sreda, 23. julij 2014

Z motorjem v Romunijo - prvi del



Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel.
Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
                                                               Nejc Zaplotnik


Stereotipi o tem, kako je Romunija umazana dežela in kako nepošteni so njeni prebivalci, so bili dovolj močan razlog, da me tja ni nikdar vleklo.  Moj dragi pa je nekje zbrskal podatke o čudovitih cestah v Romuniji, sanjah vsakega motorista in klobčič se je začel odvijati. Na računalniku je bila vse pogosteje slika pravljične zelene pokrajine, prepredene s cestami in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bova tudi midva del tega.

Na srečo v službi ni bilo težav dobiti prosto tudi izven termina, ki je predviden za kolektivni dopust. Moja zadolžitev pri pripravah na pot je bila samo to, da zreduciram prtljago na minimum, res samo na tisto, kar je neobhodno potrebno. Prtljago zase sva imela v stranskih kovčkih, zadnji kovček pa je bil rezerviran za vso potrebno orodje za motor. Nikdar ne veš, kaj se na poti lahko zgodi. Dva dni  se da preživeti v eni majici, tudi če je strgana, motor pa s preluknjano gumo lahko samo žalostno obstane ob cesti.

Dragi se vedno dobro pripravi za na pot. Prebere vse možne informacije in pregleda vse slike. Jaz pa se pustim presenetiti. Nikdar si v naprej ne naredim slike ali predstave o nečem in tudi ne pričakujem preveč.  O stvareh, ki sem jih videla, pa si vse preberem in pogledam potem, ko pridem domov :-). 
Na zemljevidu je vrisana pot, ki sva jo prevozila - 2500 km




Opis poti
V ponedeljek zelo zgodaj zjutraj sva z naloženim motorjem in »Garminom verzija 0.1« (to je tista papirnata zadeva, ki se ji reče avtokarta in zaradi katere spoznaš ogromno ljudi, ki ti na poti pomagajo najti pravo smer) krenila z domačega dvorišča proti Madžarski. 

Madžarska

Balaton
Pred sedmo sva že pila kavo pred mestom Siofok ob Balatonu. Lepo se je bilo peljati med ogromnimi polji sončnic, pšenice in koruze. Avtoceste sva se izogibala. 

Neskončna polja sončnic


Most čez Donavo

Studenec


Konjička sta pridno pozirala

Prevoz nekoč in danes :-)
Na poti je treba jesti :-)
Tisa
Malo pred mejo z Romunijo naju je ujela prava poletna nevihta. Na srečo nama je uspelo pravočasno zaviti na bencinsko črpalko in tam počakati, da najhujše mine. Za nama sta prišla vedrit še dva motorista iz Avstrije in padli smo v takšno debato, da so nas šele sončni žarki opomnili, da bo treba zajahati motorje in jo mahniti v Romunijo. 
 
Čeprav je Romunija tudi članica EU, pa je na meji z Madžarsko še vedno potrebno pokazati dokumente. Prava pojava na meji je bila skupina fantov, ki so iz Poljske »prirohneli« na MZ-jih in Javah :-). 


Mejni prehod med Madžarsko in Romunijo



To so pravi avanturisti!
Romunski Lei, ali po novem Roni
  
Prvo veliko mesto v Romuniji je bila Oradea. Zaradi utrujenosti, saj je bilo za nama 600 km poti, me je mesto v trenutku odbilo. Hupanje, gužva, prerivanje, tramvaji, taksiji… preveč vsega je bilo. Čeprav sva imela v planu, da se v mestu ustaviva in poiščeva prenočišče, sva na hitro pobegnila iz njega in se ustavila v prvem hotelu, ki sva ga zagledala zunaj mesta. Razjahala sva motor in se odločila, da je prva etapa pravkar končana. Zato pa je hotel presegel vsa  pričakovanja.
Kako je majhen, tale najin Bandit!

V hotelu

Na strehi hotela
V torek zjutraj sva po zajtrku šla vseeno pogledat mesto Oradea. Verjetno sva bila prejšnji dan res preveč utrujena. Tokrat je namreč mesto delovalo prijetno, sicer glasno, ampak ne odbijajoče. Prvo, kar nama je padlo v oči je bilo to, da so vsi ljudje telefonirali. Šoferji in sopotniki, pa tudi pešci. Kako so uspeli z eno roko obvladati volan v vsej gužvi in zmedi, obenem pa še hupati, mi ne bo nikdar jasno :-).
Prave face pa so bili šoferji tramvajev. Z eno roko so sukali volan, v drugi pa skozi okno držali prižgane cigarete. Vmes jim je pa uspelo še nama mahniti, da lahko greva naprej.

                                                            Nekaj utrinkov mesta Oradea





Naslednjič gremo skozi romunske vasi in čez hribe :-)


18 komentarjev:

  1. Prekrasne fotografije! I ja zelim u Rumuniju (mozda i to dodje na red jednoga dana).

    OdgovoriIzbriši
  2. Čudovite slike ;) krasno si opisala pot, tako da sem imela občutek, da sem potovala z vama ;) komaj čakam 2. del,.. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Priprava na pot moškega in ženskega spola, se mi zdi, pa da je povsod enaka, v naši familiji že. Jaz se prej nič ne pripravim, se pustim presenetiti, ko pa pridem nazaj, pa z zanimanjem pogledam kaj več. Že nestrpno čakam nadaljevanje.
    Da ne pozabim, hvala za prečudovito butarico sivke, ki prav omamno diši :):)

    OdgovoriIzbriši
  4. Super fotke in res zanimivo branje, saj mi je to povsem neznano in sama imam (sem imela) iste predsodke kot ti. Komaj cakam nadaljevanje.

    OdgovoriIzbriši
  5. Uau krasne fotke, se vidi da sta se imela krasno!

    OdgovoriIzbriši
  6. Hvala, ker deliš z nami. Take zanimivosti vedno rada preberem in zdi se mi kot da sama malce potujem. :o)

    OdgovoriIzbriši
  7. Krasno napisano. Tudi jaz komaj čakam drugi del.

    OdgovoriIzbriši
  8. Sonja to pa je bilo enkratno doživetje prvega dela. In tako zanimivo si napisala, kot da sem z vama na motorju. Mesto je čudovito....hotel pa wwwaauuu ;)). Grem svojemu dragemu pokazat fotke vajine dogodivščine...morda pa se tudi sami kdaj odločimo za potep v Romunijo ;))) Zdaj tudi vem na koga se obrniti na informacije o pripravah na potovanje. Tudi jaz komaj čakam nadaljevanje...morda se še kje pojavi grof Drakula??? Pozdravček iz Koroške, Jana

    OdgovoriIzbriši
  9. Upam, da se nadaljevanje že piše! Človek se počuti, kot da bi potoval z vama - res krasni opisi in slike! :)

    OdgovoriIzbriši
  10. Vama kar malo zavidam to motoristično pustolovščino :) Po fotografijah in besedah sodeč, je bilo fantastično. Z veseljem bom brala vse, kar sta doživela.

    OdgovoriIzbriši
  11. uuuuuu zanimivo :))) sem brala naglas in zastrupila moza da enkrat tudi midva odvihrava v te konce:)))komaj cakava nadaljevanje :)))

    OdgovoriIzbriši
  12. Vidim da je tvoj mož bolj moje sorte - vse mora biti splanirano v nulo :). Super prvi del potopisa in komaj čakam nadaljevanje. Slike so res zakon

    OdgovoriIzbriši
  13. Slike ostavljaju bez teksta, naročito suncokreti koji su mi favorit ovog puta, ali ni prikaz prvoza nekad i sad nije loš...čak štaviše- odličan je..Pozdrav!!;)

    OdgovoriIzbriši
  14. To pa je pot
    krasne fotografije in krasen potopis
    lp Tamara

    OdgovoriIzbriši
  15. Krasne fotke i vrlo lijep kraj. Iskreno ni mene Rumunjska nikad nije privlačila jer sam čula sve i svašta, ali očito da su glasine vrlo pogrešne.
    LP, Martina

    OdgovoriIzbriši
  16. čudovite fotografije in krasno popotovanje,komaj čakam nadalhevanje,saj sama ne potujem rada.Obožujem pa potopise,lp

    OdgovoriIzbriši
  17. Super. Čudovite slike in tako luštno si vse napisala. Lp

    OdgovoriIzbriši
  18. Čudovito Sonja, s teboj je prav lepo potovati :) Super si tole napisala in pofotografirala.
    Komaj čakam tvojo naslednjo objavo. Bodi lepo in uživaj.
    Lp Danica

    OdgovoriIzbriši

Vesela sem vašega obiska in komentarja. Hvala!