Pot je cilj

Čeprav sem rekla, da ne bom na veliko pisala o letošnjem dopustu, pa me je dragi pregovoril za še eno objavo. :-)

Po eni strani sreča zame, da so fotografije iz fotoaparata trenutno nedosegljive, saj bi si dragi izmislil še kakšno štorijo.

Treba bi ga bilo spodbujati, da se sam loti objavljanja svojih fotk in pisanja potopisov. Saj zna. :-) Ampak je enostavneje zanj, če kontrolira moje objave. :-)

O Črni Gori sem že lani in predlani veliko napisala. Dežela je čudovita, divja, razgibana. Domačini so prijazni in odprti. Hrana je fantastična, cene zmerne.  Oba z dragim sva ugotovila, da namesto, da bi šlo na boljše kar se organizacije in infrastrukture tiče, postaja vsako leto vse bolj kaotično. Vsak dela po svoje. Skoraj iz morja rastejo ogromne apartmajske hiše in razkošni hoteli. Znotraj blišč, pol metra od stene pa grmovje, smeti, potepuški psi in mačke. Luksuzni avtomobili, ki jih drugače vidiš samo v prospektih, so parkirani na sredi ulice, ali porinjeni v grmovje. Koši za smeti so polni že zjutraj. Vodo vozijo v cisternah, elektrike večkrat zmanjka. Lastniki stanovanj gledajo samo na svoj žep. Tisto, kar ni neposredno njihovo, jih ne zanima. Ceste so zabasane 24 ur na dan. Škoda. Občutek imam, da se bodo zadušili s turisti in neorganiziranostjo.  

Dobre Vode panorama

 

Hotelska plaža

Najina plaža

V mestu

Plaža Veliki pijesak

Avto je bil na varnem v garaži

Pogled iz najinega apartmaja

Tukaj sva stanovala

Sončni zahod z najine terase

Jutro pred odhodom

 

Kot sem že v prejšnji objavi napisala, sva v Črni Gori v kraju Dobre Vode pošteno lenarila. Zato je bila pa pot dol in nazaj domov toliko bolj zanimiva in seveda naporna. :-)

Ko sva se pred dvema letoma ustavila v Jajcu, je deževalo. Letos pa je bilo vreme fantastično.

Ker sva se v desetih dneh pošteno spočila, sva junaško sklenila, da greva domov v enem kosu. 1100 km. Hrabro ali brezglavo? :-)

Črna Gora ne premore avtocest. Izbiraš lahko planinsko ali obmorsko cesto. Katera je ožja in bolj zabasana, pa se je težko odločiti. :-)  Midva sva izbrala cesto ob morju, kot že lansko leto, s trajektom čez Bokakotorski zaliv. Lansko leto sva šla do polotoka Pelješac in potem še na Korčulo, letos pa čez Neum (BiH) in ob Neretvi do Ploč, kjer sva zgrešila uvoz na avtocesto in se nenamerno nagradila z vožnjo ob morju do Makarske. :-) Do uvoza na avtocesto na polovici poti sva vozila 10 ur, potem pa v petih urah brez napora prispela domov.  

Na trajektu

Boka Kotorska

Lepetane - Kamenari

 

Pred mejo s Hrvaško

Dubrovnik

Delta Neretve pred Pločami

Sveže!

 

Pogled na Brač

Kaj napisati za konec? To, kar vedno poudarjam.  Balkan je biser na zemljevidu sveta. Splača se zapeljati po krajih, ki so bili nekoč del naše skupne države. Gotovo naju bo še odneslo na jug, saj se kljub neredu in kaotičnosti počutiva dobrodošla. 

Lep pozdrav do naslednjič. :-)