Švedska - Umeå pokrajina Västerbotten

Še malo, pa bomo na Švedskem, na cilju najinega potovanja. Oblecite kratke hlače in poletne majčke. Na severu Evrope je vroče, 28 stopinj. Tokrat ne bo tako naporno. Pet ur se bomo peljali s trajektom čez zaliv Bothnia, potem bomo pa malo počivali, si ogledali mesto, se sprehodili ob reki Umeälven, imeli piknik ob jezeru in delali plane za naprej.

Zjutraj sva med prvimi prispela v trajektno luko. Ziher je ziher. Trajekt pelje samo enkrat dnevno. Karto sva rezervirala in plačala že doma. Tudi ta trajekt je bil velik. Nekaj časa je večina potnikov, tudi midva, vztrajala na palubi, ko pa je začelo konkretno pihati, smo se pa vsi skrili v varno zavetje notranjosti.

 

 
Čeprav smo pluli pet ur, nama ni bilo dolgčas. Pretaknila sva vsak kotiček. Dragi je celo zašel na konferenco. Še dobro, da varnostniki niso bili tako napihnjeni, kot naši, domači. Lepo bi plaval za nami :-) Na  rokerskem koncertu, v eni izmed restavracij,  je dolgolasi mladenič zabaval potnike s starimi hiti.
 

 

  
In končno. Švedska. Pristanišče v mestu Umeå (izgovori Ümjö). Mesto, ki sem ga najmanj 1000 - krat obiskala virtualno. Mesto, kjer že dve leti živi in študira najin sine s svojo punco.  Mesto, ki bo v letu 2014 Evropska prestolnica kulture. Mesto z največjim Univerzitetnim kliničnim centrom v severnem delu Švedske. Najbolj severno ležeče univerzitetno mesto na Švedskem. Simpatično in vsaj po mojem »strokovnem« opazovanju mirno in varno mesto, kljub temu, da tukaj živijo mladi in manj mladi iz vseh koncev sveta. Glavno prevozno sredstvo je kolo. Kolesar in pešec sta glavna na cesti. Veliko ljudi pa se vozi v starih obnovljenih ameriških avtomobilih iz 50.let prejšnjega stoletja. Pa nobenega hitenja, nobenega hupanja. Prav lepo.  Verjetno pozimi, ko je sama tema, ni tako prijetno. Vsaj sine pravi, da ne.  Čeprav je bolj nenavadno peljati se iz šole ob treh ponoči, sonce visoko na nebu, pa nikjer žive duše, kot pa pozimi, ko se v temi ljudje ne sprehajajo z ne vem kakšnim veseljem.

 
Po kosilu, ki ga nama ga je pripravila sinova punca (mnjami :-) ), smo se ob reki peš odpravili proti faksu. Čudovit sprehod. Temperature poletne. Ljudje so se sončili ob reki, se žogali, pekli meso. Pa je bil 31.maj. Baje zelo nenavadno za tiste kraje, ki so le 400 km pod polarnim krogom. Dragi je ves čas fotografiral in nastal je kup lepih fotografij.

 

V soboto smo si ogledali mesto. Zvečer pa šli na svečano podelitev priznanj za magistrsko delo, na večerjo in na žurko.

 

V nedeljo smo bili pa še mi Švedi. Šli smo k jezeru na piknik. Vsepovsod, tako ob reki, kot ob jezeru, so pripravljeni  prostori za piknik z roštiljem,  mizo in klopmi, nasekanimi drvami, smetnjakom.  Prideš, prineseš svoje stvari, spečeš, kar imaš za speči, poješ, pospraviš za seboj. Pa nikjer nobenih prepovedi, ker ni potrebno.

 
Naslednjič gremo v polarni krog, v čudovito deželo Trolov, na Norveško :-)

Latvija, Estonija, Finska

Nadaljujemo potovanje. Tokrat skozi Latvijo, Estonijo in Finsko. Mojca, obljubljam, da ne bo 150 nadaljevanj :-) Pripravljeni? Gremo.



Ko sva od daleč zagledala obris glavnega mesta Latvije, Rige, sva se v trenutku odločila, da se proti vsem planom ustaviva in mesto na brzino pogledava. In ni nama bilo žal. Čudovito staro mestno jedro je zelo lepo. Srednjeveške stavbe so obnovljene in lepo vzdrževane.  Edini problem, na katerega dandanes lahko naletiš, ko z evri in plačilnimi karticami potuješ po Evropi, so parkirni avtomati po mestih, ki »govorijo« samo v lokalnem jeziku in »jedo« samo lokalni denar :-) Na srečo pa se vedno najde kdo, ki ti je pripravljen pomagati. Samo nasmehniti se je potrebno, pa gre.

 
Po tem, ko sva zapustila Rigo, sva prvič na potovanju prispela do morja.  Čeprav je začelo deževati, sva vseeno šla do obale iskat školjke in skakat po pesku. Morje pa tam zgoraj ni slano. Vsaj ne tako, kot naše :-)

 
Še malo Latvije, pa smo že v Estoniji.

Končno spet evri. In poceni bencin. V Talin sva prispela pozno popoldne. Lastnik hišice, v kateri sva imela rezervirano prenočišče, naju je prijazno sprejel, nama dal vse potrebne informacije (on rusko, midva hrvaško, vsi pa z rokami, pa smo se sporazumeli) in šel celo z nama do tramvaja, da sva se peljala pogledat staro mestno jedro. Če sta nama bili všeč Vilna in Riga, je Talin presegel vsa pričakovanja. Slišala sva, da je čudovito mesto, ampak česa tako lepega nisva pričakovala. V nulo obnovljeno srednjeveško staro mestno jedro naju je v trenutku potegnilo vase. Nobene naglice nikjer, nobenega prerivanja, vsi ljudje nasmejani. Res je bilo lepo in prijetno. Kot da bi se znašla v nekem drugem času, par stoletij nazaj. 
 

 

K temu prijetnemu doživetju v mestu je spadala še prijazna stara z veliko ljubezni in z občutkom obnovljena hiška, v kateri sva prespala. Sicer pa ni čudno, saj je Jevgenij, lastnik hiške, študent restavratorstva.

Četrtek, zgodaj zjutraj. Pristanišče v Talinu. Vkrcala sva se na trajekt za Helsinke. Še ena država z evri :-) Trajekt je bil tako ogromen in tako luksuzen, da sva nekaj časa samo gledala in se čudila. Tri ure plovbe in nova država.

 

 

 
Dragi je na vsak način želel zaviti iz idealne linije in pogledati zimsko športno središče Lahti. Ni panike. Jaz sem itak vedno za akcijo :-) Finci sicer govorijo angleško, ampak s finskim naglasom, tako da je bilo vprašati za pot kar zanimiva pustolovščina. Skakalnica se vidi iz glavne ceste, ampak imena na smerokazu ni mogoče prebrati. Kot dva »izkušena« svetovna popotnika sva poiskala modri znak z belim i - turistične informacije. Tam nama je prijazna mladenka v zelo lepi angleščini pojasnila, kolikokrat je potrebno zaviti levo in kolikokrat desno, da prideš do skakalnic.

  Finska je zelo lepa zelena dežela z jezeri, skritimi med drevjem.  Više na sever sva šla, bolj toplo je postajalo.

Ne vem, kdaj je minil čas, ampak kar naenkrat sva bila v Vaasi. To mesto je že zelo visoko na severu in ni nama bilo jasno, kako to, da so vsi lokali zaprti in ni ljudi na ulicah, če pa sije sonce. Ko sva ugotovila, da je ura že skoraj ob enajstih zvečer, nama je bilo vse jasno :-) Prespala sva v zelo nobl hotelu, s pogledom na morje, na zaliv Bothnia. Joj, kako sem čakala naslednje jutro! Samo še kratkih pet ur na trajektu čez zaliv, pa sva na cilju. 

  

 

Naslednjič gremo na trajekt, pa na Švedsko :-)