Z motorjem v Romunijo - drugi del

Končali smo z obiskom mesta Oradea. Pa nadaljujmo s potovanjem! :-)

Po dvanajsti, ko sva se odjavila iz hotela, sva jo mahnila proti mestu Cluj Napoca. Ampak ne naravnost. Bi bilo preveč dolgočasno :-). Šla sva skozi vasi in čez hribe. Ugotovila sva, da ima vsaka vas policijsko postajo, vsaj en penzion, avtopralnico, vulkanizerja in marsikje dve cerkvi, pravoslavno in katoliško, pa še kakšna evangeličanska se je našla.

Romunska vas

Podeželska idila

Pogled s prelaza

Vozila sva se po čudoviti zeleni pokrajini čez gorske prelaze, med deročimi rekami in med smučarskimi progami. Srečala sva veliko motoristov.

Skupina poljskih motoristov

Pošteno lačna sva se ustavila v gostilni med planinami. Kosilo, ki so nama ga pripravili, je bilo sveže in okusno, gostilna pa zelo čista. Pa še odprto internetno povezavo so imeli. Pozneje sva ugotovila, da jo imajo povsod, kjer sva se ustavila.

Tukaj bo kosilo

Popoldne sva prevozila še en gorski prelaz in sicer po makadamu. Precej sva si pretresla kosti, ampak pogled na okoliške hribe, na že skoraj pozabljeno idilo ročne košnje in sušenja sena je odtehtal vse napore.

Cesta ni najlepša, zato je pa pokrajina sanjska

Hiše so hišice...

 

Tihožitje?

Te ograje pa ni potrebno barvati

Prevoz

 

Glavna cesta

Naslednja destinacija za spanje je bilo mesto Turda. Najin cilj je bil ogled rudnika soli, ampak sva prišla prepozno in ogled preložila na naslednji dan. Prenočišča ni bilo težko najti. Tudi motor je »spal« na varovanem in ograjenem dvorišču. 

Turda

Pogled z balkona najinega drugega prenočišča

Tukaj sva prenočila

Zjutraj sva takoj po zajtrku med prvimi kupovala vstopnice za ogled rudnika soli Salina Turda.  Rudnik je zelo lepo urejen, označen in vzdrževan. V ogromni dvorani, 13 nadstropij pod zemljo, imajo urejeno zabavišče z vrtečim kolesom, biljardom, minigolfom, kegljiščem in celo malim amfiteatrom. Glede na akustiko morajo biti predstave in koncerti tam res nekaj posebnega. Všeč mi je bilo in ni se mi zdelo kičasto ali odveč. Pač zelo smotrno izkoriščen ogromen prostor. Še trinajst nadstropij niže pa je slano jezero, po katerem se lahko voziš s čolnom. Če imaš seveda čas in te ne vleče raziskovat naprej :-). 

Vhod v rudnik soli

 

V rudniku

Slano jezeru na dru rudnika

Ogromna dvorana globoko pod zemljo

Kilometer dolg tunel

To sem pa jaz :-)

   

Proti poldnevu sva ponovno zajahala najinega črnega Suzukija Bandita 1200. Tokrat sva jo mahnila po glavni cesti najprej proti mestu Tirgu Mures (kjer imajo enako oznako na registrskih tablicah, kot midva: MS). Nos sva vtaknila v vsako odprto cerkev in muzej.
 

Namesto strehe so tortice :-)

Tirgu Mures

Čas za kosilo

Center mesta

Gremo naprej

Do mesta Brasov sva spet vozila po krasnih cestah. Po vrhovih hribov sva videla kar nekaj gradov in prav žal mi je bilo, da nisva imela več časa za oglede. Na cestah je bilo veliko policajev, ki pa niso težili. So pa vozniki avtomobilov tako fer, da tudi motoriste opozarjajo na policijske kontrole. Pa še tole me je prijetno presenetilo: vsi šoferji uporabljajo vzvratna ogledala :-). Čim zagledajo motor, se umaknejo na desno in te spustijo mimo. Ob postanku na bencinski črpalki sva naletela na motoriste iz Latvije in na hitro izmenjala izkušnje in vtise s poti.

Na cesti proti mestu Brasov

Brasov je krasno srednjeveško mesto, stisnjeno med Transilvanske hribe in gozdove. Ponaša se z zelo lepim trgom in znamenito črno cerkvijo.  V cerkev nisva šla, je pa že sama zgradba od zunaj dovolj impozantna, da ti ostane v spominu.

Vhod v Črno cerkev

Ogromna je!

Čudovit trg

Vidite, kaj piše na hribu?

Trg z druge strani

Ta večer sva se namenila prespati čim bližje znamenitemu gradu v Branu, kjer je živel tudi grof Vlad Tepeš, po liku katerega je Bram Stoker »ustvaril«  Drakulo. Iskanje prenočišča v Romuniji je prava otroška igrica. Penzionov, hotelov in privatnih sob je zelo veliko. Cene so za naše razmere nizke, čistoča pa je na višku. Prenočišče z zajtrkom naju je v povprečju stalo 25€. Za oba.

Prispeli smo v Bran

Pripravite se. Naslednjič gremo takoj po zajtrku skupaj prestrašit grofa Drakulo :-)

Z motorjem v Romunijo - prvi del

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel.

Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

                                                               Nejc Zaplotnik

Stereotipi o tem, kako je Romunija umazana dežela in kako nepošteni so njeni prebivalci, so bili dovolj močan razlog, da me tja ni nikdar vleklo.  Moj dragi pa je nekje zbrskal podatke o čudovitih cestah v Romuniji, sanjah vsakega motorista in klobčič se je začel odvijati. Na računalniku je bila vse pogosteje slika pravljične zelene pokrajine, prepredene s cestami in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bova tudi midva del tega.

Na srečo v službi ni bilo težav dobiti prosto tudi izven termina, ki je predviden za kolektivni dopust. Moja zadolžitev pri pripravah na pot je bila samo to, da zreduciram prtljago na minimum, res samo na tisto, kar je neobhodno potrebno. Prtljago zase sva imela v stranskih kovčkih, zadnji kovček pa je bil rezerviran za vso potrebno orodje za motor. Nikdar ne veš, kaj se na poti lahko zgodi. Dva dni  se da preživeti v eni majici, tudi če je strgana, motor pa s preluknjano gumo lahko samo žalostno obstane ob cesti.

Dragi se vedno dobro pripravi za na pot. Prebere vse možne informacije in pregleda vse slike. Jaz pa se pustim presenetiti. Nikdar si v naprej ne naredim slike ali predstave o nečem in tudi ne pričakujem preveč.  O stvareh, ki sem jih videla, pa si vse preberem in pogledam potem, ko pridem domov :-). 

Na zemljevidu je vrisana pot, ki sva jo prevozila - 2500 km

Opis poti

V ponedeljek zelo zgodaj zjutraj sva z naloženim motorjem in »Garminom verzija 0.1« (to je tista papirnata zadeva, ki se ji reče avtokarta in zaradi katere spoznaš ogromno ljudi, ki ti na poti pomagajo najti pravo smer) krenila z domačega dvorišča proti Madžarski. 

Madžarska

Balaton

Pred sedmo sva že pila kavo pred mestom Siofok ob Balatonu. Lepo se je bilo peljati med ogromnimi polji sončnic, pšenice in koruze. Avtoceste sva se izogibala. 

Neskončna polja sončnic

Most čez Donavo

Studenec

Konjička sta pridno pozirala

Prevoz nekoč in danes :-)

Na poti je treba jesti :-)

Tisa

Malo pred mejo z Romunijo naju je ujela prava poletna nevihta. Na srečo nama je uspelo pravočasno zaviti na bencinsko črpalko in tam počakati, da najhujše mine. Za nama sta prišla vedrit še dva motorista iz Avstrije in padli smo v takšno debato, da so nas šele sončni žarki opomnili, da bo treba zajahati motorje in jo mahniti v Romunijo. 

 

Čeprav je Romunija tudi članica EU, pa je na meji z Madžarsko še vedno potrebno pokazati dokumente. Prava pojava na meji je bila skupina fantov, ki so iz Poljske »prirohneli« na MZ-jih in Javah :-). 

Mejni prehod med Madžarsko in Romunijo

To so pravi avanturisti!

Romunski Lei, ali po novem Roni

  

Prvo veliko mesto v Romuniji je bila Oradea. Zaradi utrujenosti, saj je bilo za nama 600 km poti, me je mesto v trenutku odbilo. Hupanje, gužva, prerivanje, tramvaji, taksiji… preveč vsega je bilo. Čeprav sva imela v planu, da se v mestu ustaviva in poiščeva prenočišče, sva na hitro pobegnila iz njega in se ustavila v prvem hotelu, ki sva ga zagledala zunaj mesta. Razjahala sva motor in se odločila, da je prva etapa pravkar končana. Zato pa je hotel presegel vsa  pričakovanja.

Kako je majhen, tale najin Bandit!

V hotelu

Na strehi hotela

V torek zjutraj sva po zajtrku šla vseeno pogledat mesto Oradea. Verjetno sva bila prejšnji dan res preveč utrujena. Tokrat je namreč mesto delovalo prijetno, sicer glasno, ampak ne odbijajoče. Prvo, kar nama je padlo v oči je bilo to, da so vsi ljudje telefonirali. Šoferji in sopotniki, pa tudi pešci. Kako so uspeli z eno roko obvladati volan v vsej gužvi in zmedi, obenem pa še hupati, mi ne bo nikdar jasno :-).

Prave face pa so bili šoferji tramvajev. Z eno roko so sukali volan, v drugi pa skozi okno držali prižgane cigarete. Vmes jim je pa uspelo še nama mahniti, da lahko greva naprej.

                                                            Nekaj utrinkov mesta Oradea

Naslednjič gremo skozi romunske vasi in čez hribe :-)

Povsod je lepo, doma je najlepše

Včeraj zvečer sva z dragim srečno prispela z najinega avnturističnega potovanja. Hvala vsem za lepe želje v komentarjih pri prejšnji objavi. Teden dni sva raziskovala in spoznavala čudovito Romunijo, njena prekrasna srednjeveška mesta, divjo naravo, krasne gorske ceste ter naravne in zgodovinske znamenitosti. Prevozila sva 2500 km v soncu in dežju. Potovanje je preseglo vsa najina pričakovanja. Nagradico, ki sem jo obljubila tistemu, ki prvi ugotovi, kam greva, pa dobi Ime rože z bloga Niti za srečo, saj je s svojim komentarjem zadela " v nulo" :-).

 ime rože13. julij 2014 13.31

Mogoče pa gresta na tisti grad od Drakule? V Romunijo? Lepo se imejta in SREČNO!

Ime rože, tvoj naslov imam. Nagrado, butarico iz sivke, pa ti pošljem te dni :-). 

Predno se lotim pisanja potopisa pa moram pregledati cel kup fotografij in urediti vtise. Mislim, da se je fotoaparat ves čas potovanja pošteno pregreval :-). Velikokrat je dragi ustavil motor kar ob cesti in celo v križišču, da je ujel kakšen zanimiv utrinek. O tem, kako se je škljocalo ob postankih, pa sploh nima smisla pisati :-). Jaz sem samo opazovala vse skupaj in si poskušala čim več zapomniti. 

Predno sva šla na pot, pa mi je uspelo ustvariti še voščilnico za mojo malo prijateljico Evo, ki sploh ni več mala, saj je letos upihnila že osem svečk :-). 

Voščilnico prijavljam na naslednja izziva:
- CRAFT-alnica Izziv #112 Praznovanje 
- MAVELU Mesečni izziv julij Praznovanje (štampiljka in tekoče perlice)

Obenem  čestitam ekipi spletne trgovinice Mavelu za drugi rojstni dan. Z veseljem brskam po njihovi ponudbi, prebiram nasvete in občudujem Marinine izdelke.

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Z motorjem na pot

Dragi me že čaka na motorju :-). Jutri zjutraj kreneva raziskovat novo deželo. Čaka naju skoraj 3000 kilometrov poti in veliko zanimivosti. Proti vzhodu greva. Če kdo ugane kje se bova potepala naslednji teden, dobi nagrado. Majhen namig: ne greva plavat in se sončit :-). Potopis s fotografijami sledi.

Butarice in dišeče vrečke so na pošti.

Lep pozdrav do naslednjič :-)

Dišeče žrebanje

Moje butarice in vrečke s sivko so našle nove domove :-) Tokrat je srečo delila Veronika, fotografije in priprave pa so bile moje. Prijavilo se vas je kar 32, česar sem zelo vesela. Najrajši bi vas vse obdarila, ampak potem to ne bi bila več nagradna igra :-))

Butarice dobijo:

KLARA - Moje ustvarjalne čire čare

HELENA - Helenine drobnarije

JANJA - Ustvarjalnica Jaal

METULJČICA - Metuljčica ustvarja

ANDREJA L. - Ustvarja AN.LA 

Dišeče vrečke pa dobijo:

SARA - Craft Gumbek

VILINKE  - Vilinke Ročno delo 

NE-JA - Od MeNe Za TeBe

SANDRA - KO TO TAMO... in BARBARA -Sapfinine ustvarjarije pa sta si že lansko leto želeli butarico, zato sem se odločila, da razveselim tudi njiju.

Vsi ostali pa držite pesti, da bo sivka cvetela tudi naslednje leto :-) Hvala vam, ker spremljate moj blog in hvala za vse krasne komentarje. Vsakega posebej sem zelo vesela. Brez vas bi moj blogec že zdavnaj prerasel plevel :-)

Prosim, da mi na mail čimprej pošljete naslove. Do ponedeljka bom poskusila vse odposlati. Če se ne bo izšlo z vsemi naslovi, pa darilce dobite, ko se vrnem z dopusta.

Lep pozdrav do naslednjič :-)