Z motorjem v Romunijo - tretji del

Ste pripravljeni za obisk gradu, v katerem je bival Drakula? :-)

Mesto Bran z gradom

Grad v Branu, ki se dviga nad mestom, je odlično obiskana turistična točka. Pod gradom prodajajo spominke in vso mogočo navlako, kar pač paše ali pa tudi ne paše zraven. Tako, kot povsod. 

Motoristi

Ko pa mimo varnostnika, ki kontrolira vstopnice (mimogrede: vstopnina je za naše razmere simbolična) prestopiš v grajski park,  se začne druga zgodba. Nikjer niti sledu o kiču. Vse pošlihtano in porihtano v nulo. Niti papirčka ni na tleh.

Park pod gradom

 

Dragi je opremljen

Vhod v grad

Grad in prostori v njem so mičkeni v primerjavi z gradovi, ki sem jih videla drugje. Razstavljeno je kar precej pohištva in nekaj razstavnih eksponatov opremljenih celo s certifikatom o pristnosti, veliko lepih slik ter viteških oklepov. Hodili smo po skrivnih stopnicah, prišli iz enega prostora v drugega skozi omare in se pri tem prav lepo zabavali.

Pogled skozi rešetke

Skrivni prehod med nadstropji

Ali je zelo ozko, ali pa jaz preveč rada jem... :-)

 

Izhod iz prehoda

Bi kdo ugotovil, da so v omari stopnice? :-)

 

Rodbinsko drevo krvoločnega grofa

 

Pogled na dvorišče

Poudarek na to, da naj bi v tem gradu prebival tudi Vlad Tepeš, je skoraj neznaten. Veliko bolj omenjajo, da je v gradu živela romunska kraljeva družina. V delu gradu so razstavljene mučilne naprave iz časa inkvizicije, je pa tisti del za otroke zaprt, kar mi je bilo tudi všeč.  V glavnem, Drakule ni bilo doma, ko sva mu midva stikala po stanovanju. 

  

Popoldne sva spet požirala kilometre cest med planinami in gozdovi. Da se nisva preveč zaprašila, naju je vsakih nekaj kilometrov opral dež. Ampak nič nevarnega :-).  Vozila sva se skozi zelo lepa mesta, kjer je bilo veliko turistov, mimo ogromnih zapuščenih tovarn in skozi mesto Ploiesti, kjerje bila prva rafinerija nafte na svetu.

Sinaia

Zapuščena tovarna

Ploiesti

Ploiesti

Ko sva se ustavila v mestu Gaesti, sva bila že tako domača, da sva jakne in čelade, namesto da bi jih zaklenila, kar vrgla na motor in šla iskat lokal, da kaj popijeva. Za nama je privihrala starejša gospa in naju z gestami opozarjala, da naj paziva na svoje stvari, da nama jih ne ukradejo. Zahvalila sva se in priklenila jakne in čelade na motor z močnimi ključavnicami. Super občutek, ko v tujini nekdo pazi nate s pozitivnimi nameni!

Gaesti

Ta dan sva potovala res hitro in brez težav, zato sva »pridobila« več kot 50 kilometrov, glede na plan. Prenočišče sva našla v kraju Curtea de Arges, v privatnem penzionu.

Med temi rožami sva prespala

Hišice so v tem predelu zelo načičkane

Curtea de Arges

Curtea de Arges

Center mesta

Mesto, bolj mestece, mi je bilo všeč, le klateških psov je bilo veliko. Niso pa bili napadalni in vsi so imeli v ušesih čipe, se pravi, da jih imajo evidentirane.  S klateškimi psi imajo na tem območju verjetno kar težave, saj sva jih ta dan na cesti in ob cesti, kjer sva se vozila, videla zelo veliko. Pravzaprav se da ob romunskih cestah videti vse sorte živali, saj se krave, konji in ovce prosto pasejo naokoli, na cesti in to na glavni, pa sva ves čas srečevala konjske vprege, s katerih so nama veselo mahali otroci in odrasli.

Mestece Curtea de Arges leži ob vznožju planine Arges v Transilvanijskih Alpah, čez njo pa je speljana ena najlepših gorskih cest na svetu Transfagarasan. Na tem linku si lahko o cesti preberete več, jaz pa vam rajši napišem, kako sva jo doživela midva z mojim dragim.

Cesta je odprta, juhu :-)

Glavni razlog, da sva sploh šla v Romunijo, je bila prav ta cesta. Dragi si jo je močno želel prevoziti z motorjem. Moja malenkost je doma samo bežno pogledala na sliko in rekla: »Super zgleda«. Ko pa sva zavila med hribe in doline, po katerih je speljana cesta, pa je tudi moje potepuško srce začelo utripati v drugačnem ritmu.

 V enem izmed ovinkov sva naletela na motoriste iz Novega Sada, ki sva jih videla v mestu že prejšnji dan. Tudi oni so opazili naju. Pozdravili smo se, malo poklepetali in se poslikali. Pozneje smo se še parkrat dohiteli in prehiteli.

Vidi, naši :-)

Daj, da i ja slikam vas dvoje :-)

Ko sem na obcestnem kamnu v enem izmed ovinkov prebrala, da sva že na višini 1600 metrov, sem pomislila na naš Vršič. Ampak vzpona še kar ni hotelo biti konec. Navdušena sva bila nad razgledom, nad samo cesto, celo nad vremenom. Vrhovi gora so bili sicer zaviti v meglice, cesta pa obsijana s soncem. Veliko sva ustavljala, se navduševala nad čudovitim razgledom in fotografirala.

Gorski prelaz je na višini 2044 metrov. Skozi tunel sva se pripeljala naravnost med stojnice z vsem mogočim od klobas, sira, sadja, pa do kiča. Čaj sva spila v gorski koči ob poslušanju muzike AC/DC. Tam sva tudi izvedela, da so okoliški vrhovi visoki okoli 2500 metrov.

Ponoči je prelaz zaprt

Je kdo lačen ? :-)

Ko so se začele meglice spuščati, sva se začela spuščati tudi midva – na drugo stran gore proti mestu Sibiu. Tukaj je še nekaj fotografij za lušte  

 Še nekaj dogodivščin nas čaka :-)

Z motorjem v Romunijo - drugi del

Končali smo z obiskom mesta Oradea. Pa nadaljujmo s potovanjem! :-)

Po dvanajsti, ko sva se odjavila iz hotela, sva jo mahnila proti mestu Cluj Napoca. Ampak ne naravnost. Bi bilo preveč dolgočasno :-). Šla sva skozi vasi in čez hribe. Ugotovila sva, da ima vsaka vas policijsko postajo, vsaj en penzion, avtopralnico, vulkanizerja in marsikje dve cerkvi, pravoslavno in katoliško, pa še kakšna evangeličanska se je našla.

Romunska vas

Podeželska idila

Pogled s prelaza

Vozila sva se po čudoviti zeleni pokrajini čez gorske prelaze, med deročimi rekami in med smučarskimi progami. Srečala sva veliko motoristov.

Skupina poljskih motoristov

Pošteno lačna sva se ustavila v gostilni med planinami. Kosilo, ki so nama ga pripravili, je bilo sveže in okusno, gostilna pa zelo čista. Pa še odprto internetno povezavo so imeli. Pozneje sva ugotovila, da jo imajo povsod, kjer sva se ustavila.

Tukaj bo kosilo

Popoldne sva prevozila še en gorski prelaz in sicer po makadamu. Precej sva si pretresla kosti, ampak pogled na okoliške hribe, na že skoraj pozabljeno idilo ročne košnje in sušenja sena je odtehtal vse napore.

Cesta ni najlepša, zato je pa pokrajina sanjska

Hiše so hišice...

 

Tihožitje?

Te ograje pa ni potrebno barvati

Prevoz

 

Glavna cesta

Naslednja destinacija za spanje je bilo mesto Turda. Najin cilj je bil ogled rudnika soli, ampak sva prišla prepozno in ogled preložila na naslednji dan. Prenočišča ni bilo težko najti. Tudi motor je »spal« na varovanem in ograjenem dvorišču. 

Turda

Pogled z balkona najinega drugega prenočišča

Tukaj sva prenočila

Zjutraj sva takoj po zajtrku med prvimi kupovala vstopnice za ogled rudnika soli Salina Turda.  Rudnik je zelo lepo urejen, označen in vzdrževan. V ogromni dvorani, 13 nadstropij pod zemljo, imajo urejeno zabavišče z vrtečim kolesom, biljardom, minigolfom, kegljiščem in celo malim amfiteatrom. Glede na akustiko morajo biti predstave in koncerti tam res nekaj posebnega. Všeč mi je bilo in ni se mi zdelo kičasto ali odveč. Pač zelo smotrno izkoriščen ogromen prostor. Še trinajst nadstropij niže pa je slano jezero, po katerem se lahko voziš s čolnom. Če imaš seveda čas in te ne vleče raziskovat naprej :-). 

Vhod v rudnik soli

 

V rudniku

Slano jezeru na dru rudnika

Ogromna dvorana globoko pod zemljo

Kilometer dolg tunel

To sem pa jaz :-)

   

Proti poldnevu sva ponovno zajahala najinega črnega Suzukija Bandita 1200. Tokrat sva jo mahnila po glavni cesti najprej proti mestu Tirgu Mures (kjer imajo enako oznako na registrskih tablicah, kot midva: MS). Nos sva vtaknila v vsako odprto cerkev in muzej.
 

Namesto strehe so tortice :-)

Tirgu Mures

Čas za kosilo

Center mesta

Gremo naprej

Do mesta Brasov sva spet vozila po krasnih cestah. Po vrhovih hribov sva videla kar nekaj gradov in prav žal mi je bilo, da nisva imela več časa za oglede. Na cestah je bilo veliko policajev, ki pa niso težili. So pa vozniki avtomobilov tako fer, da tudi motoriste opozarjajo na policijske kontrole. Pa še tole me je prijetno presenetilo: vsi šoferji uporabljajo vzvratna ogledala :-). Čim zagledajo motor, se umaknejo na desno in te spustijo mimo. Ob postanku na bencinski črpalki sva naletela na motoriste iz Latvije in na hitro izmenjala izkušnje in vtise s poti.

Na cesti proti mestu Brasov

Brasov je krasno srednjeveško mesto, stisnjeno med Transilvanske hribe in gozdove. Ponaša se z zelo lepim trgom in znamenito črno cerkvijo.  V cerkev nisva šla, je pa že sama zgradba od zunaj dovolj impozantna, da ti ostane v spominu.

Vhod v Črno cerkev

Ogromna je!

Čudovit trg

Vidite, kaj piše na hribu?

Trg z druge strani

Ta večer sva se namenila prespati čim bližje znamenitemu gradu v Branu, kjer je živel tudi grof Vlad Tepeš, po liku katerega je Bram Stoker »ustvaril«  Drakulo. Iskanje prenočišča v Romuniji je prava otroška igrica. Penzionov, hotelov in privatnih sob je zelo veliko. Cene so za naše razmere nizke, čistoča pa je na višku. Prenočišče z zajtrkom naju je v povprečju stalo 25€. Za oba.

Prispeli smo v Bran

Pripravite se. Naslednjič gremo takoj po zajtrku skupaj prestrašit grofa Drakulo :-)