torek, 05. september 2017

Skadarsko jezero in okolica

Lansko leto sva imela precej natrpan urnik in si ogledala velik del čarobne Črne Gore. Letos naju je razbit avto malo ustavil pri potepanju. Kljub vsemu pa sva se namenila ogledati največje jezero na Balkanskem polotoku in njegovo okolico – Skadarsko jezero (https://sl.wikipedia.org/wiki/Skadarsko_jezero). Lela, najina »gazdarica«, pa nama je predlagala, da se odpeljeva še do skritega bisera, mesteca  Rijeka Crnojevića (http://www.ethnogastro-balkan.net/mne/p/2074/stara_crna_gora/rijeka_crnojevica/o_mjestuhttps://ssl.gstatic.com/ui/v1/icons/mail/images/cleardot.gif) , kjer se je po njenih besedah ustavil čas. 

To, kar nama je obljubila Lela, se je izkazalo kot potovanje v neki drugi čas takoj, ko sva nasproti Virpazarja zavila levo, v hribe. Cesta je postajala vedno bolj ozka, ograja pa je na določenih mestih čudežno izginila. Asfalta pa tudi ni bilo na pretek.  





Na to, da je nekje med hribi še življenje, naju je vsake toliko časa spomnil avtomobil ali pa motor, ki nama je pripeljal naproti.  Ves čas sva očarana občudovala pokrajino. Ničesar nisva spregledala, saj sva se vozila tako počasi, kot bi pešačila. 




Pred kamnitim mostom, ki je glavna atrakcija mesteca Rijeka Crnojevića, sva se ustavila, da ga poslikava. Možakar v gostilni pred mostom naju je vprašal, če sva njihova. Pa pravi dragi, da sva Slovenca, možakar pa: »Znaći, naši ste!« Tako je tam, na jugu Balkana. Nekdanja država še kako živi, predvsem v srcih in duši malo starejših ljudi. 

Kot vedno, sem si vse o mestecu Rijeka Crnojevića in njegovi bogati zgodovini prebrala po tem, ko sva se že vrnila domov. Ob tem, da se na potovanje nikoli ne pripravim, se vsakič spomnim Douglasa Adamsa, ki je nekoč priznal, da si vodnik o potovanju prebere na poti domov, medtem ko ga njegova žena prebere predno se odpravita od doma. Morda zaradi tega, ker ne vem, kam grem, bolj začutim utrip. V nasprotnem primeru bi verjetno samo primerjala slike, ki sem si jih prej ogledala, z resničnostjo. Kdo ve! Je že prav tako, kot je. :-)

Pred mojim napadom filozofiranja sem vam želela pokazati fotografije, ki ne potrebujejo komentarja.

Kamniti most je tako fotogeničen, da sva ga poslikala iz vseh možnih točk. Mestece samo pa zaspano in mirno, da se nama ni nikamor mudilo. :-)










 

Ker povsod porineva svoja nosova, sva ob vračanju po isti kozji stezici, ki se ji reče cesta, zasledila smerokaz Panorama (twine design). Tam sva naletela na prijazna in podjetna gospoda, ki sta mimogrede enojajčna dvojčka in obiskovalce takoj opozorita, da še ne vidijo dvojno.


 
Razgledno pot in ploščad, s katere je prekrasen razgled na panoramo sta dala minirati na svoje stroške. Vstopnine ne zaračunavata, zato pa ponujata svoje vino in žganje ter zanimive zgodbice obiskovalcev iz vsega sveta. 






 
Ko sva se ustavila v Virpazarju, so naju vonjave iz restavracij spomnile, da je čas kosila. Dragi se je odločil za ribjo čorbo in specialiteto krapa, meni pa je zadišala jegulja.

Ribja čorba

Krap

Jegulja
Po kosilu sva najela čoln in kapitana, ki naju je odpeljal na vožnjo po jezeru. Pluli smo do otočka, na katerem so ruševine ženskega zapora iz Turških časov. Kapitan nama je pokazal veliko vrst ptic, povedal nekaj o vremenu, natrosil par zanimivih zgodbic iz zgodovine in ura je zelo hitro minila. 

Virpazar
 




V tem zaporu so bile nezveste žene. Le kam so zapirali može? :-)
 



 
Še en teden dopusta je ostal. Naslednjič se bomo odpravili na Korčulo. :-)
  
 

11 komentarjev:

  1. joj, kako je fajn takole popotovati in odkrivati skrite bisere ... krasne fotke.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se že veselim potovanja z vama tudi na Korčulo...nisem bila ne na tej ne na današnji destinaciji, pa vidim da veliko zamujam. Spet čudovite fotografije.

    OdgovoriIzbriši
  3. Všeč mi je kako odkrivata neznane kraje. Fotografije so prekrasne in komaj čakam Korčulo, ki je najljubša destinacija mojih staršev. Joj kako luštno je potovati z vama.......

    OdgovoriIzbriši
  4. Zaradi tebe sem že zjutraj lačna in pete me tako zelooooo srbijo ;-)
    Hvala za ponovno popotovanje s tabo, Majda

    OdgovoriIzbriši
  5. Čudovite fotografije in čudovito potovanje. Sem vesela, da si ga delila z nami.

    OdgovoriIzbriši
  6. Sonja, vsako leto, ko berem tvoje potopise, si želim, da bi bila z vama ali si vsaj obljubim, da morava to storiti tudi mi2. No, do tega še ni prišlo, kdo ve, morda še nisva prepozna. Uživam ob tvojih zapisih, lepo opremljenih z zanimivimi fotografijami. Kar "zavidam" vama, ker si znata tako lepo organizirati svoj dopust. Čakam na nadaljevanje, seveda pa grem sedaj najprej ugotavljat, če sem že kaj zamudila, ker me na blogu ni bilo že kar nekaj časa. Pa,pa, se vidiva:), objem Andreja

    OdgovoriIzbriši
  7. O, mi delaš lušte po teh krajih. Krasne fotke in super napisano. Komaj čakam nadaljevanje.

    OdgovoriIzbriši
  8. Vidim, da sta ponovno uživala! Pa, saj je prav tako ;)

    OdgovoriIzbriši
  9. Spet čudovite fotke in nepozabna doživetja, kajne :-)) Čorbica in ribice dobro izgledajo. Hvala, ker jih deliš znami in nam delaš skomine .-)

    OdgovoriIzbriši
  10. Se strinjam z Martino, da delaš prave lušte po teh krajih:)
    Super branje ob jutranji kavici :) Slikice tako lepe, da sem se kar preslikala v njih:)
    Poklon dvojčkoma, ki tako dobro promovirata svojo deželo. Očitno imata zelo bogato dušo.
    Komentar pod sliko Št: 33 mi je privzdignil kotičke ustnic navzgor:) Čakam nadaljevanje.

    OdgovoriIzbriši
  11. Krasno sta raziskovala. Midva sva jezero gledala samo s kopnega in se nisva odločila za čoln (pa se zdaj ne spomnim točno, kaj je šlo že narobe takrat ampak nekaj naju je zmotilo, da sva se podala kar naprej).

    OdgovoriIzbriši

Vesela sem vašega obiska in komentarja. Hvala!