Vesolje po moje

Veronika me zadnje čase postavlja pred velike izzive. Svojim prijateljem za rojstne dneve podarja moje voščilnice. Eden od njih je Tomi, njen bivši sošolec, velik ljubitelj Douglasa Adamsa in njegovega Štoparskega vodnika po galaksiji. Meni je bila zaupana naloga, da izdelam zanj čisto posebno voščilnico, z besedam: "Mami, ti to takoooo super narediš." In pospremljeno s pogledom, ki mu ne moreš reči ne. :-))

Ker je Štoparski vodnik po galaksiji tudi na seznamu mojih najljubših knjig, ideje za izdelavo voščilnice sploh ni bilo težko najti. Malo sem poguglala, da ne bi česa zamešala in se lotila dela. Upam, da mi Douglas Adams, kjerkoli že je, ne bo zameril, ker sem namesto številke 42 uporabila Tomijeva leta. :-))

Vesolje je sicer črno, ampak nekaj umetniške svobode mora biti.:-) Za izdelavo voščilnice sem se ponovno lotila mešane tehnike. Ozadje sem izdelala s temno in svetlo modro akrilno barvo, ki sem ju nanašala s silikonskim čopičem na akvarelni papir. Všeč mi je struktura, ki pri tem nastane. Zvezdice so izsekane iz papirja obdelanega z zlato in srebrno strukturno pasto. Nekaj zvezdic pa je tudi naštemplanih s štampiljkami  Najlepšega para in obrobljenih s črnim alkoholnim flomastrom. Pisava je moja. :-) Brisača, ki je obvezna oprema vsakega vesoljskega popotnika, je izrezana iz lovilca barv, obvezne opreme vsake gospodinje. :-) Nekaj naštemplanih modrih zvezdic se sramežljivo skriva tudi v notranjosti voščilnice. Tomi je bil nad voščilnico navdušen. 

Vesoljsko voščilnico prijavljam v oktobrsko galerijo Najlepšega para.

Veronika pa se je lotila tudi "marketinga", to je prodaje mojih voščilnic. Jaz itak ne znam ničesar prodati in če me kdo prosi za voščilnico, jo rajši podarim, kot prodam.:-) Nasmešek in zahvala mi pomenita več, kot denar. Moja komercialistka, ki ima kup prijateljev, pa mi dela lepo reklamo. V soboto je prodala kar 6 voščilnic in izkupiček sem takoj investirala v nakup novih štampiljk. Da se mi denar slučajno ne zalepi v denarnico. :-))

Joj, da ne pozabim pokazati še enega naših eksotičnih sadežev! Kaki. Šest jih je. Drevo rodi prvič po parih letih cartanja.  Upam, da jim ta nenadna ohladitev ne bo preveč škodovala in da bodo dozoreli.

Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Sončna jesenska sobota

Pridite z menoj, da vam pokažem, kako lepa je Slovenija na sončno soboto v oktobru. :-)

Kako težko je nagnati žabo v vodo? Približno tako težko, kot mene prepričati, da grem z dragim na jesenski potep po Sloveniji. :-) Dragi je s prijatelji že dalj časa načrtoval malo daljšo jesensko vožnjo z motorjem. Navadno ne grem zraven, ko gredo fantje na potep, tokratnega izleta pa nikakor nisem želela zamuditi. Najtežji del poti je bil vstati iz tople postelje sredi noči. No, ob petih zjutraj ni noč, je pa tema, kar je zame skoraj isto. :-) Na pot nas je šlo pet, s štirimi motorji. Žiga, Dejan in moj dragi so motoristični veterani, Andrej pa je popolni začetnik. Dva BMW-ja, Yamaha in Suzuki. Pisana druščina torej. :-) Ob pol osmih zjutraj smo že pili kavico v Slovenski Bistrici.

Odločili smo se, da avtocesto zapustimo pri Vranskem in gremo skozi Tuhinjsko dolino. Sonce nas je kmalu pozdravilo in nam pokazalo našo lepo malo deželico v najlepši luči. Vrhovi Julijcev so bili v zgodnjem dopoldnevu še oviti v meglo. Naslednji postanek je bil v Krajnski gori.

Fantje so želeli pot nadaljevati čez Trbiž in potem čez Predel nazaj v Slovenijo. Poskusili so me prepričati, da je na Vršiču megla in da ne bo lepega razgleda. Nisem se pustila prepričati. Še celo vreme sem preverila. Na koncu so popustili. Pravi kavalirji. :-)

Pot čez Vršič je zame skoraj kot romanje. Veliko mi pomeni. Včeraj pa je bilo res sanjsko. Skozi prisojnikovo  okno je sijalo jesensko sonce, obraz Ajdovske deklice pa so zakrivale sence. Vso pot do vrha ni bilo niti sledu o megli, ki so se je fantje tako bali. Rahel veter je vrtinčil odpadlo listje in bilo je, kot da se vozimo med zlatim dežjem.

Ko smo se začeli spuščati na Primorsko stran, je postajalo vedno bolj toplo. Najlepše darilo po naporni vožnji skozi vseh 50 ovinkov čez prelaz Vršič pa je pogled na Sočo.

Po dolini Trente se je z motorjem zelo lepo peljati. Tudi na zadnjem sedežu. :-) Kot bi mignil smo bili v Bovcu.

Nadaljevali smo proti Kobaridu in pred Tolminom zavili za Novo Gorico.

Naš naslednji cilj je bilo morje. Dejan je predlagal, da gremo do Kopra skozi Trst. Predlog smo seveda soglasno sprejeli. :-)

Takole smo pozirali na obali v Trstu. Ker nam je že pošteno krulilo v želodcih, smo Trstu na hitro pomahali v slovo in se odpeljali proti Kopru.

Tudi kosilo v Kopru je bilo Dejanov predlog. Od vseh nas je on največji gurman in pozna vse gostilne po Sloveniji, zato je njegovi presoji vredno zaupati. :-))

Kljub temu, da se je oktober že prevesil v drugo polovico, je bilo kopališče v Žusterni polno, kot sredi poletja. Ljudje so se sončili in kopali in prav žal mi je bilo, da nisem vzela s seboj kopalk.  Medtem, ko smo čakali, da nam pripravijo kosilo, sva se z dragim sprehodila do morja

 Kosilo je bilo okusno in malo preveč obilno in le s težavo smo se stlačili nazaj v motoristično opremo. :-)

Proti domu smo jo mahnili po stari cesti čez Črni Kal in Kozino do Postojne, potem pa še po eni cesti, ki jo je z motorjem obvezno prevoziti - čez Planino pri Postojni, čez kačje ride. :-) Spomini iz otroštva na to cesto niso najlepši. Ubogi Fičko, naložen do vrha in še čez, je jokal in stokal in kuhal in kašljal v dolgih kolonah čez te klance. :-) Danes pa je cesta prazna in kar kliče po nabijanju adrenalina v ovinkih. Ampak ne za resne motoriste, kot smo mi. :-))

Še zadnja fotografija iz postajališča na Barju, predno se je stemnilo. Do Slovenske Bistrice smo se peljali po avtocesti. Dejan je nadaljeval po avtocesti do Murske Sobote, do doma. Mi smo pa šli čez Ptuj proti Ormožu. Tam sta se poslovila še Žiga in Andrej in zadnje kilometre do doma sva z dragim prevozila sama. Ko sva "pristala" pred domačo garažo, je bila na dnevnem števcu kilometrov številka 750. Kar lep zalogaj za en dan. :-)

Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Ko me inspirira #30

Tokrat vas proti svoji navadi malo zasipavam z objavami. Obljubljam, da je samo prehodno. Sicer pa so navade zato, da jih spreminjamo. :-)

Vladka in Tina v svojem že 30-tem izzivu Ko me inspirira  želita videti kaj vse se da pripeti na voščilnico. Za to ju je navdušila krasna Majuškina voščilnica s snežinkami. Kar nekaj časa sem se igrala z mislijo, kako se lotiti izziva. Ščipalk, razen tistih tavelikih za perilo, namreč v mojem brlogu ni bilo najti. :-) Na srečo imamo v našem malem mestu eno samo samcato ustvarjalno trgovinico, do katere pa lahko pridem samo v soboto dopoldne. Našla sem mini lesene ščipalke in ustvarjanje se je lahko začelo. :-)

Na vrvi za perilo se suši jesensko listje. Veter, ki malo nagaja, je sliko na eni strani že odpel in samo vprašanje časa je, kdaj jo bo odnesel. :-) Za postavitev mi je bila v navdih fotografija, ki jo ima Sandra v glavi svojega bloga Ko to tamo . Uf, ta punca pa zna ujeti trenutek v objektiv svojega fotoaparata!

Jesensko listje je digitalna štampiljka Ellephantastic, ki sem jo dobila za nagrado na Izazovih i slatkiših. Za osnovo sem izbrala akvarelni papir, predvsem zaradi naravne barve in strukture, ki me vedno znova navduši. Listje sem pobarvala z vodenimi barvicami. Okvir slike je narejen z zlato strukturno pasto, ki sem jo nanesla s silikonskim čopičem. Na hitro zgleda, kot da je okvir lesen. Še vrv, ščipalke in štampiljka Tininega Najlepšega para in nastala je CAS voščilnica, takšna, kot jo imam najraje. :-)

Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:
- Ko me ispirira #30,
- Tanja's Handmade CAS #2   in
- Mavelu.com izziv meseca oktobra Jesenska razigranost (odtis je narejen z blazinico Distress Ink tea dye, kupljeno pri Marini)


Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Roza pentlja drugič

Zadnje dni se v mojem ustvarjalnem brlogu dogaja marsikaj. Zgleda, da indijasko poletje dobro vpliva name. :-) Ali pa je to samo beg od neumnosti vsakdana v službi? :-))  Pa saj je vseeno. Glavno, da je muza na moji strani!

Enostavne voščilnice rada izdelujem. Z vajo mi je uspelo tudi, da sem pri svojem delu vedno bolj natančna. Do popolnosti mi manjkajo še svetlobna leta, ampak napredek je viden. No, vsaj jaz ga vidim. :-) Za izziv  #118 Roza pentlja simbol boja proti raku dojk na Craft-alnici sem pripravila še eno voščilnico v CAS izvedbi.

Tudi tale je, tako kot prejšnja, namenjena združenju Europa Donna in je že na poti v Ljubljano. Jabolko sem naredila z zlato strukturno pasto. Za šablono mi je služilo ravnilo, ki se valja pri nas že celo večnost. Perlica na pentlji je narejena s tekočo perlo zlate barve.

Voščilnico prijavljam na naslednja izziva;:
- Craft-alnica Izziv #118: Roza pentlja simbol boja proti raku dojk in
- Tanja'sHandMade: CAS #2

Tole fotko pa vam moram nujno pokazati. Pri naši hiši res ne potrebujemo tovornjaka. Dragi na motorju prevaža vse mogoče, tudi drevje. :-) Dren je peljal prijatelju, da ga bo posadil v čast svojemu prvorojencu.  Neverjetno, ampak dren je brez škode preživel testiranje pri 120 kilometrih na uro. :-)

Pa še eno prošnjo imam. Pravzaprav rabim nasvet tistih, ki šivate. Moj šivalni stroj častitljivih let, Bagatova Ruža, je spustil dušo. Trenutno je v rinfuzi in ni upanja, da bi še kdaj lahko šivala z njim. Odločila sem se, da nabavim novega. Ne šivam veliko, ampak vedno znova je potrebno zarobiti kakšne hlače, ali pa prt, menjati zadrgo ali pa se udeležiti zanimive nitkarske igrice. Mi lahko katera pomaga z nasvetom, kaj nabaviti?


Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Roza pentlja

Roza pentlja je simbol boja proti raku dojk, ki ga po vsem svetu obeležujemo v mesecu oktobru. Dekleta iz Craft-alnice se s svojim 118. izzivom pridružujejo plemeniti akciji in nas nagovarjajo, da svoje izdelke podarimo združenju Europa Donna. Z veseljem se pridružujem akciji. 

S pomočjo čudovitih in v neskončnost uporabnih štampiljk Tininega Najlepšega para, ki je tudi sponzor tokratnega izziva, sem ustvarila tole voščilnico:

Prav Tina je tudi glavni "krivec", da sem za osnovo voščilnice uporabila našpricane pikice in čez njih natisnila vrtnice. Efekt, ki je pri tem nastal, mi je bil zelo všeč. Moja varianta ni tako dobro izpadla, kot njena, sem pa vseeno zadovoljna s končnim izdelkom. Trakec, ki sem ga povezala v pentljo, je pobarvan z roza blazinico, z enako, kot je tudi natisnjena in izrezana sredinska vrtnica. Sredinsko vrtnico sem vroče embosirala z belim prahcem in jo s 3D blazinicami pritrdila na voščilnico.Napisa nisem dodala, ker mi ni bilo čisto jasno, če ima smisel uporabiti slovenskega. Drugih pa nimam. :-)

Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:
- Craft-alnica izziv 118 Roza pentlja simbol boja proti raku dojk
- Najlepši par: Galerija meseca oktobra
- As You Like It Challenge: Favourite Fibre and WHY (I like to craft with ribbons because they are easy to place into the card and are suitable for all kind of cards).  
- Mavelu Izziv meseca oktobra Razigrana jesen , saj vrtnice cvetijo tudi jeseni. :-) Spodnje izdelke sem pred nedavnim kupila pri Marini in jih uporabila na voščilnici.

 

 
Tole voščilnico pa sem izdelala za sodelavkinega očeta, ki te dni praznuje rojstni dan. Navodila so bila, da naj izdelam nekaj bolj preprostega, česar sem se tudi držala. Zadovoljna naročnica je najlepše priznanje mojemu delu. :-)

Tudi tukaj sem uporabila Tinine štampiljke in digitalni papir, ki ga imam sprintanega že od "pamtiveka". :-)

Trenutno imam v svojem brlogu en kup na pol narejenih izdelkov, h katerim me tako zelo vleče, da vas ne bom predolgo utrujala s svojim nakladanjem. Pokažem vam samo še tale jesenski pridelek:

Pa smo jih dočakali, naše domače smokve! Njami, so dobre. Vsak dan jih dozori ravno dovlj, da se posladkamo z njimi. :-)

Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Še vedno Evropa

Danes zjutraj je dragi odpeljal Miha in Moniko na Brnik, od tam pa ju je srebrna ptica ponesla novi službi in novim doživetjem naproti. Tokrat v London. Miha res živi svoje sanje. Pogodbo za delo je podpisal v, kot sam pravi, sanjski firmi. V takšne firme prideš samo na povabilo. Uf, sem ponosna! Sicer je pa ves čas študija trdo delal in si res zasluži takšno priložnost. Tokrat mi je bilo prihranjeno točenje solz na letališču, saj mi je po spletu okoliščin in našega multi sposobnega in delavcu prijaznega sindikata nekam izginilo pet dni dopusta. Po eni strani celo bolje, saj me poslavljanja na letališču popolnoma ožamejo.

V tolažbo mi ostane, da London ni na koncu sveta in da obstaja skype. :-)

Za zadnjo nedeljo doma si je Miha zaželel nekaj dobrega za kosilo, čast za kuhanje pa je doletela dragega, ki postane pikast, ko so navodila samo: "nekaj dobrega...". :-)

Jaz sem pa našima svetovnima popotnikoma pripravila majhna darilca. Tisto, kar imata rada. Miha seveda čokolado, Monika pa suho sadje, kavo in etui za telefon. Ves čas smo ju hecali, da naj se dobro naučita, kako se pravilno pije čaj ob petih. :-))

 Pa še zadnje fotke pred poletom.

Danes že spita v Londonu v fensi šmensi stanovanju od firme, ki ga bosta lahko uporabljala en mesec, potem si pa morata najti svoje.

Še nekaj vam moram pokazati. Sodelovala sem v jesenskem swapu, ki ga je organizirala ime rože na blogu Niti za srečo. Vedno se spomni kakšne zanimive igrice, jaz se pa vsakič "štulim" zraven. :-) Pogoj za sodelovanje je bil izdelati nekaj nitkastega. Zame je darilo šivala Tadeja, ki še nima bloga. Poglejte, kaj sem dobila! :-))) Čudovito torbico, s čisto specialnim, osebnim gumbom, ki ga je izdelal Tadejin mož samo zame. Hvala obema. Zelo sem vesela in torbica že pridno služi svojemu namenu. :-)

Moja naloga pa je bila obdarovati Diano iz bloga Lepe male stvari. Z rešpektom sem se lotila izdelave okrasne blazine iz starih kavbojk. Upam, da je Diani moj izdelek všeč.

Za fotografijo pa nimam pojma, kako da je tako tako slabo izpadla... 

Lep pozdrav do naslednjič. :-)