Bovec

Tako je, če delaš račun brez korone. Namesto, da bi poletni dopust preživela v Bosni, tako kot lani, sva ostala doma in odkrivala lepote Slovenije. Čeprav sva Slovenijo, prepotovala po dolgem in po čez, je ostalo ogromno lepih kotičkov, kamor še nisva pogledala. Res je, da naju poleti vleče na morje, ampak hribi sploh niso slaba izbira. Pravzaprav so odlična izbira. :-)

Letos sva čisto do zadnjega trenutka čakala, kam jo bova mahnila. Naivno sva namreč upala, da se bodo razmere v svetu toliko izboljšale, da bosta prišla domov Miha in Monika. Ampak šele, ko sta dokončno odpovedala potovanje, sva midva začela razmišljati o dopustu. In takrat je bilo že vse zasedeno. Ampak vztrajnost se izplača. :-) Našla sva apartma v Bovcu. Kot se je pozneje izkazalo, lokacija ne bi mogla biti boljša. Pa tudi vse ostalo je bilo idealno. Skoraj kičasto. :-)

Odločila sva se, da greva do Kranjske Gore in malo po Italiji ter čez prelaz Predel nazaj v Slovenijo. 

 

 

 

Vršič sva namreč prevozila le dober teden pred tem, in sploh naju ni mikalo, da se še enkrat soočiva z gužvo. Odločitev se je izkazala za odlično. Nobene gneče ni bilo. Ustavila sva se ob slikovitem jezeru, kjer sva pomalicala in pot nadaljevala do Predela. Tista cesta je fantastična. Ravno dovolj široka, slikovita in zavita. Za vsakim ovinkom se odpira drugačen pogled. Namesto v Bovec, naju je najprej odneslo na Mangrtsko sedlo. Na joto. :-) Ni je boljše jote, kot je ta na skoraj 2000 metrih nadmorske višine v osrčju Julijcev. Odkrito pa priznam, da vožnja ni bila niti malo prijetna. Kljub čudovitemu razgledu. En kup pločevine. Avtomobili, motorji, kolesa... Cirkus! Zaradi jote in sprehoda pa se je izplačalo. :-)

 

 

                  

 

 

 

Najino počitniško stanovanje sva našla brez težav. Navdušena sva bila nad čistočo in zelo lepo in domiselno opremo. 

Prijazna lastnica nama je povedala, kaj vse najdeva v bižini, kako po bližnjici prideva peš v mesto in kam se je dobro odpraviti v pohodniški opremi. Za prvi dan je bilo dovolj. :-)

Naslednje jutro naju je zbudilo sonce. Oblekla sva pohodniško opremo in jo mahnila proti slapu Virje. Čudovit pohod po gozdnih poteh je bil. Slap pa se je izkazal za pravi biser. 

                         

Ker je bilo tako prijetno hoditi in ker sva bila na poti skoraj sama, sva šla še do slapa Boka. Pot je lepo označena. Vodila naju je mimo jezera do elektrarne in skozi čudovit glamping, skrit pred radovednimi pogledi s ceste. 

Slap Boka je bil ravno tisti dan majhen, pot do razgledne točke pa naju je pošteno utrudila. Pa malo preveč ljudi je bilo. Preglasnih. In za moje pojme precej neumno obutih v japonke in natikače. Sicer so pa njih bolele noge! 

Nazaj v Bovec sva se nameravala vrniti z avtobusom. Poudarek na nameravala. Avtobus namreč sploh ni zavil na postajo. Samo pomahala sva mu in še pol ure upala, da pride naslednji. Zaman. Ni nama preostalo drugega, kot vzeti pot pod noge. Šest kilometrov po prometni cesti. Sva pa korajžna! Pa ne samo to. Še dež naju je ujel. Čeprav sva  oblekla anorake, naju je zmočilo do kosti. 

                                         

 Po kosilu sva se odpeljala v Kobarid. En del po isti poti, ki sva jo par ur prej prepešačila. :-) V centru mesta, pri spomeniku Goriškemu slavčku Simonu Gregorčiču sva imela zmenek z mojo dolgoletno blog prijateljico, ki je v živo do takrat še nisem srečala. Prav ona naju je s krasnimi opisi svojih krajev in pohodniških poti ob Soči navdušila za drugačen dopust. Ime rože z bloga Niti za srečo. Na njenem vrtu pod kivijem smo se prijetno zaklepetali. Kot bi se poznali že od nekdaj. :-) Družbo sta nam delala oba mačkona, ki sta z veseljem pozirala mojemu dragemu. 

Vsakič, ko v živo spoznam katero svojih prijateljic z bloga, se zavem, da je bila odločitev pisati blog ena taboljših v mojem življenju.

 

Naslednjič gremo v planine. :-)                                                            Na začetek.

Vesela hiška: SADJE

Deseti izziv v Veseli hiški gosti Hali, ki na vaših izdelkih želi videti SADJE. September je mesec, ko dozori veliko sadja. Kuhali bomo marmelade, s pridelki polnili zmrzovalnike in si za zimo pripravili zalogo vitaminov. :-) Inspiracije za ustvarjanje gotovo ne bo manjkalo. Sama sem vam  pripravila dva izdelka. 

Limone so vir vitaminov, limonada pa prijetno odžeja v vročih dneh, ki upam, da jih bo še kar nekaj v septembru. 

Na osnovo iz akvarelnega papirja sem z mehurčkasto folijo z distressi naštemplala mehurčke v rumeni in zeleni barvi. Z rumenim distressom sem naštemplala še rezine limone. Obe veseli limoni sem odtisnila, pobarvala in izrezala s pripadajočo šablono. Nalepila sem jima migetajoče oči in s črnim pisalom narisala usta ter roke in noge. Rdeči srček poživi celotno sceno, navdih zanj pa so Tinine čudovite voščilnice. Napis je Vladkin, ostali ustvarjalni pripomočki pa so od Najlepšega para.

 Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:

- CRAFT-alnica: izziv #268: Poletna osvežitev (osvežilna limonada)

- Najlepši par: Galerija meseca septembra (sladko sadje, vesela pošta, pravokotniki s šivi)

- Simon Wednesday Challenge Blog: Simon Says: Anything Goes

Na drugi voščilnici sem uporabila grozdje. Moj dragi sicer pravi, da pri grozdju prej pomisli na vino, kot na sadje. :-)

Ustvarjala sem z ustvarjalnimi pripomočki Najlepšega para. Ozadje sem embosirala s plastično šablono lesa in ga podrsala z distress blazinico. Z grozdjem sem napolnila čeber in ga postavila pod trs. V naših krajih pridelujemo bele sorte grozdja. :-) 

Voščilnico priavljam na izziv TIME OUT Challenges: Challenge #169: Season (the fall)

Poglejte, kaj so vam za inspiracijo za september v Veseli hiški pripravile Veana, Majda, Hali, Valerija in Janja in se nam pridružite na izzivu. Naključno zmagovalko izziva čaka krasno in vsestransko uporabno darilce, ki ga je pripravila Hali.

Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Zgodba o dopustu in štirih avtomobilih

Naša Veronika ima vedno na zalogi kakšen pameten rek. Od tistega, da je bil tip tako nabildan, da je imela še mišica mišico, do tega, da novi Twingo izgleda kot stari Twingo na steroidih, pa do najnovejšega, da je leto 2020 napisal Stephen King. S tem zadnjim se popolnoma strinjam. Po koroni, deževnem poletju, popolnoma zanič paradižniku, ki sem ga z veliko ljubeznijo vzgajala od februarja, moji zasrtupjeni nogi, pa do posebne zgodbe, ki vam jo bom danes povedala. Na koncu je čisto zabavna. Še nasmejali se boste. Vmes pa vam bodo verjetno šle kocine pokonci. :-)

Letošnji dopust sva v duhu časa preživela v Sloveniji. Prvi del v Bovcu, drugega pa v Luciji. Porabila sva svoje bone in bone mojih staršev. Vse bi bilo v najlepšem redu, če...

Iz Bovca, kjer sva bila z mercedezom, sva se domov vračala čez Gorenjsko. Z namenom, da obiščeva stare prijatelje in našo Andrejo v njenem novem domu. Na Rudnem polju nama je avto začel nagajati. Dragi, ki je zelo navezan na svojega ljubljenčka, ki ga neguje kot dojenčka in dnevno kontrolira njegove "življenjske funkcije", bi se skoraj razjokal. Zgroženo je gledal pod pokrov avtomobila, kontroliral olje in vse, kar pač zna. Gotovo se je v dno duše zasmilil gospodu, ki je upravljal bager, saj je pristopil k avtu in mu v trenutku postavil diagnozo. "Gospod, baterijo imate čisto prazno." Kaj? Kako? Pa saj je nova. "No, potem bo pa alternator. Očitno ne polni baterije." Verjamete, da se je dragi skoraj sesedel?   Po nasvetu prijaznega gospoda sva sedla v avto z namenom, da prideva do najbližjega mehanika. Naredila sva račun brez krčmarja. Na najbolj strmem klancu, na najbolj ozkem delu ceste, v ovinku... je avto izpustil dušo. Dragi je bled kot stena komaj ustavil z ročno zavoro. Hitro sva skočila iz avta, postavila trikotnik in pod prednje kolo podložila kamen. 

 

Kaj pa sedaj? Moj predlog, da pokličeva asistenco, ni bil sprejemljiv, saj na tistem delu ceste avta ne bi mogli naložiti na vlečno vozilo. Čakala sva, če bi se kdo ustavil in imel po čudežu s seboj polnilni kabel. Jasno, da sem poklicala tako Andrejo, kot Mirka in Cveti. Vsi so bili pripravljeni priti, v tistem trenutku pa so se ustavili trije avtomobili s celjskimi registrskimi tablicami. Iz njih so poskakali mladi fantje, izpod sedeža potegnili kabel in polnjenje se je začelo. Tako simpatični in prijazni so bili, da se mi je vera v človeštvo v trenutku povrnila. :-) Napolnili smo baterijo in nadaljevala sva pot.

 

Pet kilometrov, potem pa se je zgodba ponovila. Spet v ovinku in spet na klancu na ozki cesti. Fantje so se že odpeljali naprej, midva pa sva poklicala prijatelja Mirka. Prismejal se je, kot pohani maček. Kaj pa drugega! Rekel je, da se mu izpolnile sanje, kako z renaultom rešuje mercedeza. :-) Zlati Mirko! Najin avto smo toliko spravili k sebi, da sva se pripeljala do najbližjega servisa.

 

Tam so nama ponudili avtovleko do pooblaščenega servisa in nadomestno vozilo, da prideva domov. Samo prtljago sva predevala. Domov sva se pripeljala s Opel Astro. Do Andreje pa nama ni uspelo priti. Zmenjeni smo za september. :-)

Po vikend postanku doma sva se v ponedeljek zjutraj z mojo zvesto KIO in nadomestno Astro odpeljala proti Luciji z vmesnim postankom na servisu na Ptuju, kjer sva pustila nadomestno vozilo. Vesela, da sva tako dobro izpeljala vse skupaj, sva se odpeljala soncu, morju, Veroniki in Andreju naproti. Krasna vožnja je bila. Vse je potekalo kot po maslu. Ko sva parkirala pred najino novo počitniško destinacijo, pa je moja zvesta KIA, najboljši avto vseh časov, mrknila. Niti glasu ni dala od sebe. Dragi me je vprašujoče pogledal: "Akumulator?" Ni šanse. Tudi moj je nov. Prijazni receptor je poklical mehanika, ki je v trenutku ugotovil, da avto ne dobiva bencina. Kaj pa zdaj? Dati ga popravljat na Obali, kjer sva imela namen ostati samo do konca tedna, ni prišlo v poštev. Torej spet asistenca. 

 

 

KIO smo naložili na avtovleko in jo poslali v Mursko Soboto na servis. Midva z dragim pa sva bila obsojena na skiroje, ki sva jih vzela s seboj in najine "natrenirane" noge. :-) Zadnji dan dopusta sva dobila nadomestno vozilo, novo KIO, da sva se lahko vrnila domov.

 

Na Ptuju sva prevzela popravljenega mercedeza, ga pustila doma, šla v Mursko Soboto po moj avto in tam pustila nadomestnega. :-)

 

Če kdo potrebuje nasvete o logistiki in organiziranju potovanj,  naju lahko mirne duše  pokliče. :-) 

Se nadaljuje...

Artist Trading Cards (ATC)

Po vrnitvi z dopusta po Sloveniji v petek zvečer,  sta me v nabiralniku čakali dve ATC kartici. Tina Z. in Keti sta me s tem izzvali, da se pridružim izzivu v CRAFT-alnici.  Čeprav sem dvomila, da mi bo uspelo, se z veseljem pridružujem izzivu. :-)

 

Pred časom sem izdelala različna ozadja z akrilnimi barvami, ki v mojem brlogecu pridno čakajo na svojih pet minut. Eno izmed teh ozadij jih je dočakalo tokrat. :-) Kartonček sem razrezala na pravokotnike primernih dimenzij, jih okrasila z izrezi Najlepšega para iz seta Na travniku in odtisnila spodbudni napis (Papertray Ink), ki sem ga pred časom dobila od Darnell.

Uživala sem v ustvarjanju po dolgi pavzi. :-) Ena kartica je na poti k Tini Z., druga h Keti, tretja pa ostaja doma. Ker bo izziv kmalu končan, nisem izzvala nikogar, dveh setov kartic pa nisem utegnila izdelati. 

ATC kartice prijavljam na naslednje izzive:

- CRAFT-alnica: Izziv #267:ATC                              

- Najlepši par: Galerija meseca avgusta (na travniku)

- Scrapping4funChallenges: Challenge 173: Anything Goes 

- More Mixed media Challenge: Anything Goes with optional Brights

 

Všeč mi je ideja ATC kartic. Trenutno so v moji zbirki že tri. :-)

Poglejte najinega nočnega obiskovalca. Pravkar se sprehaja po vrtu. :-)

 

 Pazite nase!

Lep pozdrav do naslednjič. :-)