Zeleno modra barvna kombinacija

Za hipec moram prekiniti potovanje na Korčulo, ker imam po doooolgem času pripravljeno voščilnico za izziv »Less is More«. :-)

Skoraj sem že nazaj v starem ustvarjalnem zagonu. Vse to iz nuje, ker nimam niti ene voščilnice na zalogi in moram vse sproti delati. Ob tem se trudim porabiti vse moje poskuse raznih tehnik. 

Včasih me kaj zagrabi in potem izumljam ali testiram različne tehnike in pacam po vseh možnih »pildekih«, ki končajo v škatli z napisom Čez 7 let vse prav pride. :-)

Ko je Tina pokazala srčke, ki jih je barvala s flomastri in acetonom, sem tudi sama preizkusila to tehniko. Krasno je šlo, ampak bizgec kot sem, sem uporabila takšno kombinacijo barv, ki do sedaj ni niti približno pasala na noben projekt. Imam namreč obdobja, ko uporabljam enako kombinacijo barv tako dolgo, da se je nasitim, ali pa kakšno tehniko tako dolgo, da mi sploh ni več všeč. Tokrati izziv na LIM pa je prava osvežitev mojega tokratnega pistacija-vijola-rumenega obdobja (pokažem kmalu). 

Že ves čas je govora o tej voščilnici:

Vse, kar vidite na njej, je Tinino: pripomočki, postavitev, tehnika barvanja, »operirana« dvojna zastavica, ki objema srce in drobni kristalčki namesto našpricanih pikic. Tina, hvala za navdih. :-)

Voščilnico prijavljam na naslednje izzive:

- "Less is More": Challenge #344: Royal Blue & Lime Green

- Scrapping4funChallenges : Challenge 98: Techniques (coloring with pens and acetone)

- Cuttlebug Mania: "Anything goes with die cuts and/or embossing"

- Najlepši par: Galerija meseca septembra

Lep pozdrav do naslednjič. :-)

Skadarsko jezero in okolica

Lansko leto sva imela precej natrpan urnik in si ogledala velik del čarobne Črne Gore. Letos naju je razbit avto malo ustavil pri potepanju. Kljub vsemu pa sva se namenila ogledati največje jezero na Balkanskem polotoku in njegovo okolico – Skadarsko jezero (https://sl.wikipedia.org/wiki/Skadarsko_jezero). Lela, najina »gazdarica«, pa nama je predlagala, da se odpeljeva še do skritega bisera, mesteca  Rijeka Crnojevića (http://www.ethnogastro-balkan.net/mne/p/2074/stara_crna_gora/rijeka_crnojevica/o_mjestu) , kjer se je po njenih besedah ustavil čas. 

To, kar nama je obljubila Lela, se je izkazalo kot potovanje v neki drugi čas takoj, ko sva nasproti Virpazarja zavila levo, v hribe. Cesta je postajala vedno bolj ozka, ograja pa je na določenih mestih čudežno izginila. Asfalta pa tudi ni bilo na pretek.  

 

Na to, da je nekje med hribi še življenje, naju je vsake toliko časa spomnil avtomobil ali pa motor, ki nama je pripeljal naproti.  Ves čas sva očarana občudovala pokrajino. Ničesar nisva spregledala, saj sva se vozila tako počasi, kot bi pešačila. 

Pred kamnitim mostom, ki je glavna atrakcija mesteca Rijeka Crnojevića, sva se ustavila, da ga poslikava. Možakar v gostilni pred mostom naju je vprašal, če sva njihova. Pa pravi dragi, da sva Slovenca, možakar pa: »Znaći, naši ste!« Tako je tam, na jugu Balkana. Nekdanja država še kako živi, predvsem v srcih in duši malo starejših ljudi. 

Kot vedno, sem si vse o mestecu Rijeka Crnojevića in njegovi bogati zgodovini prebrala po tem, ko sva se že vrnila domov. Ob tem, da se na potovanje nikoli ne pripravim, se vsakič spomnim Douglasa Adamsa, ki je nekoč priznal, da si vodnik o potovanju prebere na poti domov, medtem ko ga njegova žena prebere predno se odpravita od doma. Morda zaradi tega, ker ne vem, kam grem, bolj začutim utrip. V nasprotnem primeru bi verjetno samo primerjala slike, ki sem si jih prej ogledala, z resničnostjo. Kdo ve! Je že prav tako, kot je. :-)

Pred mojim napadom filozofiranja sem vam želela pokazati fotografije, ki ne potrebujejo komentarja.

Kamniti most je tako fotogeničen, da sva ga poslikala iz vseh možnih točk. Mestece samo pa zaspano in mirno, da se nama ni nikamor mudilo. :-)

 

Ker povsod porineva svoja nosova, sva ob vračanju po isti kozji stezici, ki se ji reče cesta, zasledila smerokaz Panorama (twine design). Tam sva naletela na prijazna in podjetna gospoda, ki sta mimogrede enojajčna dvojčka in obiskovalce takoj opozorita, da še ne vidijo dvojno.

 

Razgledno pot in ploščad, s katere je prekrasen razgled na panoramo sta dala minirati na svoje stroške. Vstopnine ne zaračunavata, zato pa ponujata svoje vino in žganje ter zanimive zgodbice obiskovalcev iz vsega sveta. 

 

Ko sva se ustavila v Virpazarju, so naju vonjave iz restavracij spomnile, da je čas kosila. Dragi se je odločil za ribjo čorbo in specialiteto krapa, meni pa je zadišala jegulja.

Ribja čorba

Krap

Jegulja

Po kosilu sva najela čoln in kapitana, ki naju je odpeljal na vožnjo po jezeru. Pluli smo do otočka, na katerem so ruševine ženskega zapora iz Turških časov. Kapitan nama je pokazal veliko vrst ptic, povedal nekaj o vremenu, natrosil par zanimivih zgodbic iz zgodovine in ura je zelo hitro minila. 

Virpazar

 

V tem zaporu so bile nezveste žene. Le kam so zapirali može? :-)

 

 

Še en teden dopusta je ostal. Naslednjič se bomo odpravili na Korčulo. :-)

  

 

Po nekdanji Jugoslaviji 2017

Lansko leto nama je bilo v Črni Gori tako všeč, da se ni bilo težko odločiti, kam jo bova mahnila letos. Čeprav se je vse skupaj precej slabo začelo in bi se po petih urah potovanja skoraj končalo, sva se naslednjih 14 dni imela lepo, spoznala veliko ljudi, obiskala čudovite kraje in se spočila. 

 

Cilj prvega dne potovanja je bilo Sarajevo. Večer sva želela preživeti na Baščaršiji. Usoda pa se je malce poigrala z nama. V zgodnjih popoldanskih urah sva imela malo pred Tuzlo prometno nesrečo. Ne kriva, ne dolžna. :-( Zavijala sva levo, voznik za nama pa ni bil pozoren in je treščil v naju.  Celotni postopek s policijo je trajal debelih 6 ur. Dobila sva potrdilo, da je avto v voznem stanju in da lahko nadaljujeva pot, samo luči je treba usposobiti. Našla sva mehanika, ki se je poigral z lepilnim trakom, sestavil razbiti luči in zamenjal žarnice. Prtljažnik pa zaprl z gumico.  Pozno zvečer sva s pošteno »ranjenim« avtom prispela v Sarajevo, ga parkirala v najeto garažo in pozabila na Baščaršijo. Utrujena sva zaspala.  Naslednje jutro sva se odločila, da ne bova delala drame iz dogodka, ki ga ni več moč spremeniti, pač pa se bova podala iskat nove, pozitivne dogodivščine. Prva izmed teh je bila kava na Baščaršiji.

Sarajevo

Za mojim hrbtom je Baščaršija

 

Edina sva čakala, da se na semaforju prižge zelena luč. :-)

 

Končno: Baščaršija.

Zajtrk

Po novem se reče bosanska kava

Notranjost džamije

Proti meji s Črno Goro sva se vozila po čudoviti pokrajini z globokimi kanjoni, tuneli in mostovi. Kanjon reke Tare je eden najglobljih v Evropi. O tem, kakšna je cesta ob Tari od Foče do mejnega prehoda Šćepan Polje, pa nima smisla zgubljati besed. :-)

Foča

Kanjon Tare

To je pa že Črna Gora

Že pošteno lačna sva prispela v Črno Goro in se pred  Nikšićem ustavila v restavraciji na kosilu. Jedla sva teletino, pripravljeno v saču. Tisti, ki poznate sač, veste, o čem govorim. Doma se nama redko posreči najti dobro restavracijo, v Črni Gori pa nama v dveh zaporednih dopustih ni uspelo najti slabe. Kjerkoli sva jedla, povsod je bila hrana sveža in okusna. Za prste polizati.

V Sutomoru je bilo snidenje  s Slavico in lastnikoma apartmajev zelo prisrčno.  

Tisti, ki na dopustu iščete mir, nikar ne hodite v Črno Goro poleti. Še posebej pa ne v Sutomore. Na plaži in na plitvini v morju se gnete ogromno ljudi. Prostora za plavanje pa je dovolj, še preveč. Na stojnicah in v restavracijah dobiš vse, kar ti poželi srce. In to za majhen denar in postreženo z nasmehom.

Prijazna dekleta so ves dan pekle palačinke

Plaža v Sutomoru

Dragi si je omislil klobuk. :-)

V lokalih nad plažo se poje in pleše ves dan.

Ker nama je bila lansko leto zelo všeč vožnja z vlakom iz Sutomora v Bar, sva letos vajo ponovila.

Železniška postaja Sutomore

Gremo na vlak

  

Pogled na Sutomore z železniške postaje

Bar

Stari Bar

Dragi uživa

Še nekaj utrinkov mesteca, ki ga po potresu leta 1979 počasi in lepo obnavljajo

V Stari Bar sva šla na kosilo, spoznala lastnika restavracije, ki je povedal, da je gazda žena on pa je gazdarica, sanitarne inšpektorje, ki so sredi dneva peli z muzikanti v restavraciji in soseda, ki ima takoj zraven trgovino s spominki in je nekoč v okolici Celja obiral hmelj. O tem, kako dobra je bila teletina v vinu, pa kdaj drugič. :-) 

Pjesma sredi dneva! :-)

Teletina v vinu

"Gazdarica" Ljubomir, ki zase pravi, da sploh ni pravi Črnogorec, saj cele dneve dela. :-)

Zadnji dan v Sutomoru se je Neptun razjezil nad bučno muziko v lokalih in naredil visoke valove. :-) Samo peščica junakov nas je uživala v nenavadni igri narave.
 

Zadnji večer v Sutomoru sva povabila na kozarec našega vina Lelo, Bata in Slavico. Prijetno smo se naklepetali in nasmejali.

Slavica je "glavna". :-) Lela in Bato sta samo lastnika. :-)

Naslednjič vas bova peljala na ogled Skadarskega jezera in okolice. :-)