Včeraj mi je končno uspelo dokončati recikliran izdelek za Craftalnico - knjižno kazalo iz starih kavbojk. Malo sem si otežila delo. Tako, kot vedno. :-)
S šablono knjižnega kazala iz zadnje kolekcije Najlepšega para sem iz starih kavbojk izrezala dva kosa. Iz tršega papirja pa še šopek, ki je priložen kazalu. Šopek sem položila na kazalo in ga potapkala s tremi barvami za tekstil. Oba kosa kazala sem po robovih namazala z belim lepilom in pustila, da se posuši. Medtem sem iz oranžne prejice zvila trak in razdrla prastaro ogrlico. Oba kosa sem sešila skupaj in všila trak s kosom iz ogrlice. Neenakomernost šivov pripisujem poslušanju odbojkarske tekme Slovenija proti Bolgariji. Še čudno, da se nisem zbodla s šivanko, ko je bilo najbolj napeto. :-)
Knjižno kazalo prijavljam na naslednja izziva:
- Craftalnica: Izziv #244: RECIKLAŽA
- Najlepši par: Zadeni novo kolekcijo (Kazalo s cvetjem)
Ker bo treba kmalu s polno paro začeti izdelovati praznične voščilnice, vam pokažem eno za ogrevanje. :-)
Voščilnico prijavljam na naslednja izziva:
- CAS Christmas Card Challenge September: Holiday Treats
- Najlepši par: Galerija meseca septembra (Vesela pošta, Odprti tag, praznična voščila)
V naslovu sem vam obljubila še izlet. :-) Letos sem bolj ali manj pavzirala kot sovoznik na motorju. Malo temu botruje dejstvo, da se mi ne ljubi tlačiti v motoristično opremo, ki se iz dneva v dan bolj krči. :-) Res pa je tudi, da se dragi večkrat kam odpelje med tednom, ko sem jaz v službi. Takšni so penzionisti. :-) No, danes zjutraj pa me je presenetil s predlogom, da greva pogledat čisto novo Pot med krošnjami na Roglo. Vremenska napoved je bila idealna za izlet z motorjem. Lepo se je bilo spet peljati na motorju. Opazovala sem okolico in ura in pol vožnje je hitro minila. Gneča na parkirišču in pred vhodom me je kar malo prestrašila, ampak na vsej poti med vrhovi smrek in na stolpu ni bilo prehudo. Prav lepo je bilo videti vse nasmejane obraze tako odraslih, kot otrok. Pot je čudovito urejena. Brez težav in pretiranega naprezanja se da lepo sprehoditi tudi na vrh stolpa. Tukaj je nekaj utrinkov. Morda koga zamika. :-)
Po sprehodu sva se odpeljala na kosilo v kočo na Pesku. Prelahko in dolgočasno bi se bilo peljati domov po isti poti. Moj dragi ima v rokavu vedno kakšnega asa. Tokrat je bilo to 18 kilometrov makadamske ceste do Lovrenca na Pohorju. Čudovit prizor, ko naju je v enem izmed ovinkov zasipalo listje, ki je padalo z dreves, je odtehtal vso mučenje po zares slabi cesti. :-) Ko sva bila spet na asfaltu, sva uživala v vožji ob Dravi do Maribora in po avtocesti nazaj domov.
Midva sva se z današnjim izletom lepo poslovila od poletja. Jutri se začne jesen.
Lep pozdrav do naslednjič. :-)




































