Dan mladosti

Že dolgo se nismo potepali.  Ste za izlet z motorjem? :-) Gremo v Kumrovec.

Nekoč, v davnih časih smo v državi, ki je ni več, v mesecu maju slavili mladost. To sploh ni bilo nič slabega. Spomini so še vedno lepi. Če jih je moč obuditi vsaj za en dan, pa je toliko lepše. Prav zaradi te nostalgije vedno rada greva v Kumrovec, kjer vsako leto prirejajo Dan mladosti i radosti. Tam se zbere pisana množica ljudi, tako mladih kot tistih, ki so samo še v srcu mladi, iz vseh koncev bivše skupne države. Ugotavljava pa, da vsako leto pride tudi veliko tujcev.

Prejšnjo soboto sva v sončnem majskem jutru zajahala motor in se se preko Ormoža čez zelene griče Hrvaškega Zagorja odpeljala v Kumrovec. Ko so naju po dobri uri vožnje noge in še nekateri deli telesa že pošteno boleli, sva se ustavila v Krapini. Odkar sva bila nazadnje tam, so mesto zelo lepo obnovili. Skoraj ga ne bi spoznala. :-)

Po postanku naju je čakalo še nekaj ovinkov, gričev in čudovitega razgleda in prispela sva v Kumrovec. Sploh nisva bila edina, ki sva se pripeljala na motorju. :-)

 

Hitro sva našla sorodne duše. Zaklepetala sva se s prijetnim parom iz Celja in ugotovila, da nisva edina, ki najrajši potujeva sama. Vsi skupaj smo obrnili glave, ko se je mimo nas pripeljal mladenič s staro Hondo z italijansko registracijo. Stopili smo do njega. Bil je čisto iz sebe od navdušenja. Hitro si je dal na glavo kapo z rdečo zvezdo in nam hitel pojasnjevati, da si je vedno želel priti v Kumrovec in da je že od malega navdušen nad partizani in Jugoslavijo. :-)

Nismo ostali v senci med motorji, pač pa smo se odpravili vsak na svojo stran na sprehod med stojnicami, pisanimi narodnimi nošami iz vseh koncev bivše skupne države in po lepo obnovljeni etnološki vasi, kjer stoji tudi Titova rojstna hiša.

Potem, ko sva si privezala dušo s porcijo čevapčičev, sva naredila načrt, kako priti domov po čim lepših cestah. Za mojega dragega je lepa cesta tista, ki ima veliko ovinkov, ki se vzpenja in spušča, se pravi takšna, ki ni dolgočasna. :-) Kako takšne ceste prenaša kopilot na zadnjem sedežu, pa je čisto druga zgodba. :-) Peljala sva se skozi Podčetrtek v Dolino Vinetu, zanimivo izletniško točko, kjer si lahko sposodiš ribiško palico in sam uloviš postrv, ki jo znajo odlično pripraviti, potem pa čez Ptujsko Goro in po najdaljši poti domov. 

Baje sem bila spet zelo dober kopilot in zato mi je dragi po vrnitvi domov pripravil čisto posebno večerjo. Kozice na buzari. Za prste polizat! :-)

Zadnja fotka je za najino mladino. Čisto posebna zgodba. Dragi mi prišepetava, da jo moram napisati. :-)

Ko sta bila mulčka še majhna, sta bila včasih tudi pošteno naporna. Oba sva imela polne roke dela, predno sva ju spravila spat. Neke sobote pred davnimi časi sva si potem, ko sta mulčka zaspala (vsaj mislila sva, da spita), pripravljala večerjo. Ob svečah in s kozarcem vina. Škampe na buzari. Račun brez krčmarja. :-) Mulčka sta prišla v kuhinjo, s transparenti in skandiranjem: "Hočemo škampe! Hočemo škampe!" Prizor za bogove, spomin za večnost in dobra šola, da pred otroci ne skriješ ničesar. :-)

Lep pozdrav do naslednjič. :-)