Z motorjem v Romunijo - četrti del

Za zadnji del najine poti nam je preostalo še kar nekaj kilometrov zanimive vožnje do doma.

Nadaljujmo na cesti proti mestu Sibiu.

V mesto sva prispela v zgodnjem popoldnevu v soncu in vročini. Motor sva parkirala sredi promenade pod drevo, da ga slučajno ne bi kdo spregledal :-). Priklenila sva čelade in jakne in šla pogledat, kam sva prišla.

Vsi gledajo Hayabuso...

Sibiu (Hermannstadt) je bil leta 2007 evropska prestolnica kulture, prebivalci pa kot tuji jezik večinoma uporabljajo nemščino. Spet sva se navduševala nad muzeji in krasnimi srednjeveškimi stavbami. Opazila pa sva, da so cene v lokalih precej višje, kot sva jih bila vajena do tedaj. Sprehajala sva se in fotografirala in spregledala, da se bližajo črni oblaki. 

S tega mesta so zjutraj startali kolesarji na Transfalgarsan

Simpatičen fant .-)

Pogled na mesto s stolpa

Še nekaj utrinkov

Nevihta se bliža

Ko je začelo deževati, sva pospešila proti motorju in še pravi čas vzela jakne in čelade, da se niso zmočile. Najhujši naliv sva prevedrila pod šotorom restavracije, potem pa si na hitro oblekla dežne kombinezone in upala, da bo nehalo deževati. 

Nevihta

Ampak, naredila sva račun brez krčmarja! Skoraj tri ure sva se vozila v nalivu. Vsak kamion, ki sva ga srečala, naju je zalil prek glave.  Lahko bi rekla, da sva imela all inclusive potovanje  :-).  Malo me je skrbelo, kako bo s prenočiščem. Če naju v recepciji zagledajo premočena kot cucka, naju bodo ali nagnali, ali pa se izgovorili, da nimajo proste sobe. Ampak sploh ni bilo težav. Nisva se veliko trudila z iskanjem. Pri prvi tabli z napisom penzion v bližini mesta Deva sva zavila z glavne ceste in vprašala za sobo. In dobila sva še en glavni dobitek :-). Ogromno sobo in kopalnico z masažno kadjo. Po tem, ko sva po celi sobi razstavila premočeno obleko, sva šla na odlično večerjo v restavracijo penziona.  

Po zajtrku sva se sprehodila po vasi in si v vaški trgovini kupila vodo  za na pot. 

Vaška trgovina

Jutranji mir na vasi

Ker sva prejšnje popoldne vozila brez postankov, sva bila v precejšnji prednosti pred najinim planom. V mesto Arad, kjer bi morala prenočiti zadnjo noč, sva prispela v sončnem sobotnem dopoldnevu. Arad je bil za moje pojme najlepše mesto, kar sva jih na poti obiskala. Morda zaradi tega, ker ni bilo gneče, ali zaradi nostalgičnega avtomobila, ki je polival vodo po cesti, ali zaradi tihih tramvajev, morda pa zato, ker sva ustavila pred mestno hišo, kjer so bile poroke. Kdo ve! 

Odločila sva se, da zadnjo noč potovanja prespiva na Madžarskem. 

Mejni prehod med Romunijo in Madžarsko

Ko sva prestopila mejo, sva si zaželela golaževe juhe in jo v naključni čardi ob poti tudi dobila. Bila je dobra za prste polizati :-).

Pred večerom sva prispela v mesto Szeged in optimistično zavila proti prvemu hotelu. Dragi je šel vprašat za prosto sobo in prišel nazaj do mene z nosom, dolgim do tal. Nič ne bo s prenočiščem, je rekel. V mestu je svetovno prvenstvo v kajaku in kanuju in zasedeni so tako vsi hoteli, kot privatne sobe. Ampak, midva se ne dava! Če naju je ves čas na poti spremljala sreča, bi bilo popolnoma brez smisla, da nama zadnjo noč obrne hrbet. Zato sva polna optimizma tako dolgo krožila po mestu, da sva našla prosto sobo in to pri možakarju, ki živi v Subotici, ima dvojno državljanstvo, v Szegedu pa je kupil hišo, kjer oddaja sobe.  Z dragim sta seveda takoj ugotovila, da sta služila vojsko v istih vojašnicah in debate kar ni hotelo biti konec. Moški! :-)

Na dvorišču najinega zadnjega prenočišča

Zvečer sva šla peš v središče mesta, se sprehodila ob Tisi in občudovala krasne zgradbe, pompozne spomenike in čudovito železniško postajo. Kot iz filma.

Spomenik vojakom iz prve svetovne vojne

Sončni zahod

Ob Tisi

Tudi peš znam hoditi :-)

Središče mesta Szeged

Fanfare

Zanimiva fasada

Železniška postaja

Nostalgija

Samo še Orient Expres manjka...

Nedelja, zadnji dan najinega potovanja je bila tudi najbolj vroč dan. Ves dan sva se kuhala v motoristični opremi, ampak iz izkušenj veva, da se je za vožnjo z motorjem potrebno dobro obleči. Med samo vožnjo itak ni nikdar prevroče, ob postanku pa pač na hitro podreš rekord v hitrostnem slačenju in oblačenju :-).

Tukaj je še nekaj utrinkov s poti: krasna mesta, neskončna polja, lepe ceste.

Tukaj so potekala tekmovanja v kajaku in kanuju

Po čem vemo, da smo na Madžarskem? :-)

Baja

Čebelice

Motorist iz Norveške je msilil, da potrebujeva pomoč, ker sva stala ob cesti

 

Pšenica je požeta

Prispeli smo nazaj domov. Hvala, ker ste bili z nama na tej poti. Hvala za vse lepe komentarje. Romunijo sem opisala tako, kot sva jo doživela midva. Z doma sva šla z željo, da nama bo lepo in tako je tudi bilo. Gotovo je v velikih mestih veliko kriminala ter umazanije in povsod ne naletiš na prijazne ljudi. Ampak, midva slabih stvari nisva iskala  :-).

Drum bun! (Srečno pot!)