torek, 30. oktober 2018

San Francisco - šesti del

Prvi dan sva se še kar dobro znašla sama v velikem mestu. Kako bo pa tokrat, ko ni Darnell, da bi naju iskala po napačnih postajah? Miha je v službi, in to v Palo Altu, Monika pa piše računalniške programe, tako da še jesti ne utegne. Sicer pa imava na telefonu vse mogoče aplikacije. Bo že. Gremo? :-)


Pri zajtrku naju je Marie vprašala, kam sva namenjena ta dan. Odgovorila sva, da greva v Golden Gate Park. Bila je navdušena nad najinim načrtom in nama povedala, kje je avtobusna postaja.

Desno mimo bencinske črpalke, pa sva na postaji
Ko sva našla postajo in vstopila na muni (trola),  sva za vsak slučaj  vprašala še šoferja, kam pelje.  Med prerivanjem med sedeži, naju je starejši možak vprašal, od kod sva. Iz Evrope. O.K., ampak od kod iz Evrope? Iz Slovenije. O, that is the part of former Yugoslavia. Ha? In potem je našteval republike naše bivše skupne države in glavna mesta. Opozoril pa naju je tudi, da smo prispeli na cilj in da morava izstopiti.

Še malo, pa izstopimo
Golden Gate Park spada med pet najbolj obiskanih parkov v Združenih Državah, po površini pa je celo večji kot Central Park v New Yorku.  Na 412 hektarjih  je veliko zanimivosti, ki si jih je moč ogledati. Park je javen, kar pomeni, da je vstop vanj brezplačen. V enem dnevu gotovo ni moč pogledati vsega, zato sva se ustavila ob tabli z načrtom parka in se odločala, kam jo bova mahnila.

Kje stojiva?

Muzej De Young

Od kod sta prišla Goethe in Schiller?

Tudi tako se da raziskovati San Francisco. Za naju preveč enostavno. :-)


Stala sva pred Academy of Sciences in že ime se nama je zdelo dovolj zanimivo, da sva se odločila vstopiti. Ko sva iskala okence, da bi plačala vstopnino, so se pazniki nasmehnili in nama povedali, da je ta dan vstop prost. Gotovo so to vedeli vsi, razen naju. :-)

Academy of Sciences

Že takoj ob vstopu sva ugotovila, da sva se pravilno odločila.



Ogledala sva si Afriko, se smejala pingvinom, poslušala prostovoljca, ki je razlagal o razvoju človeka, vse podkrepljeno z rekviziti. Druga prostovoljka je imela predavanje o velikih afriških mačkah s krznom pravega leoparda, za katerega je rekla, da so ga odvzeli nekomu na letališču, ki ga je hotel nezakonito vnesti v državo in podarili muzeju.

Sonja v Afriki


 


Sledila sva puščicam in prišla v akvarij. Uživala sva med ribami, ki so plavale vse okoli naju in nad nama. Dva kroga sva šla, da ne bi česa izpustila. :-)






V planetariju sva se potapljala med koralnimi grebeni, v deževnem gozdu pa lovila metulje. Navdušena sva bila nad belim aligatorjem, ki je zdolgočaseno opazoval radovedno množico nad njim. Naučila sva se veliko novega in uživala vsak trenutek.

Vsi čakamo na vstop v planetarij

Pred pričetkom smo morali izklopiti telefone

Gremo v deževni gozd
 



Beli aligator v divjini ne bi preživel
 
Okostja prebivalcev morja

Ker sva oba navdušena nad japonskimi vrtovi, je bilo normalno, da naju bo potegnilo med bonsaje, rdeče pagode, ribnike... In na kosilo. :-)











Vam povem kaj več o kosilu? Še danes imava doma "juho", ki sva jo naročila. Na sliki je res zgledalo kot juha, v skodelici pa so bile kroglice, žepki in palčke. Zabavno. Režala sva se najini nerodnosti in zunaj japonskega vrta na stojnici popila kavo, katere okusa ni rešila niti kila cukra, ki sva jo nasula v lončka. :-)  Tudi to je del potovanj in potepanj. Nikjer drugje ni tako, kot doma. In to je treba vzeti z nasmehom in dobro voljo.
Juha? Ne, ni. :-)

Po obilnem kosilu :-) nama je ostalo še dovolj časa, da sva šla na sprehod po parku vse do ograde z ameriškimi bizoni. Ja, s tistimi velikimi živalmi, ki so simbol divje Amerike in bi jih zaradi pohlepa in nepremišljenosti skoraj iztrebili. Na tabli z načrtom ni bilo videti, da je ograda tako daleč. Tri kilometre. Čisto na spodnjem delu parka. Pa dobro. Zato sva tam. Sprehajala sva se med nenavadnim rastlinjem, med ribniki in med šolarji, ki so očitno imeli športni dan. Bizoni so se zabavali po svoje in brez velikega zooma na fotoaparatu bi ostali majhne pikice na velikem pašniku.

Pogled na Twin Peaks iz parka Golden Gate
Na poti do ograde z bizoni je veliko podobnih majhnih jezer

Športni dan

Dragi se je hotel skriti
Madonca je velik!
 


 
Ko sva ugotovila, da imava nekam težke noge, sva poiskala avtobusno postajo (muni station). Prepričana, da bova kmalu doma, sva gledala telefon in kombinirala številke. Po treh prestopih sva se znašla na istem mestu, kot sva vstopila. Pa menda ja ne vozijo samo v krog! Nič. Treba bo vprašati. Čisto enostavno je bilo. Stala sva na napačni strani ceste.:-)

Na desni strani ceste je prava postaja

Portola je bila popoldne spet ovita v meglo
Ko sva se nehala smejati najini nerodnosti, je dragi ugotovil, da sem verjetno imela narobe obrnjen telefon. Naj se ve, kdo je kriv! :-)

Zvečer sva mladima razlagala svoje dogodivščine. Še bolj kot avtobusom sta se smejala najini japonski juhi. :-)


Se nadaljuje...



NAZAJ                                                 NA ZAČETEK                                        NAPREJ




nedelja, 28. oktober 2018

Europa Donna drugič

Za trenutek prekinjam potepanje po San Franciscu, da si malo spočijete, saj nas čaka še veliko pešačenja, vožnje in nepozabnih doživetij. :-)

Danes vam pokažem tri praznične voščilnice za Craftalnico, namenjene združenju Europa Donna v sklopu rožnatega oktobra, meseca boja proti raku dojk.

Ustvarjalni tim Craftalnice želi videti novoletnico, ki ji je treba dodati pavs papir, nekaj zlatega in pentljo. Ustvarjala sem z Najlepšim parom, s pripomočki iz lanskoletne in letošnje kolekcije. Izdelala sem venček, ga okrasila z rdečimi bunkicami in mu dodala zlato pentljo. Napis sem odtisnila na pavs papir. 






Voščilnico prijavljam na naslednja izziva:
- Craft-alnica: Izziv #222: Europa Donna - Novoletnica
- Najlepši par: Galerija meseca oktobra (štampiljke Veselje ob praznikih, Dve mali pentlji, štampiljke Cvetoči božič

Novoletnice so skupaj s pozitivkami iz prejšnjega izziva že spakirane v kuverto.  Jutri gredo na pot. :-) 

Počasi bo čas, da začnem polniti tudi svojo škatlo s prazničnimi voščilnicami.  Vsako leto ista zgodba. :-) Tudi v Tinini Mali šoli prazničnega ustvarjanja zamujam z domačimi nalogami. Da o komentarjih na vaših blogih sploh ne zgubljam besed. Premalo rok imam in premalo časa za vse, kar sem si naložila. :-)


Lep pozdrav do naslednjič. :-)






petek, 26. oktober 2018

San Francisco - peti del

Preden vas povabim novim dogodivščinam naproti, se vam zahvaljujem za vse lepe komentarje na blogu, na FB in v živo. Z njimi me spodbujate, da s še večjim veseljem nadaljujem s pisanjem. :-)

V tokratni objavi bomo s trajektom odpluli na ogled znamenite kaznilnice Alcatraz.
 
Otok Alcatraz
Z dragim takrat, ko sva gledala dokumentarce o Alcatrazu nisva vedela tega, kar veva danes. Otok je namreč le nekaj let služil kot kaznilnica za najhujše zločince. Še veliko vsega bolj zanimivega se je dogajalo na skalah brez vode v zalivu San Francisco Bay.

Miha je karte za trajekt kupil že sredi poletja. Ko smo prišli na Pier 33, smo videli zakaj.

Acatraz je indijansko ozemlje

Dragi pred maketo otoka
Gneča na pomolu

Gremo na trajekt
Alcatraz je ena glavnih turističnih atrakcij San Francisca in temu primerna je tudi gneča na pomolu. Trajekt pelje vsake pol ure. Na karti je zapisana ura odhoda in ni šanse, da se prešvercaš mimo varnostnikov. Na otoku pa lahko ostaneš kakor dolgo želiš. No, do odhoda zadnjega trajekta tisti dan. Sicer pa, kdo bi hotel prenočiti tam brez hrane in vode, med muhami, ptičjimi kakci in z vsemi duhovi iz preteklosti? :-)

Plovba je trajala 15 minut. Naju z dragim je vleklo na palubo od koder je bilo v sončnem jutru moč opazovati jadrnice, morske leve in ptice.
 
Pogled na San Francisco





V pristanišču nam je paznik predstavil pravila, ki veljajo na otoku. Nikjer drugje, kot samo na posebej označenem mestu, je dovoljeno jesti, piti in kaditi. Pa še to samo tisto, kar prineseš s seboj v nahrbtniku. Opazila sem, da so vodiči vsi po vrsti prostovoljci, večinoma starejši ljudje. Pridružili smo se najbližji skupini in prisluhnili vodički, ki nas je popeljala skozi zgodovino otoka, ki je ime dobil po njegovih prvotnih prebivalcih, pelikanih. Alcatraz je namreč špansko ime za pelikana. Danes pelikanov na otoku ni več, je pa veliko drugih ptic.

Pristanišče

Iz utrdbe na otoku so branili vhod v zaliv
 





Na otoku je bil zgrajen najstarejši svetilnik na zahodni obali. Služil je kot vojaška utrdba, nekaj let je bil tam vojaški zapor, pozneje pa zvezni zapor za najhujše zločince. Po tem, ko so kaznilnico ukinili, je otok za leto in pol zavzela skupina prvotnih prebivalcev Amerike, po njihovem odhodu pa je postal narodni park (več si lahko preberete tukaj).

Po ogledu otoka in ostalih stavb smo šli v kaznilnico. Na vhodu je napis "Prekrši pravila in šel boš v zapor, prekrši pravila v zaporu in šel boš v Alcatraz." 



Mračno vzdušje v stavbi mi ni bilo niti malo všeč. Vzeli smo avdio vodiče in šli med zaporniške celice. Čeprav nimam težav kar se zaprtih prostorov tiče, se nisem dobro počutila. Motili so me zvoki zapiranja rešetk, ki so prihajali iz slušalk.  Vse skupaj je bilo zelo nazorno in nisem imela prevelike želje do konca poslušati zgodbic o Ptičarju, Al Caponu in ostalih zapornikih. Občutek sem imela, da je vsa negativna energija in hudobija zločincev ujeta med stenami. Hitro sem našla izhod. :-)






Le kaj je ušpičil moj dragi? :-)
 
 

Dvorišče kaznilnice

V trgovini s spominki sem kupila razglednice. Kljub vsem sodobnim tehnologijam z dragim iz vseh potovanj domačim in prijateljem vedno pošljeva razglednico. Ker je meni všeč, ko me v pravem poštnem nabiralniku čaka razglednica s pozdravi in vem, kakšno pot je prepotovala do mene, mislim da je to všeč tudi drugim.:-)


Medtem, ko so moji trije še vedno raziskovali zaporniške celice, sem se sprehajala po prepišnem otoku in uživala v razgledu na San Francisco. Pomislila sem na kaznjence, ki so izza rešetk na dvorišču gledali San Francisco in kovali načrte o pobegu, čeprav so vedeli, kako nevarni so tokovi okoli otoka in kako hladna je voda. Po edinem pobegu, za katerega se po pol stoletja še vedno ne ve, če je bil uspešen, so kaznilnico zaprli.

Mesto je tako blizu, pa vendar tako zelo daleč....

Pogled na most Golden Gate.....
... in na jadrnice v zalivu

Na kopno smo se vrnili v času kosila. Po jutranjem miru na Embarcaderu je bila popoldne precejšnja gneča.

Zjutraj na Embarcaderu




Kolesarji, tekači, skejterji in pešci smo si delili širok bulevar. Nihče se ni zaletel v nikogar. Še za redke brezdomce se je našel prostor.

Popoldan na Embarcaderu


Tudi mene se je mesto tako dotaknilo, kot avtorja tega napisa.

Miha

Monika se ne pusti fotografirati. :-)

Polarni medved stoji na Embarcaderu od konference o globalnem segrevanju ozračja


Miha nas je povabil na brezmesni hamburger. Restavracija je bila nabito polna, saj je ta jed trenutno zelo priljubljena med prebivalci "Mesta ob zalivu".
 
Zgleda kot meso, okus ima po mesu, pa ni meso. Impossible burger.
Popoldne sva z dragim zabavala najino gostiteljico Marie, počivala, brala kriminalke (kot da za ta dan ni bilo že dovolj kriminala), pisala razglednice in delala plane za naslednji dan, ko bova prepuščena sama sebi in svoji iznajdljivosti v velikem mestu. :-)
 
Amethyst Way, najina ulica. :-)


Se nadaljuje....



NAZAJ                                                    NA ZAČETEK                                     NAPREJ