Mini dopust 2017

Vem, da sem pozna z reportažo o mini dopustu na morju. Ampak prejšnji teden se je dogajalo toliko vsega, da še pomisliti nisem utegnila na blog. Sicer pa za fotke z morja ni nikdar prepozno. :-)

Z dragim jo za prvomajske praznike rada mahneva v Nerezine na Lošinj. Zaradi slabe vremenske napovedi sva šla z avtom. Sedaj sva že tako velika, da se nama več ne da zmrzovati na motorju. :-) Mejo s Hrvaško sva prestopila v bližini doma, v Središču ob Dravi in se s tem izognila gneči. V Varaždinu sva šla na avtocesto in čez slabe tri ure prečkala most na Krk.

Počakala sva trajekt in se pred poldnevom že vselila v hiško v naselju Bučanje pri Nerezinah. Prvi šok zasvojencev z internetom je bil ta, da v naselju še vedno ni Wi-Fi povezave. Pravzaprav je, ampak z doplačilom, kar pa se ne izplača. Na srečo sva vzela s seboj veliko knjig. :-)

Po tem, ko sva se razpakirala in prezračila hiško, sva šla na sprehod na otoček. Po vseh letih, kar hodiva v Nerezine, sva letos prvič našla divje šparglje. :-) To je bilo veselja! Sicer so najini šparglji prerasli otroška leta, ampak bili so izvrstni. Dosti boljši kot domači, ki nama rastejo na vrtu. :-) Ko je pričelo deževati, sva se zaprla v hiško, prižgala klimo in se posvetila knjigam. Doma si vse preredko vzameva čas za branje.

  

Naslednji dan je ves dan lilo kot iz škafa, kar pa naju ni zadržalo v hiški. Oblekla sva pelerine in šla na sprehod, potem pa sušila premočene čevlje in hlače. Žalostno sva gledala Osorščico. Vrh, Televrin, je imel ves čas klobuk iz oblakov.

V petek se je po deževnem jutru popoldne razvedrilo. Posijalo je sonce in naju zvabilo na plažo. Za namaknje nog ali celo kakšen hujši podvig je bila voda premrzla, sonce pa je v zavetju med skalami lepo grelo.

Sončno sobotno jutro je dragega zvabilo v planine. :-) On mora vedno postavljati rekorde. Za vzpon je potreboval 40 minut, za spust pa 35. :-) Sonce pa je na morje privabilo tudi Veroniko in Andreja. Iz Ilirske Bistrice se splača priti na kosilo k mami in atiju v Nerezine. :-)

 Ko sva mladino odpravila na trajekt, sva šla na plažo z namenom, da poležavava na soncu. Ampak ni ostalo samo pri sončenju. :-) Oba sva prvič letos zaplavala v morju. Dragi čisto resno, jaz pa na kratko, ampak sladko! Ni mi žal, da sem se ojunačila, čeprav voda ni imela več kot 16 stopinj.

V nedeljo zjutraj je sonce tudi mene zvabilo v hribe. Nisem bila prepričana, da bom šla vse do vrha, ampak dragi me je ves čas vzpodbujal in mi obljubljal čudovit razgled, ki ga sicer poznam iz prejšnjih let, se pa ga nikdar ne naveličam. :-) O mojem času vzpona rajši ne govorim.

 
Dragi je ta čas, ko sem jaz vlekla svoje kile na vrh, posnel vsaj 100 fotk, prestrašil vsakega martinčka, hrošča in čebelico, našel najmanjše rožice in se vsaj 10 krat vrnil nazal gledat, če še lezem v hrib. :-)

  
Po poti navzdol sva nabrala žajbl, origano in timijan. Vzpon na vrh Sv.Mikule je prava aroma terapija. Ves hrib tako lepo diši, da je veselje. Prav zaradi tega čudovitega vonja in enkratnega razgleda vsako leto lezem na hrib, ki se dviga več kot 500 metrov nad morje. :-)

Popoldne sem želela samo sedeti na plaži z dobro knjigo v rokah, dragega pa je morje še enkrat premamilo. Kmalu bi našel močnejšega od sebe, saj je pretiraval in plaval predaleč. Včasih je hujši, kot mali otrok. Izziva in me  jezi. Naslednjič ga bom privezala. Obljubim. :-))

 Pet dni oddiha je prehitro minilo. Čeprav vreme ni bilo po ISO standardu, se ne pritožujem. Lepo sva se imela. Nadihala sva se svežega zraka, prebrala veliko knjig, jedla divje šparglje in nabrala zelišč za celo leto.

Domov sva se vračala po isti poti in se ustavila še na Grobniku, da sva se nagledala motorjev in se načudila fantom, ki znajo polagati ovinke. :-)

Tako, sedaj pa lepo pridno čakat naslednji odklop od vsakdana. :-)