Švedska, Danska, Nemčija, Avstrija

Četrtek. Dan za pakiranje. Malo sem dvomila, da bo šlo v avto vse, kar sta mlada dva napakirala. V dveh letih se jima je nabralo kup stvari. Smo res poslali toliko paketov v tem času? Očitno :-) Jaz sem imela samo eno željo: da gre domov tudi tale simpatičen robotek, ki ga je sine naredil za en projekt že v prvem letniku in v katerega sem se zaljubila v trenutku, ko sem ga videla na sliki.V živo je pa še lepši :-)

Ko sva se v petek zgodaj zjutraj poslavjala od otrok (jaz seveda z velikim cmokom v grlu), me je sine potolažil: "Mami, sedaj ti pa res ni treba jokati, saj bom kmalu doma." Zlati otrok!


Proti jugu sva spet potovala bolj po zraku, kot po cesti. Verjetno sva prevozila toliko radarjev, da policija po pol Evrope še vedno sešteva kazni. Ampak dragi pravi, da s počasno vožno pač nikamor ne prideš. Sicer pa je bila cesta prazna in nikogar nisva ogrožala, ali ovirala. Upam. Postanki so bili skopo odmerjeni. V petek sva morala prevoziti 900 kilometrov. Skoraj do Danske.

 

 

 

Kljub vsemu pa naju je pritegnilo mesto Gävle. Čudovito mesto. Ker sva imela težave s parkirno uro, je dragi vstopil v trafiko in za rokav privlekel prodajalca, da nama je pomagal. Ko je videl avto in registracijo, je rekel: "O, Slovenija, Ljubljana!" A? Potem je še povedal, da za letošnji dopust načrtuje potovanje z motorjem v Ljubljano. Super. Slišal je, da je Ljubljana lepo mesto. Drži!

Naslednji postanek je bil Örebro. Še eno nepozabno doživetje. Dobra golaževa juha in čudovit park v središču mesta ter lepo vzdrževane stare stavbe.

 

 

 

 

 

Prenočišča tokrat sama, brez navigacije, zagotovo ne bi našla. Vozili smo se po gozdu, po poljskih poteh, že skoraj po travnikih, med konji. Ko sva že mislila, da je konec sveta, sva zagledala cilj. Ljudje se ukvarjajo z marsičem. Starejši zakonski par oddaja prenočišča v svoji hiši. Ker je bila v bližnjem Jönkopingu neka prireditev, sta imela zasedene vse sobe in midva sva spala v njuni spalnici. Lastnika pa na kavču v dnevni sobi :-) Najbolj nenavadno pa se nama je zdelo to, da je bila ob enajstih zvečer tema! Po samo enem tednu 24-ure svetlobe sva se je tako navadila, da sva pozabila, da v določenem delu dneva nekje obstaja tudi tema :-)

 

 

Za soboto so bili planirani mostovi. Dragi si je tako zelo želel videti most, ki povezuje Švedsko in Dansko, da sem lahko malo celo jaz vozila. Vsaj na tej etapi nisva prevozila nobenega radarja.

 

 

 

 

 

 

 

Za kosilo sva se ustavila v mestu Odense na Danskem, v rojstnem mestu Hansa Christiana Andersena. Do njegove rojstne hiše nisva šla. Sicer je pa mesto lepo, ampak čisto pošteno povedano, naju Danska ni pritegnila. Po čudovito čisti, urejeni in umirjeni Norveški in Švedski je bila gneča v Odense pravi šok. Tudi pokrajina je drugačna, kot sva je bila vajena s severa.

 

 

Zadnjo noč sva prespala v Nemčiji, v bližini Hamburga, v motelu ob avtocesti. Iskanje tega prenočišča je bila pa dogodivščina, da te kap! Navigaciji se je stgalo! Pa čisto lepo se je začelo. Zastavico, ki označuje cilj potovanja, sva že videla na ekranu. In potem je v trenutku ni bilo več. Bila pa je bencinska črpalka. Opala. Izvoz sva zluftala. Greva nazaj. Oziroma naprej, do naslednjega izvoza. 30 km. Navigacija se je vrtela in vrtela in sploh ni več brisala ceste za seboj. Ekran je bil počečkan z vsemi možnimi barvami. Puščica pa, kot igla na kompasu. Kaj pa zdaj? Nič. Greva še enkrat na avtocesto in paziva na izvoze. Prvi izvoz - njive. A? Greva počasi. Drugi izvoz - ista scena - cilj izgine. Spet sva se znašla na isti bencinski črpalki, kot prej. Ja, nič. Greva tako kot včasih, brez navigacije. Vprašajva :-) Stric na bencinski črpalki nama je pokazal lesena vrata, ki sva jih videla že prej, in skozi katera sva šla na drugo stran avtoceste - v najin motel. V posteljo sva padla kot pokošena :-)

 

Za zadnji dan sva si pa privoščila 1400 km avtoceste. Zaradi poplav po Nemčiji je bilo nekaj težav in obvozov, ki pa nama na srečo niso pobrala preveč časa in živcev. Najhuje je bilo pred mejo z Avstrijo, v Passau, ki mu pravijo tudi Dreiflüssestadt, oziroma  mesto treh rek, Donave, Inna in Ilza. Reševalci so bili na delu, po radiju pa so opozarjali, da se bliža nevihta. Midva sva na srečo ušla v Avstrijo pred nevihto. To cesto pa dragi pozna, saj jo vsako leto januarja prevozi z motorjem, ko gre na Elefantrentreffen :-) Zelo je slikovita. Veliko predorov, čudovite planine. V Šentilju sva si zapela Slovenija, od kod lepote tvoje :-) in čez slabe pol ure parkirala na domačem dvorišču.
 

 

Doma je bilo seveda vse urejeno. Zato sta poskrbela hčerka in njeni fant, ki sta med vikendom pokosila travo in pobrala jagode. Babica in dedek sta vsak dan pobrala "pridelke" na vrtu in nahranila želvico. Sosedje so pazili, da se kdo nepoklican ni potikal okoli najinega malega kraljestva. Lepo je, če veš, da lahko odideš od hiše in bo vse v najlepšem redu, ko se vrneš!


Tako, pa smo končali naše popotovanje :-) Hvala vsem, ki ste bili z nama na tej poti. Hvala za vse lepe komentarje. Zelo sem jih bila vesela. Ves čas so mi dajali zagon, da sem nadaljevala in tudi končala tale projekt.

Spodnjo sliko z vrisano potjo pa dodajam naknadno, ker je moj osebni lektor, cenzor, šofer, fotograf, oboževalec, partner že 33 let v dobrem in manj dobrem ugotovil, da manjka še pika na i :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)