Skadarsko jezero in okolica

Lansko leto sva imela precej natrpan urnik in si ogledala velik del čarobne Črne Gore. Letos naju je razbit avto malo ustavil pri potepanju. Kljub vsemu pa sva se namenila ogledati največje jezero na Balkanskem polotoku in njegovo okolico – Skadarsko jezero (https://sl.wikipedia.org/wiki/Skadarsko_jezero). Lela, najina »gazdarica«, pa nama je predlagala, da se odpeljeva še do skritega bisera, mesteca  Rijeka Crnojevića (http://www.ethnogastro-balkan.net/mne/p/2074/stara_crna_gora/rijeka_crnojevica/o_mjestu) , kjer se je po njenih besedah ustavil čas. 

To, kar nama je obljubila Lela, se je izkazalo kot potovanje v neki drugi čas takoj, ko sva nasproti Virpazarja zavila levo, v hribe. Cesta je postajala vedno bolj ozka, ograja pa je na določenih mestih čudežno izginila. Asfalta pa tudi ni bilo na pretek.  

 

Na to, da je nekje med hribi še življenje, naju je vsake toliko časa spomnil avtomobil ali pa motor, ki nama je pripeljal naproti.  Ves čas sva očarana občudovala pokrajino. Ničesar nisva spregledala, saj sva se vozila tako počasi, kot bi pešačila. 

Pred kamnitim mostom, ki je glavna atrakcija mesteca Rijeka Crnojevića, sva se ustavila, da ga poslikava. Možakar v gostilni pred mostom naju je vprašal, če sva njihova. Pa pravi dragi, da sva Slovenca, možakar pa: »Znaći, naši ste!« Tako je tam, na jugu Balkana. Nekdanja država še kako živi, predvsem v srcih in duši malo starejših ljudi. 

Kot vedno, sem si vse o mestecu Rijeka Crnojevića in njegovi bogati zgodovini prebrala po tem, ko sva se že vrnila domov. Ob tem, da se na potovanje nikoli ne pripravim, se vsakič spomnim Douglasa Adamsa, ki je nekoč priznal, da si vodnik o potovanju prebere na poti domov, medtem ko ga njegova žena prebere predno se odpravita od doma. Morda zaradi tega, ker ne vem, kam grem, bolj začutim utrip. V nasprotnem primeru bi verjetno samo primerjala slike, ki sem si jih prej ogledala, z resničnostjo. Kdo ve! Je že prav tako, kot je. :-)

Pred mojim napadom filozofiranja sem vam želela pokazati fotografije, ki ne potrebujejo komentarja.

Kamniti most je tako fotogeničen, da sva ga poslikala iz vseh možnih točk. Mestece samo pa zaspano in mirno, da se nama ni nikamor mudilo. :-)

 

Ker povsod porineva svoja nosova, sva ob vračanju po isti kozji stezici, ki se ji reče cesta, zasledila smerokaz Panorama (twine design). Tam sva naletela na prijazna in podjetna gospoda, ki sta mimogrede enojajčna dvojčka in obiskovalce takoj opozorita, da še ne vidijo dvojno.

 

Razgledno pot in ploščad, s katere je prekrasen razgled na panoramo sta dala minirati na svoje stroške. Vstopnine ne zaračunavata, zato pa ponujata svoje vino in žganje ter zanimive zgodbice obiskovalcev iz vsega sveta. 

 

Ko sva se ustavila v Virpazarju, so naju vonjave iz restavracij spomnile, da je čas kosila. Dragi se je odločil za ribjo čorbo in specialiteto krapa, meni pa je zadišala jegulja.

Ribja čorba

Krap

Jegulja

Po kosilu sva najela čoln in kapitana, ki naju je odpeljal na vožnjo po jezeru. Pluli smo do otočka, na katerem so ruševine ženskega zapora iz Turških časov. Kapitan nama je pokazal veliko vrst ptic, povedal nekaj o vremenu, natrosil par zanimivih zgodbic iz zgodovine in ura je zelo hitro minila. 

Virpazar

 

V tem zaporu so bile nezveste žene. Le kam so zapirali može? :-)

 

 

Še en teden dopusta je ostal. Naslednjič se bomo odpravili na Korčulo. :-)