torek, 13. november 2018

Sožalnica

Vem, dolgo me ni bilo. Imam pa opravičilo za svojo odsotnost. :-) Oba otroka sta bila doma. Z dragim sva se popolnoma posvetila mladim. Več povem ob priliki, saj moram za rep ujeti izziv na Craftalnici. :-)

Sožalnice izdelujem samo kadar je treba, nikdar na zalogo. Vedno so preproste z veliko črnine v kombinaciji z belo. Tudi ta, ki jo bom danes pokazala, je takšna.

Iz potiskanega papirja sem izrezala štiri kvadrate, jih zalepila na črno osnovo, v sredino pa dodala črni krog z embosiranim napisom iz seta štampiljk Prazniki in želje iz Arta.  Kvadrati s šivi in krog s šivi so od Najlepšega para. Dodala sem še črne polperlice.

Sožalnico prijavljam na naslednja izziva:
- Craftalnica: Izziv#223: Sožalnica
- Najlepši par: Galerija meseca novembra


Lep pozdrav do naslednjič. :-)

San Francisco - osmi del

Miha nama je na večerji v mehiški restavraciji predlagal, da greva naslednji dan z njim v Palo Alto. Takoj sva bila za akcijo. Zmenili smo se, da se dobimo ob pol osmih zjutraj na postaji številke 52.

Marie nisva vrgla iz tira z željo po zgodnjem zajtrku. Miza je bila pogrnjena in jajca spečena, midva pa ob dogovorjenem času na postaji. Najprej smo se peljali z munijem do postaje Glen Park, potem z BART-om do letališča in še malo naprej, tam pa smo prestopili na Caltrain.

Caltrain
Na postaji
 
Notranjost
Na postaji v Palo Altu nas je pobral shuttle. Miha je voznici namesto pozdrava dejal: "Držal sem obljubo. Spoznaj moja starša."



Voznica je med vožnjo toliko klepetala in naju spraševala, da nama ni uspelo gledati okolice. Vsakemu, ki je vstopil na shuttle, je povedala, kdo sva. :-) Peljali smo se ven iz mesta, ker Miha in njegova skupina delajo na projektu za zunanjega naročnika. Koliko je smel, nama je pokazal, naju predstavil svoji skupini, potem pa poslal z Liftom v Stanford, še prej pa povedal, kdaj in kje se popoldne dobimo. Pa "Znajdita se!" tudi ni pozabil dodati. :-)

Sem hodi Miha na "začasno delo" :-)
Lift je sistem prevozov, ki ga pokličeš na določeno mesto. Poznaš ime voznika, on pa tvoje. Cena prevoza je znana že na začetku. Najin Ahmed je imel kar precej težav s tem, kje bi naju odložil, je pa poznal celotno zgodovino Jugoslavije. :-) Ahmedu, dragemu in Googlu je na srečo s skupnimi močmi uspelo najti Leland Stanford Junior University, ki sodi med najbolj prestižne in najbogatejše univerze na svetu.
Univerza v Stanfordu
 
 
 
 

Sprehodila sva se med poslopji, pogledala v cerkev s čudovitimi orglami in iz vseh možnih kotov poslikala Rodinove kipe, za spomin pa vzela brezplačni časopis The Stanford Daily. :-) Bogastvo je čutiti na vsakem koraku.
Rodinove skulpture

Notranjost cerkve

Orgle



Veliko nekdanjih študentov finančno pomaga univerzi, univerza pa pomaga skupnosti med drugim tudi z brezplačnim javnim prevozom. In to ne z razklupanimi kombiji, pač pa z najnovejšimi popolnoma električnimi avtobusi. Z enim izmed njih sva se peljala v Palo Alto. Šofer, v belih rokavicah, je bil tako ponosen na "svoj" avtobus, da nama je vso pot razlagal, kako lepo ga je peljati, kje ga polni in koliko voženj zmore z enim polnjenjem.

Vsi avtobusi imajo nosilec za kolesa in nalagalno rampo za invalidske vozičke
Bila sva edina potnika na čisto novem avtobusu.
   


Mesto Palo Alto je ustanovil Leland Stanford Sr., ki je del svojega zemljišča podaril mestu in univerzi z namenom, da se "znanje" iz vzhodne obale preseli še na zahodno obalo.

 
Danes je Palo Alto znan kot rojstno mesto Silicijeve doline, v njem pa ima sedež veliko visoko tehnoloških podjetij, kot so Hewlett-Packard (HP), Tesla, Ford Research and Innovation Center, IDEO in še veliko drugih.
Utrinki iz mesta Palo Alto

Stanford Theatre v Palo Altu




Je kdo mislil, da ni bilo motorjev? :-)
 

Utrinki iz ulic zunaj centra mesta

Sonja v mestu Palo Alto v Silicijevi dolini. :-)


  
Kot prava turista sva se sprehodila po mestu do spominske table pri garaži, v kateri sta študenta Univerze Stanford William Hewlett in David Packard ustanovila prvo tehnološko podjetje na zahodni obali.

Rojstno mesto Silicijeve doline
 
  
Nazaj v centru mesta sva ponovila vajo s kosilom v japonski restavraciji. Tokrat nama je uspelo in jedla sva odlično juho. :-)


 
Do Mihovega prihoda na postajo nama je ostalo še dovolj časa, da sva spila pivo v pubu Pri vrtnici in kroni in izmenjala par besed z ostalimi gosti.


 
Po vrnitvi v San Francisco naju je Miha peljal v muzej eksperimentov Exsploratorium na Embarcaderu.
Po stranskih poteh na Embarcadero
Vhod v muzej eksperimentov
Muzej je eno popoldne v tednu rezerviran samo za odrasle, v njem pa obiskovalci lahko raziskujejo svet s pomočjo znanosti. Vsak eksponat lahko preizkusijo. Slišati je bilo obetavno in z velikim pričakovanjem smo se postavili v vrsto za vstopnice. Miha je dobil karte v službi, zato je moral pokazati osebni dokument. Mladeniču za pultom so se oči razširile, ko je prebral ime države: "Slovenia? Tina Maze." Rokoval se je z nami in vprašal, kako točno se napiše Ljubljana in katero je drugo največje mesto v Sloveniji, potem pa nam zaželel veliko zabave v muzeju.





 
Mislim, da je odveč poudarjati, kako smo se zabavali, ko smo delali poskuse in s kakšno težavo sem moja tehnološka navdušenca pripravila k odhodu.

Se nadaljuje...


Nazaj                                                        Na začetek                                              Naprej






nedelja, 04. november 2018

San Francisco - sedmi del

Pred najinim odhodom v San Francisco naju je Miha veliko spraševal o tem, kakšne načrte imava in kaj vse si želiva ogledati. Vse, kar sva spravila skupaj, je bil ogled mostu Golden Gate, ki je bila tudi edina resna stvar, za katero sva bila prepričana, da je v San Franciscu. Razen Miha in Monike. :-) Pred odhodom sem si vseeno na spletu pogledala 10 stvari, ki jih moraš videti v tem mestu. Nekaj sva jih do "danes" že odkljukala na seznamu, nekaj pa jih še čaka, da jih obiščeva in raziščeva.





Most Golden Gate je eden najbolj prepoznavnih simbolov San Francisca. Povezuje ožino med Tihim Oceanom in zalivom San Francisco Bay.

Marie nama je zjutraj sicer odsvetovala ogled mostu ta dan, ker bi naj bil v megli, ampak midva se nisva dala prepričati. Na Portoli sva vstopila na muni, ki je peljal direktno do mostu. Miha nama je povedal, da lahko greva peš čez, ampak da se  bova pošteno nahodila, saj je most dolg 3 km. Dragi se je že veselil, ker je to pomenilo 3 km fotografiranja v eno smer. :-))

Ko sva izstopila iz munija, sva ugotovila, da je imela Marie prav. Most je bil res zavit v meglo. Pihal pa je močan veter in upala sva, da bo meglo kmalu razpihalo. Priča sva bila čudoviti igri narave. Vsako minuto je imel most drugačno podobo.


Ob vstopu v mesto je treba plačati mostnino
 

Most ima tri vozne pasove v vsako smer. Na desni iz mestne strani je moč most prečiti peš ali s kolesom. Ta pas je z ograjo ločen od  pasov za avtomobile. Ob lepem vremenu in ob vikendih je na mostu velika gneča. Midva sva izbrala dan brez prevelike gneče.
 



Na mostu je bilo zelo glasno. Veter je pihal kot za stavo in ga odkrival in zakrival z meglo. Pešci in kolesarji se nismo zaletavali drug v drugega. Za vse je bilo dovolj prostora. Tudi za mojega dragega, ki se je veliko ustavljal in fotografiral. :-)

Spomenik osamljenemu mornarju na razgledni ploščadi v Sausalitu
 
 

 
Ko sva prišla na drugo stran, sva se odločila, da greva še do trdnjave Battery Spencer od koder bi moral biti najlepši pogled na most. Bil pa je zelo lep pogled na meglo. :-)

Battery Spencer
 



Ob vrnitvi nazaj v mesto sva odkrila še veliko zanimivih motivov za fotografiranje.



Imela sva nekaj idej, kam bi jo mahnila, ampak se najine noge niso strinjale s tem. Najbolj enostavno je bilo sesti na muni in se vrniti k Marie in zvečer še k mladima.


Še ena od turističnih zanimivosti na najinem seznamu je bil Fisherman's Warf na Pieru 39, ki sva ga obiskala naslednji dan. Miha nama je povedal, da kaj drugega kot glasnih morskih levov in trume turistov tam ne bova videla. Ni bilo čisto tako. :-) Po že znani poti sva lovila avtobuse, vlake in tramvaje do Embarcadera, kjer sva obiskala market v Ferry Buildingu, potem pa šla na Pier 39.



Ko sva prispela na cilj, je zgledalo, kot da so vsi turisti zbrani na enem mestu. Bilo je glasno in pisano. Kot Amerika iz filmov. Kiča na kile. :-)



 
Najbolj so naju zanimali morski levi, ki so se sončili na plavajočih ploščadih in jim je bilo malo mar za množico občudovalcev. Opazila sem napise, ki sem jih pozneje videla še večkrat. Divjih živali ni dovoljeno hraniti. Tako se živali ne zanašajo na pomoč človeka in si same iščejo hrano, kar je edino pravilno.




Med nakupovanjem spominkov sva opazila napis Aquarium of the Bay.  Dejstvo, da sva bila že v enem akvariju dva dni nazaj naju ni odvrnilo od tega, da ne bi vstopila. Niti sekundo nama ni bilo žal. Ta akvarij je bil še lepši in večji od tistega v Academy of Scienses. In tudi tukaj sva šla dva kroga. :-) Pa bi šla še tretjega, če naju prostovoljci, ki so povsod pripravljeni povedati kaj več o ribah, ne bi že malo čudno gledali. :-)


Fotografija iz akvarija je samo ena, ker si je moj dragi ostale po nesreči zbrisal iz fotoaparata. :-( Upam, da mu ne bo prišlo v navado.


Za zvečer smo bili z Mihom zmenjeni, da gremo v Mehiško restavracijo. Ko je končal s službo, je napisal sporočilo, da se dobimo na križišču Mission in 24th. Ups. Tam pa še nisva bila. Najprej sva morala pogruntati celo ime ulice, potem pa še smer, v katero se bova peljala. Na dogovorjeno mesto nama je uspelo prispeti pet minut preden sva zagledala Miha na stopnicah postaje podzemne železnice.

Pravi mehiški burrito je bil za prste polizati.


Se nadaljuje....



Nazaj                                                          Na začetek                                                Naprej