Ko me inspirira #18

Vladka in Tina sta nam za tokratni izziv pripravili barvno inspiracijo. Pošteno me je namučila, saj izbrane barve niso tiste, ki jih veliko uporabljam. Ampak ravno to je čar izzivov, da potegnejo iz tebe vse rezerve :-)

Ne vem zakaj, ampak ves čas sem imela v mislih Vladkine dežnike. Tako zelo so me navdušili, da mi je bilo jasno, da bom ustvarila voščilnico z dežniki. V službi sem na sestankih ves čas risala dežnike. Navadno rišem rožice :-) Pa mi nikakor ni uspelo, zato sem za pomoč poprosila strička Googla in skupaj sva našla primerno marelo :-) Ozadje sem spet našpricala. Nikakor se ne naveličam tega špricanja. Dežnike sem izrezala iz debelejšega kartona, ročaje sem naredila iz usnjenega trakca, ki je bil kupljen z namenom, da si izdelam zapestnico. Spet imam izgovor, da grem v nabavo :-) Malo sem senčila, dodala napis in nastalo je tole:

Slonček se je ves čas silil zraven. Sicer nima veze z marelami, barvno pa lepo paše k voščilnici :-) Dnevna svetloba mi je spet ušla, luč pa popači barve. Ampak, dokler je sijal sonček, sem rajši pokosila travo. Ko sem ob pol petih pridrvela domov, sem se morala na hitro odločiti, kaj je bolj pomembno :-)

Še najin sobotni podvig vam pokažem. Noge in še en del telesa danes spet normalno čutim. Nedelja pa je bila bolj na joj in auč :-) Pa nekaj mišic sem začutila na svojem hrbtu, za katere sploh nisem vedela, da jih imam. Včeraj me je sodelavec vprašal, če sem spet počela kaj svojim letom neprimernega, saj sem se premikala kot robot :-)

Moj dragi je že pravi konjski navdušenec. Pred ježo je celo skrtačil "svojega" Romea. Jaz sem še vseeno malo na distanci :-) Tokrat se nam je pridružila še Jasmina, ki obvlada umetnost jahanja. Veliko smo "kasali", po poti skozi gozd smo nabrali jurčke, ki smo jih zamenjali za malico pri Božovih prijateljih. Startali smo v lepem sončnem dopoldnevu, vrnili pa smo se proti večeru, v dežju. Uživam na konjskem hrbtu. Ravnotežje mi ne dela težav, znam že kar lepo ujeti ritem, težave mi dela edino zajahati in razjahati. Dva močna fanta uspeta spraviti moje kile na konjski hrbet :-) Dol pa pač nekak zlezem. Dobro, da Princ vso moje plazenje po njem sprejema z ravnodušnostjo :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)