Susak - še ena poletna avantura

Skoraj sprijaznila sem se z dejstvom, da letos ne bova šla na dopust na morje, saj je bila Skandinavija kar precejšen zalogaj. Ampak, nikdar ne reci nikoli :-) Dragi je našel krasno "last minute" ponudbo v Čikatu na Lošinju. Sicer sem po njegovih težavah z gravitacijo (beri: po padcu s češnje konec junija) močno dvomila, da bo sposoben peljati motor, ampak me je prepričal, da je že čisto v redu in da ga več nič ne boli. Pa sva šla. V soboto, ko je bila napovedana največja gužva na cesti.

Na Lošinju sva bila že večkrat.Z otrokoma smo kar nekaj poletij letovali v Nerezinah. Čudovite spomine imamo na otoček v naselju Bučanje. Sicer pa je celi Lošinj zelo lep in vedno se najdejo novi motivi za fotografiranje.

Tokrat pa sva našla še nekaj lepšega: Susak. Ker z ladjicami, ki organizirajo izlete nimava najboljših izkušenj, sva za izlet na Susak izbrala kar redno linijo. Ladjo, ki vozi iz Malega Lošinja. Na Susku ima hišo znanec, ki naju je že večkrat povabil, pa do letos še ni bilo priložnosti. Planirala sva odhod iz Malega Lošinja ob pol dveh popoldne, obisk znanca, ogled otočka in povratek ob osmih s katamaranom, tako da še prideva na večerjo v hotel.  Plani so eno, burja pa drugo :-) Ampak, do sem še pridemo...

Že prihod v luko na Susku je bila dogodivščina. Na pomolu je bila gneča. Drenjali so se domačini s "tomo vinkovići" in samokolnicami in turisti s kovčki, nahrbtiniki, otroškimi vozički. Ladja je edina vez s svetom in pripelje vse mogoče od kruha, jogurtov, električnih kablov, plastenk z vodo... Na otoku ni cest. Glavno prevozno sredstvo pa je samokolnica :-)

Otok Susak je iz peska. Pred stoletji so ljudje na njem posadili trstiko, da so zavarovali svoja polja. Korenine trstike segajo globoko v pesek in držijo otok skupaj, da ga ne razpiha. Otoček naju je v hipu pritegnil. Nenavaden je in čudovit. Sprehodila sva se po ozkih ulicah, na vrh do pokopališča in po drugi strani nazaj na obalo - na sanjsko peščeno plažo.

Ker je bilo do predvidenega odhoda katamarana še kar nekaj časa, sva šla poiskat Franca. Že 25 let ima hišo na otoku, kjer preživi dobršen del leta. Ko smo tako lepo sedeli na terasi in pili pivo, se je burja začela krepiti. Franc se je ponudil, da nama pokaže še nekaj posebnosti otoka, med katere gotovo spada gostilna, ki je edina odprta čez celo leto. In tam sem tudi slišala, kako se med seboj pogovarjajo otočani, razumela pa nisem niti besedice :-) Gostitelj naju je pospremil v luko in naju dražil, kaj bova, če katamarana ne bo. Zdelo se mi je popolnoma nemogoče, da bi se kaj takšnega zgodilo. Pa se je. Takole je prodajalec kart, Nikola,  oznanil zbrani množici, da katamaran ne more pristati zaradi burje:

Ni zgledalo, da bi se pretirano sekiral zaradi tega. Sicer pa se tudi midva nisva. Franc nama je namreč takoj ponudil, da lahko prespiva pri njem. In tako sva namesto par uric ostala na Susku skoraj dva dni. Naslednji dan sva odkrivala čudovite plaže in se naplavala v kristalno čistem morju.

Popoldne pa je bilo potrebno otočku vseeno pomahati v slovo. Upam, da se še kdaj vidimo. In Franc, hvala za gostoljubnost :-)

Še malo, pa bo konec dopusta :-( Do takrat pa moram še skuhati nekaj paradižnika, do konca prebrati knjigo (odkrila sem super fantazijski roman, pravzaprav trilogijo, Njegova temna tvar) in urediti vrt.

Lep pozdrav do naslednjič :-)