nedelja, 30. junij 2013

Bloglovin

<a href="http://www.bloglovin.com/blog/5891989/?claim=vmhw7xcgrz7">Follow my blog with Bloglovin</a>

Uf, ta Bloglovin pa mi je dal vetra! Ves čas sem ignorirala obvestila o tem, da bo Google Reader šel v penzijo. Danes pa ni šlo več. Upam, da mi ne bodo še česa spremenili...

Če sem že tukaj, vam predstavim še eno super jed za vroče poletne dni. Baje bo naslednji teden  spet topleje :-)

Kmečke kumare:
- olupimo in naribamo kumarice in jih solimo
- skuhamo, olupimo in pretlačimo krompir
- naredimo prežganje s česnom
- dodamo kumare, jogurt, še malo soli
- zmešamo in kuhamo 10 minut
- dodamo zdrobljeni krompir
- kuhamo še 15 minut
- dodamo smetano in prevremo

Lahko jemo še vročo jed, lahko ko je že ohlajena, lahko pa jo še dodatno ohladimo v hladilniku in jemo celo še naslednji dan. Najbolj paše zraven rženi kruh. Za prste polizati :-)





Pri nas imamo pa ranjenca. Dragi ni verjel vražam, da se na god Sv.Petra in Pavla ne sme plezati na češnjo, pa je padel z lestvice. Ziher 4m. Pošteno je potolčen, hujšega pa na srečo ni. Takoj sem ga peljala na slikanje, potem sem ga pa prepričala, da je zlezel v kad, ki sem jo napolnila s kamiličnim čajem in mlačno vodo. Danes ima po telesu vse barve, kar si jih je moč zamisliti. Na srečo se mu ni nič ognojilo. Na lestvico pa upam, da en čas ne bo lezel :-)

Lep pozdrav do naslednjič:-)

torek, 25. junij 2013

Kava za Moniko

Ne, ne potujem več :-) Nadaljujem z ustvarjanjem. Za tokratno voščilnico so me navdihnile Vladka, Tina, Mojca in vsi čudoviti izdelki na izzivu Ko me inspirira #14. Hvala dekleta za tokratni izziv, čeprav sem ga zamudila :-)

Voščilnica je namenjena sinovi punci, ki ima zelo rada kavo. Jaz pa imam rada njo, ker je super punca! Upam, da bo voščilnica prispela pravočasno. Rojstni dan namreč praznuje 30.junija. Vem, da ta teden ne gleda bloga, zato si upam objaviti prej :-)

Za voščilnico sem uporabila umazano bel papir s strukturo rožic. Krog sem narisala s šestilom. Robove sem malo posenčila z rjavo barvico. Celotna voščilnica je v rjavih, kavnih odtenkih. Kavno skodelico sem narisala in izrezala ročno. Pravzaprav je vse narejeno ročno, tudi napisi. Se opazi? :-)







 
Voščilnico prijavljam na:

Lep pozdrav do naslednjič :-)


nedelja, 23. junij 2013

Švedska, Danska, Nemčija, Avstrija

Četrtek. Dan za pakiranje. Malo sem dvomila, da bo šlo v avto vse, kar sta mlada dva napakirala. V dveh letih se jima je nabralo kup stvari. Smo res poslali toliko paketov v tem času? Očitno :-) Jaz sem imela samo eno željo: da gre domov tudi tale simpatičen robotek, ki ga je sine naredil za en projekt že v prvem letniku in v katerega sem se zaljubila v trenutku, ko sem ga videla na sliki.V živo je pa še lepši :-)




Ko sva se v petek zgodaj zjutraj poslavjala od otrok (jaz seveda z velikim cmokom v grlu), me je sine potolažil: "Mami, sedaj ti pa res ni treba jokati, saj bom kmalu doma." Zlati otrok!


Proti jugu sva spet potovala bolj po zraku, kot po cesti. Verjetno sva prevozila toliko radarjev, da policija po pol Evrope še vedno sešteva kazni. Ampak dragi pravi, da s počasno vožno pač nikamor ne prideš. Sicer pa je bila cesta prazna in nikogar nisva ogrožala, ali ovirala. Upam. Postanki so bili skopo odmerjeni. V petek sva morala prevoziti 900 kilometrov. Skoraj do Danske.
 
 
 

Kljub vsemu pa naju je pritegnilo mesto Gävle. Čudovito mesto. Ker sva imela težave s parkirno uro, je dragi vstopil v trafiko in za rokav privlekel prodajalca, da nama je pomagal. Ko je videl avto in registracijo, je rekel: "O, Slovenija, Ljubljana!" A? Potem je še povedal, da za letošnji dopust načrtuje potovanje z motorjem v Ljubljano. Super. Slišal je, da je Ljubljana lepo mesto. Drži!









Naslednji postanek je bil Örebro. Še eno nepozabno doživetje. Dobra golaževa juha in čudovit park v središču mesta ter lepo vzdrževane stare stavbe.

 
 
 
 
 

Prenočišča tokrat sama, brez navigacije, zagotovo ne bi našla. Vozili smo se po gozdu, po poljskih poteh, že skoraj po travnikih, med konji. Ko sva že mislila, da je konec sveta, sva zagledala cilj. Ljudje se ukvarjajo z marsičem. Starejši zakonski par oddaja prenočišča v svoji hiši. Ker je bila v bližnjem Jönkopingu neka prireditev, sta imela zasedene vse sobe in midva sva spala v njuni spalnici. Lastnika pa na kavču v dnevni sobi :-) Najbolj nenavadno pa se nama je zdelo to, da je bila ob enajstih zvečer tema! Po samo enem tednu 24-ure svetlobe sva se je tako navadila, da sva pozabila, da v določenem delu dneva nekje obstaja tudi tema :-)
 
 


Za soboto so bili planirani mostovi. Dragi si je tako zelo želel videti most, ki povezuje Švedsko in Dansko, da sem lahko malo celo jaz vozila. Vsaj na tej etapi nisva prevozila nobenega radarja.

 
 
 
 
 
 
 




Za kosilo sva se ustavila v mestu Odense na Danskem, v rojstnem mestu Hansa Christiana Andersena. Do njegove rojstne hiše nisva šla. Sicer je pa mesto lepo, ampak čisto pošteno povedano, naju Danska ni pritegnila. Po čudovito čisti, urejeni in umirjeni Norveški in Švedski je bila gneča v Odense pravi šok. Tudi pokrajina je drugačna, kot sva je bila vajena s severa.

 
 




Zadnjo noč sva prespala v Nemčiji, v bližini Hamburga, v motelu ob avtocesti. Iskanje tega prenočišča je bila pa dogodivščina, da te kap! Navigaciji se je stgalo! Pa čisto lepo se je začelo. Zastavico, ki označuje cilj potovanja, sva že videla na ekranu. In potem je v trenutku ni bilo več. Bila pa je bencinska črpalka. Opala. Izvoz sva zluftala. Greva nazaj. Oziroma naprej, do naslednjega izvoza. 30 km. Navigacija se je vrtela in vrtela in sploh ni več brisala ceste za seboj. Ekran je bil počečkan z vsemi možnimi barvami. Puščica pa, kot igla na kompasu. Kaj pa zdaj? Nič. Greva še enkrat na avtocesto in paziva na izvoze. Prvi izvoz - njive. A? Greva počasi. Drugi izvoz - ista scena - cilj izgine. Spet sva se znašla na isti bencinski črpalki, kot prej. Ja, nič. Greva tako kot včasih, brez navigacije. Vprašajva :-) Stric na bencinski črpalki nama je pokazal lesena vrata, ki sva jih videla že prej, in skozi katera sva šla na drugo stran avtoceste - v najin motel. V posteljo sva padla kot pokošena :-)


 


Za zadnji dan sva si pa privoščila 1400 km avtoceste. Zaradi poplav po Nemčiji je bilo nekaj težav in obvozov, ki pa nama na srečo niso pobrala preveč časa in živcev. Najhuje je bilo pred mejo z Avstrijo, v Passau, ki mu pravijo tudi Dreiflüssestadt, oziroma  mesto treh rek, Donave, Inna in Ilza. Reševalci so bili na delu, po radiju pa so opozarjali, da se bliža nevihta. Midva sva na srečo ušla v Avstrijo pred nevihto. To cesto pa dragi pozna, saj jo vsako leto januarja prevozi z motorjem, ko gre na Elefantrentreffen :-) Zelo je slikovita. Veliko predorov, čudovite planine. V Šentilju sva si zapela Slovenija, od kod lepote tvoje :-) in čez slabe pol ure parkirala na domačem dvorišču.
 

 

Doma je bilo seveda vse urejeno. Zato sta poskrbela hčerka in njeni fant, ki sta med vikendom pokosila travo in pobrala jagode. Babica in dedek sta vsak dan pobrala "pridelke" na vrtu in nahranila želvico. Sosedje so pazili, da se kdo nepoklican ni potikal okoli najinega malega kraljestva. Lepo je, če veš, da lahko odideš od hiše in bo vse v najlepšem redu, ko se vrneš!


Tako, pa smo končali naše popotovanje :-) Hvala vsem, ki ste bili z nama na tej poti. Hvala za vse lepe komentarje. Zelo sem jih bila vesela. Ves čas so mi dajali zagon, da sem nadaljevala in tudi končala tale projekt.

Spodnjo sliko z vrisano potjo pa dodajam naknadno, ker je moj osebni lektor, cenzor, šofer, fotograf, oboževalec, partner že 33 let v dobrem in manj dobrem ugotovil, da manjka še pika na i :-)



Lep pozdrav do naslednjič :-)

petek, 21. junij 2013

Polarni krog

Tokrat imam pa toliko lepih fotografij za pokazati, da že ves večer izbiram, kopiram, brišem... in se odločam. Upam, da mi bo uspelo pokazati vsaj delček tiste čarobne lepote, ki smo se je naužili v treh nepozabnih dneh.

Izlet na Nordkapp sprva ni bil načrtovan. Bil je pa ena čisto mala želja. Ampak, ko si enkrat tako blizu  najbolj severni točki Evrope, pač reskiraš. Blizu v tem primeru pomeni 1200 km :-) Dragi je sicer imel striktna navodila, da otrokoma ne sme težiti. Če si onadva ne želita iti, tudi midva ne bova šla. Ampak ni bilo potrebno dvakrat reči. Takoj sta bila za akcijo. V nedeljo smo še na hitro rezervirali hostl in si pripravili vse potrebno za na pot.  Mladini na zadnjih sedežih se je poznalo, da nimata kondicije za vožnjo z avtom. Premetavalo ju je, kot za stavo in po parih kilometrih ju je že vse bolelo. Midva, izkušena popotnika, pa sva pot prenašala brez težav. Sicer pa moj dragi ni tiste vrste šofer, ki bi resno jemal table za omejitev hitrosti. Mislim, da smo bolj nizko leteli, kot se hitro peljali :-) In zadnji sedeži  v našem avtu niso ravno prvi razred, kar se tiče udobnosti. 

Po Švedskem smo se skoraj ves čas peljali ob obali. V polarni krog smo vstopili na Finskem. Termometer je kazal 26 stopinj. Ob cesti in na cesti smo srečevali severne jelene. Peljali smo se tudi po »Santa's Road«, vendar Božička ni bilo na spregled. Po mojem mu je bilo prevroče :-) 





Popoldne smo vstopili v novo državo na najini poti – Norveško. Pokrajina nas je v trenutku očarala. Pozabili smo edino na to, da glede na redko  poseljenost bencinske črpalke ne stojijo za vsakim grmom. Lučka za rezervo nas sploh ni več motila in do bencinske črpalke smo se po navadi pripeljali že samo na hlape.  Po mojem je to taktična poteza. Bencin je namreč na Norveškem tako drag, da si ga moraš res presneto zaželeti :-)

 
 
 
 
Zadnje veliko mesto predno smo zavili v tundro je Alta. 
 
Takšna pa je pokrajina na skrajnem severu Norveške. Tukaj se je pa že videlo, da smo visoko na severu. Pihalo je, kot za stavo, pa hladno je postalo.  Višje gor smo se vozili ob morju, skozi tunele, pod morjem in med severnimi jeleni.







  

V Honningsvag, le slabih 30 km pred Nordkappom, smo prispeli  ravno dovolj zgodaj, da smo še našli odprto trgovino. Hostl pa nas je vse osupnil. Najprej s prijaznim sprejemom, potem pa s čistočo, kamorkoli smo pogledali.  Škoda, ker je deževalo. Polnočnega sonca ta dan nismo videli.

 
Nordkapp. Najbolj severna točka Evrope, do koder lahko prideš z avtom. Sreča pa nas je spremljala na vsakem koraku. Ko smo se pripeljali do razgledne točke, so ravnokar potekale priprave za start pohoda od Nordkappa do Sicilije, pa v tistem trenutku ni nihče pobiral vstopnine. Ni ravno majhna, tale vstopnina, zato se nismo grebli zanjo :-)  Aja, pa vreme nam je bilo spet naklonjeno. Je sicer pihalo, ampak je bilo precej jasno.  


 
Nazaj na jug smo se vračali po drugi poti: proti Narviku, ob krasnih fjordih. Kaj krasnih – osupljivo lepih! Pa še sonce nas je spremljalo vse popoldne. Tudi ponoči. 
















  
Pa smo ga videli in doživeli - polnočno sonce :-)

 


Sredi noči smo prispeli nazaj na Švedsko. 




Prespali smo v nacionalnem parku Abisko, v pravljični brunarici. Naslednji dan smo se potepali po nacionalnem parku. Sine je rekel, da si lepšega darila za magisterij ne bi mogel  želeti. 
V nacionalnem parku Abisko je tudi Aurora Sky Station, najbolj primerno mesto na Švedskem za opazovanje polarne svetlobe. 

 








 
Popoldne smo se ustavili še v mestu Kiruna, kjer kopljejo železovo rudo in od koder so izstrelili Švedsko-Nemško raketo v vesolje (kot balzam za dušo najinega znanstvenika :-) ), potem pa nazaj, proti študentskemu stanovanju.


 





Na poti domov smo od daleč videli tudi lose. Baje bližnje srečanje z njimi ni posebno prijetno :-)



 Naslednjič se vračamo domov, v Slovenijo. Čez Švedsko, Dansko, Nemčijo in Avstrijo.