Po stari Jugi: Ljutomer - Sutomore

Vabim vas, da v nekaj naslednjih prispevkih potujete z nama po krajih, kjer so ljudje še vedno prijazni in pripravljeni pomagati, kjer nasmeh in stisk roke veliko pomenita. Pridružite se nama na slikovitih cestah, plažah in planinah bivših bratskih republik nekdanje Jugoslavije.
 

  
Letos sva se odločila dopust preživeti malo drugače in drugje, kot običajno. Braču gotovo nisva obrnila hrbta za vedno. :-) Morje je za naju še vedno prva izbira za poletni dopust. Ampak, Jadransko morje je veliko. :-) Po dolgem tuhtanju in kombiniranju sva se odločila, da jo mahneva na jug, v Črno Goro čez Bosno in Hercegovino in obenem podoživiva še malo nostalgije za starimi časi, za državo, v kateri sva odraščala. Moja naloga je bila poiskati primerno destinacijo, kje se bova v Črni Gori nastanila, dragi pa je iskal pot, kako priti do tja, med potjo videti čimveč zanimivega in se izogibati avtocestam. Navigacija je bila "analogna": stara dobra in zanesljiva avtokarta. :-) Rada potujeva tako, da vprašava za smer, razgrneva avtokarto in se pogovarjava z domačini. Prevozno sredstvo sva tokrat zamenjala. Namesto najinega Suzukija Bandita je svojo življenjsko priložnost dobil 18 let star Volvo. :-)

Od doma sva krenila v ponedeljek, zgodaj zjutraj, na rojstni dan mojega dragega. V Varaždinu sva zavila proti Bjelovarju in Bosanski Gradiški. Skoraj sva že pozabila, kako zgledajo mejni prehodi in koliko časa vzamejo ti postanki na potovanju. :-)

Mejni prehod med Hrvaško in Bosno in Hercegovino

V Bosni in Hercegovini sva bila pred poldnevom. Hiter postanek v Bosanski Gradiški, prvi kontakt s konvertibilno marko in ljudmi, ki so nekoč delali v Sloveniji.

Banja Luka

Slikovita cesta ob reki Vrbas

Pot sva nadaljevala proti Banja Luki in v nasprotju z vsem najinim načrtom "zašla" na avtocesto. V Banja Luki naju je začel prati dež, ki ni imel namena odnehati. Po čudoviti in slikoviti dolini ob reki Vrbas sva se do Jajca peljala v dežju.

Vremenu primerna oprema. :-)

Slapovi v Jajcu

 

Jajce

Jajce. Le kdo, ki je osnovno šolo obiskoval v času "Juge", ne pozna imena tega bosanskega mesteca! Kljub dežju je bilo pri slapovih veliko turistov iz vseh koncev sveta, v mestu pa sva s težavo našla parkirni prostor in se pod dežnikom sprehodila do kavarnice, kjer sva se pogrela s šilčkom domače slivovice.

Pot sva nadaljevala do Jablanice, kjer so snemali film Bitka za ranjence. Minirani most iz filma je prava turistična atrakcija. 

Filmska ekipa je kuliso pustila na mestu snemanja

Pošteno lačna sva se se ustavila v restavraciji Zdrava Voda, kjer sva jedla najboljšo jagnjetino, pečeno na ražnju.

Kosilo za prste polizati. :-)

Raženj  in sač

Neretva

Prvi dan sva nameravala prenočiti v Mostarju. Zaradi prevelike gužve v mestu in previsokih cen prenočišč bi se nama načrti skoraj podrli. Odločena, da greva naprej, sva na obrobju mesta našla penzion z velikim dvoriščem, čistimi sobami in dostopno ceno. Lastnik nama je povedal, da do znamenitega starega mostu ni daleč in lahko greva peš. Super novica, glede na to, da je Mostar zabasan s turisti in da je prava muka najti parkirni prostor v mestu. Mostu sva obljubila, da se vidimo zjutraj. :-)

Naslednje jutro naju je zbudilo sonce. V bližnji trgovini sva kupila hrano za zajtrk, smokve pa vsa obrala na dvorišču penziona. :-) Kot prava turista sva se opremljena s fotoaparati odpravila po ulicah Mostarja in kmalu zagledala znameniti most čez reko Neretvo (Wikipedia). Sprehod po ozkih uličicah med majhnimi trgovinicami in pisanimi stojnicami je bil čudovito doživetje. Pot čez most (čeprav zgrajen na novo po neumnem in nepotrebnem bombandiranju) pa kot izlet v stare čase.

Sprehod do starega mostu

Dragi pozira

Razglednica iz Mostarja

 

Na starem mostu...

... in uličicah....

... s spominki.

Tole je pa mlajši brat starega mostu, mali most.

  
Mostarju sva pomahala v slovo in zapeljala proti Bileći in mejnemu prehodu Vračenoviči. Povsod, kjer sva se ustavila, so bili ljudje pripravljeni z nama deliti svoje zgodbe o tem, kako jim je všeč Slovenija, katere kraje so obiskali in o vseh sorodnikih, ki živijo v Sloveniji. Vsi so bili zelo prijazni in so bili hitro pripravljeni pozirati mojemu dragemu, ki je imel fotoaparat ves čas v pripravljenosti.

Uslužbenec na bencinskem servisu je z veseljem poziral med polnjenjem rezervoarja najinega avta.

Fantje, ki so se pripeljali v starem Tamovem tovornjaku, so rekli: "Stavi nas na internet, da narod vidi, koji krš vozimo."

Nekdanja vojašnica v Bileći.

Črna Gora. Uradna valuta je evro, čeprav niso včlanjeni v EU. Kako in zakaj, vedo samo oni. :-)

 

Tudi takšne potnike srečaš na cesti. :-)

Kup spominov na maturantski izlet in obisk mojega dragega v pristanišču v Baru, ko sem brez vednosti staršev sama prepotovala Jugo iz Maribora v Beograd in iz Beograda v Bar. Z vlakom. O tem, kako je bilo, ko sem prišla nazaj domov, pa rajši ne bi... :-))) Ampak to je bilo v časih, ko je svet še spoštoval osnovne moralne vrednote. Vrnimo se na cesto iz Vračenovičev proti Nikšiću, kjer so naju napisi na tabli vabili v restavracijo Kastel. Teletina v saču. Njami. Meso se je topilo na jeziku. Ko sva pohvalila hrano in postrežbo, naju je šef počastil z domačim žganjem.

Teletina in krompir, pripravljena v saču.

Črna Gora naju je v trenutku očarala. Pokrajina je sanjsko lepa. Nikamor se nama ni mudilo in smerokoza do samostana Ostrog (Wikipedija) nikakor nisva uspela spregledati, čeprav ni bil načrtovan. Cesta, ki je vodila v planine, je bila za vsakim naslednjim ovinkom bolj ozka in nevarna. Ampak, ko sva zagledala v skalo vklesano pročelje samostana, nama ni bilo žal nevarne poti. Avto sva pustila na parkirišču in se po gorski stezici povzpela do samostana. Povsod je bilo veliko ljudi, saj sva pozneje izvedela, da je Ostrog znamenito romarsko središče. Občudovala sva mozaike na stenah in ikone svetnikov. Iz vodnjaka sva si nalila čiste vode, ki priteče iz planin. Moj dragi, ki ima o vodi svoje mnenje, je priznal, da bi tako dobro vodo občasno lahko zamenjal s pivom. :-)

Pasje vroče je bilo.

 

Tisti, ki težko hodijo, se lahko do samostana pripeljejo z avtom, ostali smo šli peš.

Počasi sva se odpravila naprej, še prej pa ob cesti kupila domačo slivovko in med. Podgorica, ki se je v najini mladosti imenovala Titograd, je mesto brez smerokazov. Pošteno sva se namučila, da sva ušla iz glavnega mesta Črne Gore. S pomočjo domačinov, ki so vsi po vrsti potrjevali, da res ni nobenega smerokaza za smer morje. :-)

Skadarsko jezero

Skozi tunel do morja

Na hitro sva se ustavila še ob slikovitem Skadarskem jezeru, potem pa v večerni gneči "pristala" v Sutomoru. Nasmejala sva se policajem, ki so v križišču urejali promet s piščalkami in piskali kot za stavo. Apartma sva, glede na gnečo, našla skoraj brez težav. Čudovita nova stavba naju je navdušila s čistočo in prijaznim sprejemom.


Naslednjič se bomo sprehodili po Sutomoru, skočili v morje in se z vlakom odpeljali v Bar. Pa še kaj se bo našlo. :-)


Po stari Jugi:
- Ljutomer - Sutomore
- Kotor - Ulcinj
- Lovćen
- Sutomore - Ražanac - Ljutomer