Z motorjem po Sloveniji

Dva dneva  mi je uspevalo uspešno preslišati vsako prošnjo mojega dragega, da se pobereva nekam iz hiše. Pa ne namerno. V knjigo sem "padla". Dobesedno :-) Včeraj pa mi ni bilo več rešitve! Dragi mi je zajtrk prinesel pokazat v posteljo in ga takoj odnesel. Dobro ve, da je to edini način, da sem v trenutku budna :-)

Motor je bil že pripravljen in obrnjen v pravo smer, ko sem se jaz še tlačila v motoristično opremo. Presneta zima! Spet se mi je vse skrčilo! Malo sem stokala in zdihovala, ampak zadrge niso popokale in lahko sva krenila - z vetrom v laseh :-)

Na karti sem z rdečo označila pot, ki sva jo prevozila. Iz Ljutomera prek Ormoža, Ptuja, Slovenske Bistrice, malo po avtocesti, ki sva jo zapustila pri Vojniku, skozi prekrasno Tuhinjsko dolino, skozi Kamnik pa vse do Radovljice, kjer je bil prvi postanek. Druga runda je bila do Jesenic, kjer sva obiskala prijatelje, potem pa do Mojstrane, mimo slapa Peričnik do Aljaževega doma (malo je bilo potrebno pešačiti), pa nazaj v Mojstrano na hitro kosilo, potem pa do Krajnske gore in čez Vršič na primorsko stran. Rada greva z motorjem čez Vršič. Vsaj enkrat na leto. Spomladi je še posebej lepo. In včeraj je bil krasen, sončen dan. Pogled na še vedno zasnežene in s soncem obsijane vrhove je tako čudovit, da jemlje sapo. Vsakič, ko se vozim po naši domovini, me fascinira to, kako hitro se pokrajina spreminja. In kako je čudovita! Povsod v tem malem koščku raja, ki se mu reče Slovenija!

V ozadju je Triglav

V Triglavskem narodnem parku je še vedno sneg

 

Slap Peričnik

Cesta na Vršič

Nisva bila edina motorista :-)

 

Prelaz Vršič 1611 m nad morjem

Našla sva fotografa :-)

 

Moj dragi in njegov Suzuki :-)

Čisto pravi raj pa se začne, ko v enem zadnjih ovinkov na poti iz Vršiča, zagledaš prečudovito, smaragdno zeleno Sočo. Ves čas, kar sva se po dolini Trente vozila ob Soči, sem pod čelado ponavljala verze Simona Gregorčiča. Odo tej prekrasni reki.

 

Simon Gregorčič: SOČI

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti -
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine -
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila -
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav -
Bog sprimi te tu sred planjav!…
Kako glasno, ljubo šumljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje-lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

Skozi Bovec, Kobarid in Tolmin je šlo zelo tekoče. Nobene gneče na cestah, prekrasno vreme, ravno prava temperatura za potovanje. Pa še zadnji postanek na idiličnem Petrovem brdu. Iz prejšnjih potovanj vem, da imajo tukaj slastne postrvi :-) Včeraj je bilo že prepozno, da bi še malo posedela. 

Še tale informacija za vse tiste, ki že imate električne avtomobile :-) Me je prijetno presenetilo.

Še zadnja etapa poti čez Železnike, Škofjo Loko, Medvode in Ljubljano - proti domu. Avtocesta je super zadeva za premagovanje dolgih razdalj v kratkem času. Ampak, midva je ne marava preveč. 

Vem, dosti fotografij sem nalepila. Če so pa tako lepe!

Lep pozdrav do naslednjič :-)