Polarni krog

Tokrat imam pa toliko lepih fotografij za pokazati, da že ves večer izbiram, kopiram, brišem... in se odločam. Upam, da mi bo uspelo pokazati vsaj delček tiste čarobne lepote, ki smo se je naužili v treh nepozabnih dneh.

Izlet na Nordkapp sprva ni bil načrtovan. Bil je pa ena čisto mala želja. Ampak, ko si enkrat tako blizu  najbolj severni točki Evrope, pač reskiraš. Blizu v tem primeru pomeni 1200 km :-) Dragi je sicer imel striktna navodila, da otrokoma ne sme težiti. Če si onadva ne želita iti, tudi midva ne bova šla. Ampak ni bilo potrebno dvakrat reči. Takoj sta bila za akcijo. V nedeljo smo še na hitro rezervirali hostl in si pripravili vse potrebno za na pot.  Mladini na zadnjih sedežih se je poznalo, da nimata kondicije za vožnjo z avtom. Premetavalo ju je, kot za stavo in po parih kilometrih ju je že vse bolelo. Midva, izkušena popotnika, pa sva pot prenašala brez težav. Sicer pa moj dragi ni tiste vrste šofer, ki bi resno jemal table za omejitev hitrosti. Mislim, da smo bolj nizko leteli, kot se hitro peljali :-) In zadnji sedeži  v našem avtu niso ravno prvi razred, kar se tiče udobnosti. 

Po Švedskem smo se skoraj ves čas peljali ob obali. V polarni krog smo vstopili na Finskem. Termometer je kazal 26 stopinj. Ob cesti in na cesti smo srečevali severne jelene. Peljali smo se tudi po »Santa's Road«, vendar Božička ni bilo na spregled. Po mojem mu je bilo prevroče :-) 

Popoldne smo vstopili v novo državo na najini poti – Norveško. Pokrajina nas je v trenutku očarala. Pozabili smo edino na to, da glede na redko  poseljenost bencinske črpalke ne stojijo za vsakim grmom. Lučka za rezervo nas sploh ni več motila in do bencinske črpalke smo se po navadi pripeljali že samo na hlape.  Po mojem je to taktična poteza. Bencin je namreč na Norveškem tako drag, da si ga moraš res presneto zaželeti :-)

 

 

 

 

Zadnje veliko mesto predno smo zavili v tundro je Alta. 

 

Takšna pa je pokrajina na skrajnem severu Norveške. Tukaj se je pa že videlo, da smo visoko na severu. Pihalo je, kot za stavo, pa hladno je postalo.  Višje gor smo se vozili ob morju, skozi tunele, pod morjem in med severnimi jeleni.

  

V Honningsvag, le slabih 30 km pred Nordkappom, smo prispeli  ravno dovolj zgodaj, da smo še našli odprto trgovino. Hostl pa nas je vse osupnil. Najprej s prijaznim sprejemom, potem pa s čistočo, kamorkoli smo pogledali.  Škoda, ker je deževalo. Polnočnega sonca ta dan nismo videli.

 

Nordkapp. Najbolj severna točka Evrope, do koder lahko prideš z avtom. Sreča pa nas je spremljala na vsakem koraku. Ko smo se pripeljali do razgledne točke, so ravnokar potekale priprave za start pohoda od Nordkappa do Sicilije, pa v tistem trenutku ni nihče pobiral vstopnine. Ni ravno majhna, tale vstopnina, zato se nismo grebli zanjo :-)  Aja, pa vreme nam je bilo spet naklonjeno. Je sicer pihalo, ampak je bilo precej jasno.  

 

Nazaj na jug smo se vračali po drugi poti: proti Narviku, ob krasnih fjordih. Kaj krasnih – osupljivo lepih! Pa še sonce nas je spremljalo vse popoldne. Tudi ponoči. 

  

Pa smo ga videli in doživeli - polnočno sonce :-)

 

Sredi noči smo prispeli nazaj na Švedsko. 

Prespali smo v nacionalnem parku Abisko, v pravljični brunarici. Naslednji dan smo se potepali po nacionalnem parku. Sine je rekel, da si lepšega darila za magisterij ne bi mogel  želeti. 

V nacionalnem parku Abisko je tudi Aurora Sky Station, najbolj primerno mesto na Švedskem za opazovanje polarne svetlobe. 

 

 

Popoldne smo se ustavili še v mestu Kiruna, kjer kopljejo železovo rudo in od koder so izstrelili Švedsko-Nemško raketo v vesolje (kot balzam za dušo najinega znanstvenika :-) ), potem pa nazaj, proti študentskemu stanovanju.

 

Na poti domov smo od daleč videli tudi lose. Baje bližnje srečanje z njimi ni posebno prijetno :-)

 Naslednjič se vračamo domov, v Slovenijo. Čez Švedsko, Dansko, Nemčijo in Avstrijo.