometrov zanimive vožnje do doma.

Nadaljujmo na cesti proti mestu Sibiu.

V mesto sva prispela v zgodnjem popoldnevu v soncu in vročini. Motor sva parkirala sredi promenade pod drevo, da ga slučajno ne bi kdo spregledal :-). Priklenila sva čelade in jakne in šla pogledat, kam sva prišla.

Vsi gledajo Hayabuso...

Sibiu (Hermannstadt) je bil leta 2007 evropska prestolnica kulture, prebivalci pa kot tuji jezik večinoma uporabljajo nemščino. Spet sva se navduševala nad muzeji in krasnimi srednjeveškimi stavbami. Opazila pa sva, da so cene v lokalih precej višje, kot sva jih bila vajena do tedaj. Sprehajala sva se in fotografirala in spregledala, da se bližajo črni oblaki. 

S tega mesta so zjutraj startali kolesarji na Transfalgarsan

Simpatičen fant .-)

Pogled na mesto s stolpa

Še nekaj utrinkov

Nevihta se bliža

Ko je začelo deževati, sva pospešila proti motorju in še pravi čas vzela jakne in čelade, da se niso zmočile. Najhujši naliv sva prevedrila pod šotorom restavracije, potem pa si na hitro oblekla dežne kombinezone in upala, da bo nehalo deževati. 

Nevihta

Ampak, naredila sva račun brez krčmarja! Skoraj tri ure sva se vozila v nalivu. Vsak kamion, ki sva ga srečala, naju je zalil prek glave.  Lahko bi rekla, da sva imela all inclusive potovanje  :-).  Malo me je skrbelo, kako bo s prenočiščem. Če naju v recepciji zagledajo premočena kot cucka, naju bodo ali nagnali, ali pa se izgovorili, da nimajo proste sobe. Ampak sploh ni bilo težav. Nisva se veliko trudila z iskanjem. Pri prvi tabli z napisom penzion v bližini mesta Deva sva zavila z glavne ceste in vprašala za sobo. In dobila sva še en glavni dobitek :-). Ogromno sobo in kopalnico z masažno kadjo. Po tem, ko sva po celi sobi razstavila premočeno obleko, sva šla na odlično večerjo v restavracijo penziona.  

Po zajtrku sva se sprehodila po vasi in si v vaški trgovini kupila vodo  za na pot. 

Vaška trgovina

Jutranji mir na vasi

Ker sva prejšnje popoldne vozila brez postankov, sva bila v precejšnji prednosti pred najinim planom. V mesto Arad, kjer bi morala prenočiti zadnjo noč, sva prispela v sončnem sobotnem dopoldnevu. Arad je bil za moje pojme najlepše mesto, kar sva jih na poti obiskala. Morda zaradi tega, ker ni bilo gneče, ali zaradi nostalgičnega avtomobila, ki je polival vodo po cesti, ali zaradi tihih tramvajev, morda pa zato, ker sva ustavila pred mestno hišo, kjer so bile poroke. Kdo ve! 

Odločila sva se, da zadnjo noč potovanja prespiva na Madžarskem. 

Mejni prehod med Romunijo in Madžarsko

Ko sva prestopila mejo, sva si zaželela golaževe juhe in jo v naključni čardi ob poti tudi dobila. Bila je dobra za prste polizati :-).

Pred večerom sva prispela v mesto Szeged in optimistično zavila proti prvemu hotelu. Dragi je šel vprašat za prosto sobo in prišel nazaj do mene z nosom, dolgim do tal. Nič ne bo s prenočiščem, je rekel. V mestu je svetovno prvenstvo v kajaku in kanuju in zasedeni so tako vsi hoteli, kot privatne sobe. Ampak, midva se ne dava! Če naju je ves čas na poti spremljala sreča, bi bilo popolnoma brez smisla, da nama zadnjo noč obrne hrbet. Zato sva polna optimizma tako dolgo krožila po mestu, da sva našla prosto sobo in to pri možakarju, ki živi v Subotici, ima dvojno državljanstvo, v Szegedu pa je kupil hišo, kjer oddaja sobe.  Z dragim sta seveda takoj ugotovila, da sta služila vojsko v istih vojašnicah in debate kar ni hotelo biti konec. Moški! :-)

Na dvorišču najinega zadnjega prenočišča

Zvečer sva šla peš v središče mesta, se sprehodila ob Tisi in občudovala krasne zgradbe, pompozne spomenike in čudovito železniško postajo. Kot iz filma.

Spomenik vojakom iz prve svetovne vojne

Sončni zahod

Ob Tisi

Tudi peš znam hoditi :-)

Središče mesta Szeged

Fanfare

Zanimiva fasada

Železniška postaja

Nostalgija

Samo še Orient Expres manjka...

Nedelja, zadnji dan najinega potovanja je bila tudi najbolj vroč dan. Ves dan sva se kuhala v motoristični opremi, ampak iz izkušenj veva, da se je za vožnjo z motorjem potrebno dobro obleči. Med samo vožnjo itak ni nikdar prevroče, ob postanku pa pač na hitro podreš rekord v hitrostnem slačenju in oblačenju :-).

Tukaj je še nekaj utrinkov s poti: krasna mesta, neskončna polja, lepe ceste.

Tukaj so potekala tekmovanja v kajaku in kanuju

Po čem vemo, da smo na Madžarskem? :-)

Baja

Čebelice

Motorist iz Norveške je msilil, da potrebujeva pomoč, ker sva stala ob cesti

 

Pšenica je požeta

Prispeli smo nazaj domov. Hvala, ker ste bili z nama na tej poti. Hvala za vse lepe komentarje. Romunijo sem opisala tako, kot sva jo doživela midva. Z doma sva šla z željo, da nama bo lepo in tako je tudi bilo. Gotovo je v velikih mestih veliko kriminala ter umazanije in povsod ne naletiš na prijazne ljudi. Ampak, midva slabih stvari nisva iskala  :-).

Drum bun! (Srečno pot!)