Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi

Pravkar minuli podaljšani konec tedna sva z dragim preživela na obali. V četrtek sem takoj po polovici šihta pobegnila iz službe in ob pol treh sva se že peljala proti morju. Od nas do Reke je čez Hrvaško le dobre tri ure vožnje. Pa sploh ni potrebno nizko leteti. :-) Častila sva se za 25. obletnico poroke in za moj rojstni dan. Našla sva zanimivo in ugodno ponudbo v Reki na Hrvaškem. Botel Marina. Stara ladja, zasidrana v luki in predelana v hotel. Obnovili so jo šele lansko leto, notranji arhitekt pa si je dal duška z barvami. Midva sva bila popolnoma navdušena. Dragemu se še vedno po žilah pretaka kri pomorca in prav vesel je bil, ko je zagledal kabino z malima, okroglima okencema. Predno sem mu življenje postavila na glavo, je namreč plul po svetovnih morjih kot ladijski kuhar. 

 

V petek sva raziskala Reko. Tega mesta doslej nisem poznala, dragi pa iz svojih pomorskih časov zelo dobro. Obljubljal mi je najlepše mesto na Jadranski obali in ni se veliko zmotil, čeprav je tudi Reko načel zob časa in ji niti kriza ni prizanesla. Sprehajala sva se po mestu, po tržnici, po valobranu, po luki (pst… tja notri sva se prešvercala, da sva lahko fotografirala Titovega Galeba), odkrila super prijeten kafič z veliko zbirko vrhunskih viskijev (družba v kafiču se nama je zahvalila, ker smo njihovemu nogometnemu klubu poslali Keka in rekla, da nam ga čez kakšnih 50 let vrnejo, prej pa ne), prehodila veliko stopnic po mestu, obiskala pomorski muzej, kjer je razstavljen tudi eden izmed petih ohranjenih rešilnih jopičev iz Titanika in se navduševala nad bogato zgodovino mesta. Toplo priporočam ogled, če vas zanese v tiste kraje. 

V soboto pa sva se takoj po zajtrku odpravila na otok Krk. Vleklo naju je do morja. Uf, kako sem si želela namočiti noge v vodo! :-) Na čudoviti plaži, ki jo poznava že od prej, sva bila sama. Drug drugega sva spodbujala in hecala, če si upava iti plavat. Na koncu se je izkazalo, da si upava - oba. Voda je bila kar pošteno mrzla, ampak za tri zamahe, koliko mi jih je uspelo narediti, se je splačalo. :-) Še ena osvojena trofeja! Dragi, ki je bolj junaške sorte, je čisto resno plaval. 

 V nedeljo sva se odločila, da na poti proti domu obiščeva prijatelje na Jesenicah. Vsakič si najdeva kakšno »bližnjico«. :-) Kraje, ki smo jih pred komaj dvema tednoma prevozili z motorjem, sva tokrat v obratni smeri prevozila z avtom. Bil je res krasen sončen jesenski dan. Barve, ki jih je sposobna ustvariti samo narava, so me očarale in začarale. V Sočo si nisem upala stopiti, roko sem pa namočila v ledeno mrzlo vodo. :-) Vožnja čez Vršič je tudi v avtu čisto posebno in nepozabno doživetje.

 

Prijatelja sta bila vesela najinega obiska. Čeprav se bolj redko vidimo, si imamo vedno veliko povedati.

Letos sva se res veliko potepala. Upam, da sedaj pride bolj umirjeno obdobje. :-) Kupila sem nov šivalni stroj, ki ga bo potrebno testirati. Ime rože mi je poslala veliko vrečo ostankov blaga in čudovito vrečko za kruh.Pisani koščki blaga kar kličejo po tem, da sešijem nekaj lepega.

Mojca pa me je razveselila s prekrasno voščilnico in nakitom iz njene modne linije. :-)
 

Punci hvala obema. Super presenečenje sta mi pripravili.

Lep pozdrav do naslednjič. :-)