Po nekdanji Jugoslaviji 2017

Lansko leto nama je bilo v Črni Gori tako všeč, da se ni bilo težko odločiti, kam jo bova mahnila letos. Čeprav se je vse skupaj precej slabo začelo in bi se po petih urah potovanja skoraj končalo, sva se naslednjih 14 dni imela lepo, spoznala veliko ljudi, obiskala čudovite kraje in se spočila. 

 

Cilj prvega dne potovanja je bilo Sarajevo. Večer sva želela preživeti na Baščaršiji. Usoda pa se je malce poigrala z nama. V zgodnjih popoldanskih urah sva imela malo pred Tuzlo prometno nesrečo. Ne kriva, ne dolžna. :-( Zavijala sva levo, voznik za nama pa ni bil pozoren in je treščil v naju.  Celotni postopek s policijo je trajal debelih 6 ur. Dobila sva potrdilo, da je avto v voznem stanju in da lahko nadaljujeva pot, samo luči je treba usposobiti. Našla sva mehanika, ki se je poigral z lepilnim trakom, sestavil razbiti luči in zamenjal žarnice. Prtljažnik pa zaprl z gumico.  Pozno zvečer sva s pošteno »ranjenim« avtom prispela v Sarajevo, ga parkirala v najeto garažo in pozabila na Baščaršijo. Utrujena sva zaspala.  Naslednje jutro sva se odločila, da ne bova delala drame iz dogodka, ki ga ni več moč spremeniti, pač pa se bova podala iskat nove, pozitivne dogodivščine. Prva izmed teh je bila kava na Baščaršiji.

Sarajevo

Za mojim hrbtom je Baščaršija

 

Edina sva čakala, da se na semaforju prižge zelena luč. :-)

 

Končno: Baščaršija.

Zajtrk

Po novem se reče bosanska kava

Notranjost džamije

Proti meji s Črno Goro sva se vozila po čudoviti pokrajini z globokimi kanjoni, tuneli in mostovi. Kanjon reke Tare je eden najglobljih v Evropi. O tem, kakšna je cesta ob Tari od Foče do mejnega prehoda Šćepan Polje, pa nima smisla zgubljati besed. :-)

Foča

Kanjon Tare

To je pa že Črna Gora

Že pošteno lačna sva prispela v Črno Goro in se pred  Nikšićem ustavila v restavraciji na kosilu. Jedla sva teletino, pripravljeno v saču. Tisti, ki poznate sač, veste, o čem govorim. Doma se nama redko posreči najti dobro restavracijo, v Črni Gori pa nama v dveh zaporednih dopustih ni uspelo najti slabe. Kjerkoli sva jedla, povsod je bila hrana sveža in okusna. Za prste polizati.

V Sutomoru je bilo snidenje  s Slavico in lastnikoma apartmajev zelo prisrčno.  

Tisti, ki na dopustu iščete mir, nikar ne hodite v Črno Goro poleti. Še posebej pa ne v Sutomore. Na plaži in na plitvini v morju se gnete ogromno ljudi. Prostora za plavanje pa je dovolj, še preveč. Na stojnicah in v restavracijah dobiš vse, kar ti poželi srce. In to za majhen denar in postreženo z nasmehom.

Prijazna dekleta so ves dan pekle palačinke

Plaža v Sutomoru

Dragi si je omislil klobuk. :-)

V lokalih nad plažo se poje in pleše ves dan.

Ker nama je bila lansko leto zelo všeč vožnja z vlakom iz Sutomora v Bar, sva letos vajo ponovila.

Železniška postaja Sutomore

Gremo na vlak

  

Pogled na Sutomore z železniške postaje

Bar

Stari Bar

Dragi uživa

Še nekaj utrinkov mesteca, ki ga po potresu leta 1979 počasi in lepo obnavljajo

V Stari Bar sva šla na kosilo, spoznala lastnika restavracije, ki je povedal, da je gazda žena on pa je gazdarica, sanitarne inšpektorje, ki so sredi dneva peli z muzikanti v restavraciji in soseda, ki ima takoj zraven trgovino s spominki in je nekoč v okolici Celja obiral hmelj. O tem, kako dobra je bila teletina v vinu, pa kdaj drugič. :-) 

Pjesma sredi dneva! :-)

Teletina v vinu

"Gazdarica" Ljubomir, ki zase pravi, da sploh ni pravi Črnogorec, saj cele dneve dela. :-)

Zadnji dan v Sutomoru se je Neptun razjezil nad bučno muziko v lokalih in naredil visoke valove. :-) Samo peščica junakov nas je uživala v nenavadni igri narave.
 

Zadnji večer v Sutomoru sva povabila na kozarec našega vina Lelo, Bata in Slavico. Prijetno smo se naklepetali in nasmejali.

Slavica je "glavna". :-) Lela in Bato sta samo lastnika. :-)

Naslednjič vas bova peljala na ogled Skadarskega jezera in okolice. :-)