Z motorjem v Maroko - drugi del

V prejšnjem zapisu smo ostali na poti proti Zagori, kamor so fantje prispeli po ogledu kulis filmskega mesta.

Dirham - maroška valuta

Tajine z mesom - tradicionalna maroška jed

Ni natakatic...

Kot sem omenila, je pot čez gorski prelaz terjala svoj davek tudi pri motorjih in potrebno je bilo poiskati pomoč. V Zagori so našli mehanično delavnico in mladeniča, ki je znal popraviti čisto vse. Kako tudi ne, saj so na fotografijah, ki jih je mladi mehanik imel na stenah delavnice, videli, da je servisiral avtomobile in motorje na slovitem reliju Pariz - Dakar, ko je še potekal po teh krajih.  Moj dragi je zelo občutljiv kar se motorja tiče. Vedno vsem mehanikom gleda pod prste in zraven pametuje. Tokrat pa je ostal brez besed, ko je videl, kako profesionalno  je mladenič v kraju bogu za hrbtom odkril, kaj je narobe z motorjem in ga tudi popravil. 

Mojster in njegov asistent pri delu

Zmagovalna ekipa

Vsi trije mušketirji na motorjih so bili tudi pozneje kmalu po odhodu iz Zagore presenečeni in šokirani, ko jih je prav ta isti mladi mehanik po skoraj 30 kilometrih,  dohitel z avtom in za njimi pripeljal fotoaparat, ki ga je Igor nekje pozabil.

Berberska trgovina s spominki

Tombouctou - kraj, kjer so se nekoč srečevale karavane

Cilj četrtega dne je bilo mesto Dades.  210 kilometrov poti so prevozili  po slikovitih gorskih cestah in čudovitih dolinah. 

Povsod, kjer so se ustavili, so se ob njih »iz ničesar« pojavili otroci, ki do šole vsak dan prepešačijo veliko kilometrov. Ker denarja niso želeli podarjati, so imeli pripravljene svinčnike, ki so jih otroci z veseljem sprejeli in seveda žicali za več.
 

Posebna zgodba je bila vsakič, kje in kako pustiti motorje čez noč. Vendar se je vedno našel nekdo, ki je bil za drobiž pripravljen prespati poleg motorjev in jih čuvati. Nikjer pa niso imeli  nobenih težav, da bi se kdorkoli nepoklican motal okoli motorjev z namenom, da kaj ukrade ali poškoduje.

Ker je v Maroku le delček leta hladno, domačini preživijo brez kupov drv in izolacijskih fasad. V odprtih in prepišnih hišah je naše tri junake ponoči pošteno zeblo. Električni radiatorji so bili bolj Blažev žegenj, kot resno ogrevanje.

Cilj petega dne je bila Merzuga,  480 prevoženih kilometrov in največji peskovnik na svetu - Sahara.

Slikovite gorske ceste

V Sahari so se fantje želeli preizkusiti v vožnji z motorji po pesku, pa so se njihovi poskusi končali po parih metrih. Da bi si lahko ogledali sončni zahod, so najeli »puščavske ladje« in se kot pravi Beduini podali proti peščenim sipinam.  

Naslednjič  nas čaka še zadnji delček avanture.  
Prvi del potepanja si oglejte tukaj.