Z motorjem v Romunijo - prvi del

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel.

Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

                                                               Nejc Zaplotnik

Stereotipi o tem, kako je Romunija umazana dežela in kako nepošteni so njeni prebivalci, so bili dovolj močan razlog, da me tja ni nikdar vleklo.  Moj dragi pa je nekje zbrskal podatke o čudovitih cestah v Romuniji, sanjah vsakega motorista in klobčič se je začel odvijati. Na računalniku je bila vse pogosteje slika pravljične zelene pokrajine, prepredene s cestami in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bova tudi midva del tega.

Na srečo v službi ni bilo težav dobiti prosto tudi izven termina, ki je predviden za kolektivni dopust. Moja zadolžitev pri pripravah na pot je bila samo to, da zreduciram prtljago na minimum, res samo na tisto, kar je neobhodno potrebno. Prtljago zase sva imela v stranskih kovčkih, zadnji kovček pa je bil rezerviran za vso potrebno orodje za motor. Nikdar ne veš, kaj se na poti lahko zgodi. Dva dni  se da preživeti v eni majici, tudi če je strgana, motor pa s preluknjano gumo lahko samo žalostno obstane ob cesti.

Dragi se vedno dobro pripravi za na pot. Prebere vse možne informacije in pregleda vse slike. Jaz pa se pustim presenetiti. Nikdar si v naprej ne naredim slike ali predstave o nečem in tudi ne pričakujem preveč.  O stvareh, ki sem jih videla, pa si vse preberem in pogledam potem, ko pridem domov :-). 

Na zemljevidu je vrisana pot, ki sva jo prevozila - 2500 km

Opis poti

V ponedeljek zelo zgodaj zjutraj sva z naloženim motorjem in »Garminom verzija 0.1« (to je tista papirnata zadeva, ki se ji reče avtokarta in zaradi katere spoznaš ogromno ljudi, ki ti na poti pomagajo najti pravo smer) krenila z domačega dvorišča proti Madžarski. 

Madžarska

Balaton

Pred sedmo sva že pila kavo pred mestom Siofok ob Balatonu. Lepo se je bilo peljati med ogromnimi polji sončnic, pšenice in koruze. Avtoceste sva se izogibala. 

Neskončna polja sončnic

Most čez Donavo

Studenec

Konjička sta pridno pozirala

Prevoz nekoč in danes :-)

Na poti je treba jesti :-)

Tisa

Malo pred mejo z Romunijo naju je ujela prava poletna nevihta. Na srečo nama je uspelo pravočasno zaviti na bencinsko črpalko in tam počakati, da najhujše mine. Za nama sta prišla vedrit še dva motorista iz Avstrije in padli smo v takšno debato, da so nas šele sončni žarki opomnili, da bo treba zajahati motorje in jo mahniti v Romunijo. 

 

Čeprav je Romunija tudi članica EU, pa je na meji z Madžarsko še vedno potrebno pokazati dokumente. Prava pojava na meji je bila skupina fantov, ki so iz Poljske »prirohneli« na MZ-jih in Javah :-). 

Mejni prehod med Madžarsko in Romunijo

To so pravi avanturisti!

Romunski Lei, ali po novem Roni

  

Prvo veliko mesto v Romuniji je bila Oradea. Zaradi utrujenosti, saj je bilo za nama 600 km poti, me je mesto v trenutku odbilo. Hupanje, gužva, prerivanje, tramvaji, taksiji… preveč vsega je bilo. Čeprav sva imela v planu, da se v mestu ustaviva in poiščeva prenočišče, sva na hitro pobegnila iz njega in se ustavila v prvem hotelu, ki sva ga zagledala zunaj mesta. Razjahala sva motor in se odločila, da je prva etapa pravkar končana. Zato pa je hotel presegel vsa  pričakovanja.

Kako je majhen, tale najin Bandit!

V hotelu

Na strehi hotela

V torek zjutraj sva po zajtrku šla vseeno pogledat mesto Oradea. Verjetno sva bila prejšnji dan res preveč utrujena. Tokrat je namreč mesto delovalo prijetno, sicer glasno, ampak ne odbijajoče. Prvo, kar nama je padlo v oči je bilo to, da so vsi ljudje telefonirali. Šoferji in sopotniki, pa tudi pešci. Kako so uspeli z eno roko obvladati volan v vsej gužvi in zmedi, obenem pa še hupati, mi ne bo nikdar jasno :-).

Prave face pa so bili šoferji tramvajev. Z eno roko so sukali volan, v drugi pa skozi okno držali prižgane cigarete. Vmes jim je pa uspelo še nama mahniti, da lahko greva naprej.

                                                            Nekaj utrinkov mesta Oradea

Naslednjič gremo skozi romunske vasi in čez hribe :-)