sreda, 05. december 2018

San Francisco - dvanajsti, zadnji del

Zadnje jutro v San Franciscu je deževalo. Ta dež, ki so se ga vsi veselili, so napovedovali že teden dni. Midva pa sva ugotovila, da se je še vreme razjokalo, ker morava domov. :-) Miha sva pospremila na avtobusno postajo, kjer smo se poslovili. Rekel je, da mu je letališče preveč s poti, da bi naju tam popoldne počakal in da naj si naročiva Lift. Tako dolgo sva mahala za avtobusom, dokler sva ga videla. 



Odločila sva se, da ne bova težila Moniki, pač pa bova do zadnje sekunde izkoristila dan. Miha je medtem že poslal sporočilo, da je na Embarcaderu sonce. Dileme, kje bova preživela zadnje ure najinega dopusta sploh ni bilo več. :-)

Miha nisva imela namena motiti v službi. Dan sva pa v vsakem primeru planirala preživeti na Embarcaderu. Na poti "navzdol" sva se ustavila še v trgovini, kjer naj bi nakupila nekaj spominkov za domov in alkoholne inke za moj brlogec. Do zadnjega dneva razen v špeceriji in v Levis Shopu nisva bila v nobeni drugi trgovini. Na koncu od nakupa ni bilo nič, saj mi je zablokirala kreditna kartica. Dragemu se je isto zgodilo že par dni prej. Midva se sploh ne znava igrati po pravilih potrošnikov in iz najinih nakupov se proračun San Francisca ni povečal. :-) Na srečo sva imela še nekaj gotovine za rezervo in za hamburgerje. Miha nama je povedal, da so najboljši klasični hamburgerji v restavracijah Super Duper. Eno sva našla z Googlovo pomočjo na Market Streetu.



 
Čisto profesionalno sva naročila želeno, dobila kozarce za vodo, ki je v vsaki restavraciji brezplačna in elektronsko napravo, ki je zapiskala, ko sta bila najina hamburgerja pripravljena. Bila sta odlična. Po malici sva se odpravila na Embarcadero, da se posloviva od zaliva San Francisco Bay.








Dragi je po poti želel še enkrat fotografirati cable car, pa je v evforiji pritisnil napačno tipko na fotoaparatu in ves zgrožen ugotovil, da briše fotografije iz kartice. Ne želite vedeti, kako sočne besede so letele po ulicah San Francisca. :-) Kaj bova pa zdaj? Mihi v tem trenutku ne bova povedala, kaj se je zgodilo. Ker nama je že enkrat pomagal, da sva dobila fotke nazaj, bova pustila kartico pri Moniki. Bo že rešil, ko bo imel priložnost.

Sicer pa sva ta del mesta že tolikokrat poslikala, da sva se odločila samo gledati in si čim več zapomniti. V tistem trenutku pa je prispelo sporočilo od Miha, da je zraven njihove pisarne zasidrana velika ameriška vojaška ladja in če sva kje v bližini, jo bo verjetno ati želel fotografirati. Otrok je vedel, kam naju bo odneslo. :-)



Čeprav mu nisva nameravala povedati, da sva tam, je bila priložnost, da ga še enkrat vidiva in mu poveva za najine "podvige" tistega dne, preveč vabljiva, da je ne bi izkoristila. :-) Ko sva se bližala njegovi pisarni, sva ga že zagledala na ulici v družbi mladeniča, ki se nama je zdel nekam poznan. Seveda, njegov sošolec iz gimnazije, ki je prišel v San Francisco na nek dogodek in se spotoma oglasil pri Mihi! Vesela sem, da Miha še vedno neguje vsa stara prijateljstva tako s sošolci iz Slovenije, kot tudi tistimi iz študija na Švedskem. Simon se je poslovil, midva pa sva Mihi predala spominsko kartico iz fotoaparata s tiho željo, da bi uspel rešiti izbrisane fotke in šla naprej, slikat ameriško vojaško ladjo in posedat na obalo.






Čez čas naju je Miha poklical, da prideva do njega. Rekel je, da vseh fotografij ne bo mogel rešiti, ker so preveč poškodovane. Običajno starši karajo otroke, pri nas pa je velikokrat obratno. :-) Dragi je dobil pošteno porcijo od Miha, saj je naredil še večjo neumnost, ker je med brisanjem potegnil baterijo iz fotoaparata. "Ati, sto krat sem ti rekel, da pusti, naj se zbriše do konca." In ati? "V paniki sem pozabil..."  Meni je šlo na smeh, ko sem ju gledala. :-) Je pa vsa ta štorija okoli fotoaparata prinesla s seboj priložnost, da otroka še enkrat pošteno stisnem k sebi in mu povem, kako zelo ga imam rada.



Po slovesu od Miha sva odhitela na BART in k Moniki. Po začetnih težavah z mestnim prometom sva bila zadnji dan že čisto domača pri iskanju najboljše in najhitrejše povezave. :-) Pri Moniki sva se najedla, stuširala, spakirala kovčke in poklicala Lift. Še en velik objem Moniki in že sva sedela v avtu, ki ga je vozila prijazna mladenka iz Portugalske, ki nama je do letališča povedala svojo življenjsko zgodbo. :-)


Na letališču je šlo brez težav. Oddala sva kovčke, se sprehodila skozi kontrolo in našla pravi gate. Letalo ni imelo zamude. Tako hitro je šlo vse skupaj, da še žalovati nisva utegnila, ker se je najin dopust končal. 

Šele na letalu sem dojela, da se res vračava domov. Potočila sem nekaj solzic, potem pa zaspala dokler ni stevardesa prinesla zajtrka. :-)

Brez zamude sva po vmesnem postanku v Zurichu priletela v naročje Veronike in Andreja, ki sta naju pričakala v Benetkah.


Najin izlet na drugi konec sveta je bil nepozaben. Danes, ko to pišem, sta minila že dva meseca odkar sva San Franciscu pomahala v slovo. Spomini so še kako sveži. Čeprav je bil prvotni namen potovanja videti kje in kako živita Miha in Monika, je izlet presegel tudi najbolj smela pričakovanja. Spoznala sva Darnell, Marie, Mihove sodelavce, videla kraje, ki jih poznava iz filmov, samostojno raziskovala veliko mesto, se sama vozila z mestnim in primestnim javnim prometom in se brez strahu in zadrege pogovarjala v tujem jeziku. Vsi naju sprašujejo, kaj nama je bilo najbolj všeč. Ne moreva se odločiti. Čisto vsak dan je prinesel veliko lepega in nepozabnega. Počutila sva se varno. Je že res, da nisva hodila po nevarnih mestnih četrteh, ki jih je gotovo veliko. Ampak to tudi ni bil najin namen. Če nama uspe še kdaj odleteti čez veliko lužo, bova najprej posedela na Embarcaderu s pogledom uprtim na San Francisco Bay :-)



The End. :-)



Nazaj                                                                    Na začetek 

13 komentarjev:

  1. joj, škoda, da je že konec, tako fajn je takole potovati z vami v te krasne konce ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaj naj rečem za konec...lepo je bilo, dokler je trajalo. Žal mi je za fotke, ki so šle rakom žvižgat....spominov, ki jih nosiš v sebi pa ne bo nihče vzel.Hvala ti za tole potovanje.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tako lepo te je bilo brat, da mi je kar žal da je konec. Hvala da sem lahko s teboj spoznala svet čez lužo. Čudovit zapis. Naj te še dolgo božajo lepi spomini, draga super mami!

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi jaz bi še brala tale potopis. No upam, da se kmalu spet kam odpravita:)!

    OdgovoriIzbriši
  5. O, kako krasno potovanje in kjub vsem nevšečnostim s karticami (tako kreditnimi, kot iz fotkiča) je bilo za vaju verjetno nepozabno.

    OdgovoriIzbriši
  6. joj kako lepo in srčno, je še meni malce hudo in te kar čutim, kako je moralo biti šele vama, ko sta se poslavljala...objem in držim pesti, da kdaj ponovita :-)

    OdgovoriIzbriši
  7. Oh Sonja, res je škoda, da je to zadnji del. Tako lepo je bilo brati in ob slovesu se je danes tudi meni orosilo oko. Tebi pa naj v srcu spomini trajajo in te grejejo še dolgo, do novega snidenja. Pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
  8. Vidiš Sonja, še nebo je jokalo, ko sta odhajala domov ;). Res je škoda, da je konec potopisa, ker sem se super imela na vajinem potovanju ;).

    OdgovoriIzbriši
  9. No in vsega lepega je konec in tudi jaz sem se pojokcala😉, mame že vemo zakaj. Zanimivo branje, odlično sta z dragim vse pripravila- hvala vama. Kdaj gresta na naslednje potovanje?😉 Pozdravček in objem Andreja

    OdgovoriIzbriši
  10. You filled your last day with lots more adventure, Sonja, to get every last drop out of your visit! I'm so sorry about the photos that were lost. I can imagine the cursing and the sorrow, but you have the memories still in your mind. We will have to check out that awesome looking hamburger place the next time we are over in the City! Thank you again for making me a part of your adventure and thank you for writing this travelogue and sharing everything with us! I'm glad you stayed well throughout and made it home safe!! 🎄Happy Holiday Hugs, Darnell

    OdgovoriIzbriši
  11. Vsega je enkrat konec, hvala za tako lep, izčrpen zapis vseh dogajanja tam čez ocean
    lep pozdrav Tamara

    OdgovoriIzbriši
  12. Sem se končno prebila skozi tvoj potopis! Čudoviti spomini bodo in super je, da si vse delila z nami. Odlično napisano, všeč so mi fotografije in tvoj humor :) Krasno potovanje je za vama Sonja, ti ga kar zavidam :) Pozdravčki, Nataša

    OdgovoriIzbriši
  13. Lepo je bilo potovati z vama in spoznavati prečudovite kraje, za katere dvomim, da jih bom sama kdaj spoznala. Čudovit potopis in verjamem da še bolj čudovit in nepozaben dopust. Moram pa ti povedati, da sem vse skozi, ko sem sedaj spremljala vajino pot razmišljala, kako pogumna sta. Kako dobro sta se sama znašla in kaj vse sta si upala. Imata pa res pravi pustolovski duh. Bravo! Občudujem vaju!

    OdgovoriIzbriši

Vesela sem vašega obiska in komentarja. Hvala!