Avstrija, Češka, Poljska, Litva

Najina pustolovščina na sever Evrope je bila velik podvig za naju in nama tudi veliko pomeni. Veliko drobnih dogodkov, ki bodo kmalu šli v pozabo, ali pa se bodo pomešali z drugimi dogodki, je zato potrebno zapisati in opremiti s fotografijami. In to čim prej! Razmišljala sem o tem,  na koliko delov razdeliti celoten zapis. En del, najpomembnejši in ki je bil vzrok celotnemu potovanju, sem že opisala. Danes sledi prvi del opisa poti, prvi trije dnevi.

Pripravite si kekse in sok, lahko pa tudi sendviče in pivo - gremo na potovanje :-)

Da sva si močno želela tega potovanja, se je pokazalo že takoj na startu, saj sva ob petih, v miru ponedeljkovega jutra, ob točno načrtovani uri, krenila izpred domače garaže.  

Mejo z Avstrijo sva prestopila v Gornji Radgoni, potem pa po vinski cesti, pod slikovitim gradom Riegersburg in skozi Ilz nadaljevala pot do avtoceste proti Dunaju. Po prvem postanku sva se odločila, da vklopiva navigacijo že tukaj, kjer pot poznava.  Sposojeno navigacijo. Kmalu sva ugotovila, da naju je namesto proti češki meji, odpeljala proti slovaški meji. Presneto! Pa obračaj na avtocesti, če moreš! In potem smo preračunavali in preračunavali in preračunavali …. Tako dolgo, da smo se debelo uro  vrteli po Dunaju, med tramvaji, trolejbusi, mestnimi busi - med ponedeljkovo jutranjo prometno gnečo. Ko sva končno našla smer za Češko in Brno (tam sva že bila in to brez navigacije), sem zagrozila malemu tehničnemu čudežu, da bo eden od naju šel peš, če nama jo še enkrat tako zagode :-) Nadaljevanje poti je potekalo čisto lepo, tekoče, z gledanjem smerokazov,  avtokarto na kolenih in fotoaparatom, pripravljenim, da sproti beleži pot, po kateri se voziva. 

 
Češko sva prevozila, kot bi  mignil. Ne tako daleč nazaj je bil prehod meddržavne meje svojevrstna pustolovščina, sedaj pa moraš vreči oči na peclje, da sploh opaziš tisto malo, modro tablo s krogcem rumenih zvezdic in v njem ime države, v katero vstopaš.  Prvi kilometri avtoceste na Poljskem so izgledali obetavno, ampak, ko sva avtocesto zapustila v smeri Krakowa, sva pričela spoznavati resnično Poljsko. Ubijalsko luknjaste ceste, slabi vozniki, radarji… Ni, da ni.

Pred mestom Krakow je čudovita bazilika Kalvaria Zebrzydowska. Splačalo se je zaviti iz glavne ceste in si ogledati vso to lepoto in skozi stoletja nakopičeno bogastvo.  V Krakowu sva se spet prepirala z navigacijo, ko smo iskali hostl, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Ko bo mogoče, polkrožno zavijte! Pa kdo še to dela v največji prometni konici? Midva :-) Hostl  je bil zelo čist, na novo opremljen in v bližini starega mestnega jedra.  In potem se je fotografiralo :-) Krakow je zelo lepo mesto.  Kočijaži na svojih okrašenih kočijah čakajo turiste, da jih popeljejo po okolici. Škoda, ker nisva imela več časa za oglede! Prav lepo bi bilo spoznati zgodovino kraja, pogledati rudnik soli v bližini in morda celo obiskati koncentracijsko taborišče Auschwitz- Birkenau, in se pri tem zavedati dejstva, kako krute in nesmiselnih stvari dela človek človeku...

Naslednje jutro sva nadaljevala pot po Poljski proti Varšavi. Kaj kmalu naju je začel prati dež in to po vseh pravilih. Brisalci so komaj uspevali opravljati svoje delo. Navigacija je bila tiho, saj poleg tega, kako je dragi bentil čez luknjaste ceste, slabe voznike, semaforje na glavni cesti zunaj naselja in radarje, verjetno sploh ni prišla do besede :-) Varšava naju ni pritegnila, da bi se ustavila in si kaj pogledala, zato sva nadaljevala pot. Kosilo malo pred mejo med Poljsko in Litvo  je bilo zelo okusno, sveže pripravljeno in poceni.

 
Pozno popoldne je posijalo sonce in Litva naju je v trenutku pritegnila s svojimi  grički, zelenjem in majhnimi hiškami. Ko se je že mračilo, sva zagledala silhueto glavnega mesta Litve – Vilno. Staro in novo. Na eni strani precej zmahani tramvaji in stare, neobnovljene hiše, na drugi strani krom in steklo. Nasprotja, ampak privlačna :-) Hotelska soba čista, sprejem profesionalen. Brez pripomb. Pred spanjem sva šla še na sprehod po mestu, saj je bil najin hotel čisto blizu centra. Zjutraj sva še na hitro poslikala  mesto, potem pa na pot.
 

 

Ker sva v evforiji potovanja pozabila, da avto rabi bencin, sva »zluftala« bencinsko črpalko. Ko je lučka od rezerve že skoraj pregorela, sva povprašala navigacijo, kam pa zdaj. Po tem, ko sva se skoraj izgubila na stranskih cestah, sva rajši kot ponovno navigacijo vprašala kar strička na kolesu. On rusko, midva z rokami, pa malo smo risali v prah ob cesti, pa sva našla pot!
 

Na bencinski črpalki v nekem mestu bogu za hrbtom, naju je ogovoril mladenič, ki skupaj z zaročenko dela na Irskem, in je prišel k staršem na obisk, ker je imela mama rojstni dan. Beseda je dala besedo in niti zavedala se nisva, da sva v naslednjem trenutku že jedla rojstnodnevno torto, pila domačega »jegermajstra« in se pogovarjala o Sloveniji, Litvi, Irski :-)

Še malo avtoceste z avtobusnimi postajami ob robu, kolesarji in traktorji in že sva prestopila mejo z Latvijo.

Nadaljevanje sledi ....