Naš dedek

Moj oče, ki mu že skoraj 28 let nihče ne reče drugače kot dedek, je v petek, 13. februarja dopolnil 83 let. Namesto velikega praznovanja smo se rajši zbrali na družinskem kosilu, Miha pa je dedku čestital po telefonu. Naša babica je v kuhanju vsako leto boljša. :-) Z užitkom smo pojedli vse, kar je pripravila. Po kosilu je dedek prinesel mape, v katerih hrani svoje spomine. Našla sem portret, ki ga je narisal akademski slikar Rajko Šubic, ki je bil dedkov profesor v nižji gimnaziji.

 

Rada poslušam pripovedi svojega očeta o gimnazijskih letih v Ljutomeru in Murski Soboti, o študijskih dogodivščinah v Zagrebu ter o služenju vojaščine v Beogradu. Vse njegove zgodbice poznam na pamet, ampak ga vseeno vedno znova spodbujam, da jih še enkrat pove. :-) Lepo ga je poslušati. 

V naši družini imamo navado, da si ne podarjamo dragih daril, pač pa samo drobne pozornosti, ki nam vsem veliko pomenijo. Dedku sem spekla cheesecake in naredila voščilnico, v katero sem skrila čokolado. Babica ga namreč zaradi zdravja drži zelo na kratko, občasno pa mu vseeno dovoli, da poje kaj sladkega. :-))

Ne bi o tem, kako narobe sem si premerila čokolado in kako na tesno je šla v škatlico... Za zgornjo stran čokoladnice sem poštempljala papir s štampiljko Najlepšega para iz kompleta Zvrhan kozarec in jo osenčila z enako barvo. Dodala sem kozarca, ki sem ju dobila od Janje in napis, ki mi ga je poslala Tina. Oboje sem pobarvala z  Distress blazinico. Ovitek sem poštempljala z enako štampiljko, kot osnovo. Trakec res ni profesionalno zalepljen, je pa zdržal vsa testiranja. :-))

Ovitek za čokolado prijavljam v:

- Galerijo meseca februarja Najlepši par

- As You Like It Challenge:  Favourite CAS or Fussy - my work is almost always CAS :-)

Naslednjih 14 dni bova z Veroniko sami branili trdnjavo na domačem naslovu. Dragi se spet potepa. Tokrat po Maroku. Z motorjem. Z velikim veseljem bi šla zraven, ampak nimam dovolj dopusta. Grrr... Bom pa ta čas kar najbolje izkoristila za ustvarjanje in zapravljanje. :-)) Takoj, ko sem pri Tini videla srček, narejen iz žice, sem morala pod nujno nabaviti bakreno žico. Rezultat sta knjižno kazalo in voščilnica.  Tako lušno je mečkati žico, da bo gotovo nastalo še več srčkov. :-)

Pa še tole vam moram pokazati. Veronika mi je v zahvalo, ker sem skrbela zanjo, ko je zbolela, izdelala prelepo zahvalnico. Sovici je sama narisala. :-)) Prav prisrčni sta.

Lep pozdrav do naslednjič. :-)