Sončna jesenska sobota

Pridite z menoj, da vam pokažem, kako lepa je Slovenija na sončno soboto v oktobru. :-)

Kako težko je nagnati žabo v vodo? Približno tako težko, kot mene prepričati, da grem z dragim na jesenski potep po Sloveniji. :-) Dragi je s prijatelji že dalj časa načrtoval malo daljšo jesensko vožnjo z motorjem. Navadno ne grem zraven, ko gredo fantje na potep, tokratnega izleta pa nikakor nisem želela zamuditi. Najtežji del poti je bil vstati iz tople postelje sredi noči. No, ob petih zjutraj ni noč, je pa tema, kar je zame skoraj isto. :-) Na pot nas je šlo pet, s štirimi motorji. Žiga, Dejan in moj dragi so motoristični veterani, Andrej pa je popolni začetnik. Dva BMW-ja, Yamaha in Suzuki. Pisana druščina torej. :-) Ob pol osmih zjutraj smo že pili kavico v Slovenski Bistrici.

Odločili smo se, da avtocesto zapustimo pri Vranskem in gremo skozi Tuhinjsko dolino. Sonce nas je kmalu pozdravilo in nam pokazalo našo lepo malo deželico v najlepši luči. Vrhovi Julijcev so bili v zgodnjem dopoldnevu še oviti v meglo. Naslednji postanek je bil v Krajnski gori.

Fantje so želeli pot nadaljevati čez Trbiž in potem čez Predel nazaj v Slovenijo. Poskusili so me prepričati, da je na Vršiču megla in da ne bo lepega razgleda. Nisem se pustila prepričati. Še celo vreme sem preverila. Na koncu so popustili. Pravi kavalirji. :-)

Pot čez Vršič je zame skoraj kot romanje. Veliko mi pomeni. Včeraj pa je bilo res sanjsko. Skozi prisojnikovo  okno je sijalo jesensko sonce, obraz Ajdovske deklice pa so zakrivale sence. Vso pot do vrha ni bilo niti sledu o megli, ki so se je fantje tako bali. Rahel veter je vrtinčil odpadlo listje in bilo je, kot da se vozimo med zlatim dežjem.

Ko smo se začeli spuščati na Primorsko stran, je postajalo vedno bolj toplo. Najlepše darilo po naporni vožnji skozi vseh 50 ovinkov čez prelaz Vršič pa je pogled na Sočo.

Po dolini Trente se je z motorjem zelo lepo peljati. Tudi na zadnjem sedežu. :-) Kot bi mignil smo bili v Bovcu.

Nadaljevali smo proti Kobaridu in pred Tolminom zavili za Novo Gorico.

Naš naslednji cilj je bilo morje. Dejan je predlagal, da gremo do Kopra skozi Trst. Predlog smo seveda soglasno sprejeli. :-)

Takole smo pozirali na obali v Trstu. Ker nam je že pošteno krulilo v želodcih, smo Trstu na hitro pomahali v slovo in se odpeljali proti Kopru.

Tudi kosilo v Kopru je bilo Dejanov predlog. Od vseh nas je on največji gurman in pozna vse gostilne po Sloveniji, zato je njegovi presoji vredno zaupati. :-))

Kljub temu, da se je oktober že prevesil v drugo polovico, je bilo kopališče v Žusterni polno, kot sredi poletja. Ljudje so se sončili in kopali in prav žal mi je bilo, da nisem vzela s seboj kopalk.  Medtem, ko smo čakali, da nam pripravijo kosilo, sva se z dragim sprehodila do morja

 Kosilo je bilo okusno in malo preveč obilno in le s težavo smo se stlačili nazaj v motoristično opremo. :-)

Proti domu smo jo mahnili po stari cesti čez Črni Kal in Kozino do Postojne, potem pa še po eni cesti, ki jo je z motorjem obvezno prevoziti - čez Planino pri Postojni, čez kačje ride. :-) Spomini iz otroštva na to cesto niso najlepši. Ubogi Fičko, naložen do vrha in še čez, je jokal in stokal in kuhal in kašljal v dolgih kolonah čez te klance. :-) Danes pa je cesta prazna in kar kliče po nabijanju adrenalina v ovinkih. Ampak ne za resne motoriste, kot smo mi. :-))

Še zadnja fotografija iz postajališča na Barju, predno se je stemnilo. Do Slovenske Bistrice smo se peljali po avtocesti. Dejan je nadaljeval po avtocesti do Murske Sobote, do doma. Mi smo pa šli čez Ptuj proti Ormožu. Tam sta se poslovila še Žiga in Andrej in zadnje kilometre do doma sva z dragim prevozila sama. Ko sva "pristala" pred domačo garažo, je bila na dnevnem števcu kilometrov številka 750. Kar lep zalogaj za en dan. :-)

Lep pozdrav do naslednjič. :-)