#9 Ko me inspirira

Res lep izziv sta tokrat pripravili Tina in Vladka. Knjižna kazala. Izzvali sta me 100 na uro :-) Knjige so namreč moja velika ljubezen. In ljubezen je potrebno negovati. Tudi z lepim kazalom :-) Izziva sem se lotila tako, da sem preklikala pol interneta. Našla sem ogromno  lepih izdelkov. Na koncu sem pa itak spet naredila po svoje :-)

Med prazniki mi je uspelo dobiti oba svoja otroka naenkrat pred fotoaparat :-) Nastala je serija fotografij, ki sem jih sprintala kot da bi bile narejene z avtomatskim fotoaparatom za dokumente :-) S svojim novim rezalcem za papir sem izrezala dva kartona. Na zgornjem sem s skalpelom izrezala okenca. Kartona in slike sem zlepila, na hrbtni strani napisala pregovor, naredila luknjo v obliki srčka in zvezala trakec iz volne. Eno teh knjižnih kazal pravkar leti na sever Švedske, kje študira moj sine. Takoj ga je posvojil :-) Rekel je sicer, da pri njegovi elektronski knjigi takega kazala ne more uporabljati, bo pa okras na njegovi delovni mizi na faxu. Tudi v redu :-) Drugo kazalo dobi hčerka, ki prebere ogromno knjig, še enega pa moja mama, ki v knjige vedno rine papirnate robčke, prtičke, ali pa celo kos časopisa. Groza :-)

Tukaj so pa še ostala kazala, ki so nastajala prejšnji teden. Sinovega ni več med njimi, saj je bilo že zapakirano v kovčku, ko je nastala fotografija.

Ena izmed idej, ki sem jo imela, je tudi citat iz knjige, zalepljen na karton. Tukaj je Štoparski vodnik po galaksiji, ki spada v kategorijo mojih najljubših knjig.

Sicer pa je seznam meni ljubih knjig zelo dolg in raznolik. Od znanstvene fantastike do kriminalk, biografskih romanov, fantazijskih knjig. Priporočilo za branje? Senca vetra, Carlos Ruiz Zafron. Cesta, Cormac McCarthy. Isaac Asimov  - vse :-). Erich Maria Remarqeu, vse :-)  Kraljevi morilec, Robin Hobb...

Danes je za menoj precej naporna nedelja. Zjutraj sva z dragim odpeljala najinega študenta in njegovo punco na Dunaj na letališče. Mislila sem, da bodo ti večmesečni slovesi postali s časom kaj lažji, pa niso :-( Vem, da je šel po znanje, ki ga črpa z neizmerno energijo. Vem, da mu ne bo hudega tam zgoraj na severu Švedske. Vem, da se bomo vsak dan slišali in videli prek skypa (hvala tistemu, ki si ga je izmislil :-)), ampak ne bom ga pa mogla objeti, ne bova mogla debatirati o tisoč in eni stvari, ne bo skakanja po stopnicah in odpiranja hladilnika. (Pravkar je poslal sporočilo, da so varno pristali. Uf....) Bom pa zato odštevala dneve do junija, ko bova šla z dragim k njemu na podelitev priznanj za magistersko delo. Jupi!

Lep pozdrav do naslednjič :-)