Prvi potep nove realnosti

Pred korono si ne bi mislila, da si bom tako zelo želela peljati se po naši avtocesti. Kot bi bilo prvič. Vse je bilo tako drugače, tako novo in tako zelo lepo! Z dragim sva pazila nase. V zaprtih prostorih sva si nadela maske, povsod najprej pogledala za razkužilom, se ogibala ljudem in pazila, da se nisva ničesar dotikala. Ni težko. Je že zapečeno v možganih. :-) Verjetno bo še kar nekaj časa tako. Manj razmišljaš o tem, manj je moteče.

Ampak zgodba se začne drugje. :-) Veronika je poklicala dragega, češ da nujno potrebuje nekaj, s čimer bi lahko presejala tri velike kupe zemlje na parceli. Ati bi zanjo skočil na Luno, ne pa odpeljal veliko in nerodno, malce zarjavelo mrežo na drugi konec Slovenije. Ustavilo se je edino pri izbiri avta. V njegovega baje gre samo denarnica in manjši kovček, po možnosti nov. :-) Za moj avto pa ni problema. Edino vinjeta je manjkala, saj si je letos še nisem kupila. Ampak tudi to smo rešili. :-) In moj avto je postal pol-tovornjak. Ker sem ta mesec na čakanju, se je najin potep lahko zgodil med tednom. Moj dragi rad načrtuje potovanja. Meni pa je vseeno. Samo, da se gre! :-) Dva dni je iskal prenočišče in znamenitosti, ki bi si jih ogledala. Moja edina želja je bila, da greva do morja. Samo, da namočim noge, da vdihnem tisti čudoviti vonj po soli in da nastavim obraz soncu. Ko sva se peljala po avtocesti, sva ugotovila, da se najin potep dogaja točno 40 let po tistem dnevu, ko sva se spoznala. :-)

Po slabih treh urah vožnje sva na Kozini pri hiši odložila mrežo in se odpeljala v Ilirsko Bistrico k Veroniki na zajtrk.

Odločila se je, da gre z nama na potep in da se bo domov vrnila z Andrejem, ki bo popoldne delal na parceli.

Šli smo na ogled Škocjanskih jam.

Še vedno so tako čarobno lepe, kot jih imam v spominu iz časov, ko sta bila otroka majhna in smo veliko križarili po Sloveniji. Le izhod iz jame je malo drugačen. Zaradi korone kabina ne vozi in je treba vseh tistih nešteto stopnic prehoditi. Navzgor, da se razumemo. :-) Prav potolažilo me je, ko sem videla, da so stopnice tudi mladini delale težave.
 

 
Naslednja postaja je bila Kobilarna Lipica. Tudi tam nisem bila že ohoho let. Prijazna gospa na vhodu nam je razložila, da smo edini obiskovalci in nam povedala, kam naj gremo in kaj bomo videli. V miru smo se sprehodili po vseh hlevih. Nihče nas ni preganjal, dež pa nas ni motil.

 

  

Ko takole ves dan hodiš okrog in občuduješ lepote svoje domovine, je treba tudi nekaj pojesti. Če imaš s seboj že skoraj domačina, dobre restavracije ni težko najti. :-) Pri Tonci v Kozini se dobro je. 

Po kosilu sva Veroniko pustila na parceli pri Andreju in šla iskat prenočišče. V Krvavem potoku, streljaj od italijanske meje, je penzion Una. Toplo priporočam. Čisto, lepo, prijeten sprejem, ugodna cena in dober zajtrk.

Petkovo jutro je obljubljalo krasen dan. Po zajtrku sva se odpravila proti morju. Na cesti od Kopra proti Strunjanu je bila gužva kot v visoki sezoni. Avto sva pustila na parkirišču in se z namenom, da namočiva noge v morju, odpravila na plažo. Za vsak slučaj sem v nahrbtnik vtaknila malo brisačo in kremo za sončenje.  Pogled s strunjanske plaže na Piran je vsakič čudovit. Tokrat pa je bil čisto posebno lep. Kar solze so mi stopile v oči od ganjenosti, da spet vidim morje od blizu.
  

Na plaži je bilo veliko ljudi. Zavila sva desno. :-) Hoja po kamnih po ozki plaži je zbudila veliko spominov! Prvič smo bili tam, ko je bil Miha star dve leti, Veronika pa še dojenček. In potem vsako leto vsaj enkrat. Za par dni ali pa kar ves dopust. Tako kot leta 1991, ko smo bili skoraj sami na plaži. Sonce naju je prijetno grelo, fotografirala sva kot da bi vse to prvič videla in se razveselila, ko sva naletela na skupino nudistov. V trenutku sva se odločila, da namakanje nog ne bo dovolj. Srečna, kot mala otroka, sva skočila v vodo in plavala in škropila in kričala od navdušenja. Čudovito je bilo.

 

Po kopanju sva v gostilni Pod trto spila kavo in obvezno žižulo ter naredila kratkoročni načrt za naprej.  Saj je jasno, kajne, da sva se ustavila v Rayherju v Kopru. :-) Najin naslednji cilj je bil naravni rezervat Škocjanski zatok. Toliko vsega lepega sva slišala o tem koščku nedotaknjene narave lučaj od Kopra, da sva ga nujno morala obiskati. In bila sva navdušena. Čudovito urejena učna pot, veliko informacij, krasni motivi za fotografiranje, veliko ptic in drugih živali. Skratka, raj na zemlji. :-)

 

  
Pozno popoldne sva se odpravila proti domu. Z obveznim postankom pri Šoferski mamici na Vranskem. Tako dobro hrano imajo tam, da je greh odpeljati se mimo. :-)

Lep pozdrav do naslednjič. :-)