nedelja, 26. maj 2013

Na sever Evrope

Pakiram :-) Jutri zjutraj z dragim kreneva na potovanje na sever Evrope. Greva na svečano podelitev diplome k sinu na Švedsko.

Tole bo najin letošnji dopust. Že dolgo sva si želela raziskati sever Evrope in tokrat se nama je ponudila krasna priložnost. Rezervirane imava hotele in trajekt. V avtu imava navigacijo, da slučajno ne zaideva kam drugam :-) Fotoaparati so pripravljeni. Naloženo imava vse, kar sta si sine in njegova punca zaželela. Tudi svežo jagodno marmelado in bezgov sirup :-) Domov bova pa peljala vse tisto, kar več ne rabita in bi bilo za letalo preveč. Otroka se namreč vračata šele čez dober mesec - z letalom.

Mojih prispevkov in komentarjev naslednja dva tedna ne bo. Pridno ustvarjajte, kuhajte in se imejte lepo :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)

četrtek, 23. maj 2013

Bravo, sine!

V torek je sine na daljnem severu zagovarjal svoje magistrsko delo. Uspešno :-) In k njemu je poletela tale sovica, ki jo je danes že prejel. S sovico pa so letele tudi češnje. Pravi, da jih je polovica preživela potovanje in da so bile zelo slastne :-) Pa tudi nad sovico je bil navdušen.




Ker je Leonardo da Vinci eden izmed sinovih vzornikov, sem za ozadje uporabila sliko da Vincijevega rokopisa, notri sem pa napisala še eno njegovih misli.

Doma smo vsi navdušeni in zelo ponosni na našega, sedaj že bivšega, študenta. S punco sta se super znašla daleč od doma. Na faksu je bil priden in je redno delal. Sedaj si končno lahko malo oddahne. Pravzaprav si lahko oddahneta oba :-) Kdo ve, kam ju bo odneslo v iskanju službe... Kamorkoli že, samo da jima bo lepo, da bosta živela svoje sanje, da bosta pokazala vse, kar znata in da se bosta še dalje učila, saj sta oba zelo pridna in delovna.

Samo še malo, sine, pa se vidimo :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)

nedelja, 19. maj 2013

Vse za sodelavce :-)

Prejšnji teden sem bila cele večere pokrita s papirčki vseh vrst, barv in velikosti :-) Najprej me je sodelavec prosil (ja, prav ste prebrali - tudi fantom so všeč doma narejene voščilnice), da mu naredim dve voščilnici za njegovo nečakinjo, ki bo prejela Prvo sveto obhajilo, potem pa še sodelavka, ki je potrebovala voščilnico za moževega pol stoletja. Seveda sem obema obljubila, da jima izpolnim želje. To, da nisem imela niti pol ideje, kako se lotiti naročil, je bila postranska zadeva. Vedno delam enako. Obljubim, potem si pa razbijam glavo :-) Mislim, da je pri mojih letih pepozno, da bi kar koli spremenila v tej smeri :-)

Za sodelavčevo voščilnico sem našla idejo na Izazovih i slatkiših, kjer v tokratnem izzivu želijo punce videti voščilnico po določeni postavitvi. Angelčka sem sprintala in ga čisto na rahlo pobarvala s suhimi barvicami. V notranjosti je še žepek za denar. Voščilnico prijavljam na Dvanaesti izazov - "Skica".



Druga voščilnica pa je precej podobna vabilom, ki sem jih delala za sodelavko. Uporabila sem roza izrez in trakec, ki sem ju dobila od punc iz Izazovov i slatkišev na enem od prejšnjih izzivov.


Za sodelavko sem pa naredila spodnjo voščilnico. Ker ima gumbe jo prijavljam na izziv Here Come The Boys: Challenge #52 - Must Have Buttons
Moram se opravičiti za slabo kvaliteto fotografije. Voščilnica je bila končana ob polnoči, naslednje jutro pa je že romala k naročnici, zato sem fotografirala s službenim fotoaparatom na brzino, predno je prišel šef :-) Ne me zatožiti...
 

Za vse, ki ste se prebili do konca tega zapisa pa še posladek- prva letošnja jagoda, ki je dozorela v koritu na balkonu. Moje rožice so tako lepe, da jih kar pojemo :-)

Sedaj moram pa iti kuhat sirup iz bezgovih cvetov. Včeraj sem namočila prve letošnje cvetove in vsak čas bo minilo 24 ur, kar so v vodi.

Lep pozdrav do naslednjič :-)


sreda, 15. maj 2013

Ko me inspirira #13

Nisem mogla, da ne bi :-) Tina in Vladka sta me ponovno izzvali s svojimi čudovitimi izdelki v tehniki maskiranja. Malo sem se sicer praskala po glavi, kje dobiti štampiljke, ampak sem hitro našla rešitev :-) Kuhinja. Krompir. Zakaj pa ne! Saj pravim, da je v kuhinji moč najti super pripomočke za ustvarjanje, od modelčkov za piškote, cedilk, nožev, pa krompirja. O, saj se bo še našlo :-) To, da rada pacam z vodenimi barvicami, pa ni nič novega.

In, če sem že imela toliko priprav, sem naredila kar tri voščilnice v tehniki maskiranja. Khm, saj ji je nastalo še več, ampak niso čisto primerne za objavo :-) Na izziv Ko me inspirira #13 prijavljam vse tri voščilnice, kot en izdelek. Lahko?
 
 
 

Delala sem pa takole, da sem najprej na prazen papir sprintala napis. Zakrila sem ga s samolepilnim lističem. Štampiljke iz krompirja sem pobarvala s čopičem in odtisnila na papir. Vsak odtis je drugačen :-) Ko se je barva posušila, sem odtisnjene rožice prekrila s papirčki, položila na njih šablono z luknjicami in še malo špricala z zobno ščetko. Bila sem prijetno presenečena, kako zanimivi izdelki so nastali. Tole so pa moji pripomočki:


 


Lep pozdrav do naslednjič :-)


nedelja, 12. maj 2013

Nekaj kar se premika

Pred časom sem od Klare, ki ustvarja na blogu Moje ustvarjalne čire-čare dobila čudovito štampiljko medvedka. Tako milo me je prosil, da ga odtisnem in pobarvam, da sem požrla obljubo, da ne bom več barvala :-) Še vedno drži, da barvanja ne obvladam, sem se pa potrudila. Maksimalno, kot naši športniki ;-) Barvala sem s suhimi barvicami. Ker je medvedek zakrit z bleščicami, se napake ne vidijo tako zelo, kot bi se sicer.

Na tokratnem izzivu v CRAFT-alnici želijo punce videti voščilnico, ki se premika. Iskala sem ideje in se odločila, da naredim "shaker" otroško voščilnico za rojstni dan. Okrog medvedka letajo naštancani metuljčki v pisanih barvah.

Voščilnico prijavljam na Craft-alnico: Izziv #81 - Nekaj, kar se premika
 



Tole spodaj pa je naš prvi letošnji pridelek sadja :-) Barva še ni čisto prava, ampak smo jih tako težko čakali, da je dragi danes moral splezati čisto na vrh drevesa, da je prišel do teh parih, prvih letošnjih češenj. Sladke so in zelo, zelo dobre :-) Naslednji teden bodo začele resno zoreti. Če bo koga pot zanesla skozi Ljutomer, je vabljen na češnjo. Pa še kavo skuham :-)

Lep pozdrav do naslednjič :-)

torek, 07. maj 2013

Moje prvo naročilo

Jaz si pa znam naložiti delo! Pred prazniki me je sodelavka prosila, da ji naredim vabila za Prvo sveto obhajilo njene hčerke. Zakaj pa ne! Ampak obljubiti je eno, držati obljubo pa drugo. Slabo poznam simboliko, ki spremlja svete zakramente. Sem pa radovedna in se rada kaj novega naučim. No, pa sem se vrgla v globoko vodo! Pravzaprav sploh ni bilo tako težko. Vem, kje iskati. Po vaših blogih. Hvala vsem za ideje in navdih :-) Nastalo je pet približno enakih vabil, saj sem vse izrezala ročno. Napisi so sprintani na šeleshamer in izrezani. Za kelih sem si v slikarju narisala šablono. Rožice so štancane, rdeče pikice pa so narejene z glitter glujem. Edina zahteva naročnice je bila, da naj bodo vabila bolj enostavna. Super!



 
Končano je bilo pozno zvečer in nasledni dan je bilo potrebno vse skupaj oddati, kar je vidno na kvaliteti  fotografij :-(  Sicer pa je najbolj pomembno to, da je bila sodelavka zelo zadovoljna in vesela. Povedala pa mi je še, da je bila tudi njena hčerkica presrečna, ko je videla vabila. In baje bom naslednje leto za njeno tavečjo hčerko tudi delala vabila za birmo. Jupi! Se že veselim novega izziva :-)

Spodnje fotografije pa so nastale na našem dvorišču. Marelica :-) Fotografirala sem jo za sina, da bo videl, kaj ga čaka, ko pride domov. In njegova reakcija, ko je videl fotko: "Mami! Fokus imaš na drenu in ne na marelici." Aja? Bo že držalo, če on tako pravi :-) 



Letos se je oplodilo veliko več cvetov, kot lani. Ko stojim pod marelico, sanjam marmelado, cmoke, pecivo.... in amaretto :-)

Na moj cvetoči encijan sem pa res ponosna! Čisto malo sem ga pred leti prinesla od mame, sedaj pa se je razrasel v pravo preprogo. Veliko punc, ki znajo bolje z rožami, kot jaz, ga ne more vzgojiti. Po mojem preveč komplicirajo. Moj raste skupaj s sivko in trsom jorke. Cveti skozi vse leto, splomladi pa najlepše.



Lep pozdrav do naslednjič :-)

sobota, 04. maj 2013

Z motorjem po Sloveniji

Dva dneva  mi je uspevalo uspešno preslišati vsako prošnjo mojega dragega, da se pobereva nekam iz hiše. Pa ne namerno. V knjigo sem "padla". Dobesedno :-) Včeraj pa mi ni bilo več rešitve! Dragi mi je zajtrk prinesel pokazat v posteljo in ga takoj odnesel. Dobro ve, da je to edini način, da sem v trenutku budna :-)

Motor je bil že pripravljen in obrnjen v pravo smer, ko sem se jaz še tlačila v motoristično opremo. Presneta zima! Spet se mi je vse skrčilo! Malo sem stokala in zdihovala, ampak zadrge niso popokale in lahko sva krenila - z vetrom v laseh :-)


Na karti sem z rdečo označila pot, ki sva jo prevozila. Iz Ljutomera prek Ormoža, Ptuja, Slovenske Bistrice, malo po avtocesti, ki sva jo zapustila pri Vojniku, skozi prekrasno Tuhinjsko dolino, skozi Kamnik pa vse do Radovljice, kjer je bil prvi postanek. Druga runda je bila do Jesenic, kjer sva obiskala prijatelje, potem pa do Mojstrane, mimo slapa Peričnik do Aljaževega doma (malo je bilo potrebno pešačiti), pa nazaj v Mojstrano na hitro kosilo, potem pa do Krajnske gore in čez Vršič na primorsko stran. Rada greva z motorjem čez Vršič. Vsaj enkrat na leto. Spomladi je še posebej lepo. In včeraj je bil krasen, sončen dan. Pogled na še vedno zasnežene in s soncem obsijane vrhove je tako čudovit, da jemlje sapo. Vsakič, ko se vozim po naši domovini, me fascinira to, kako hitro se pokrajina spreminja. In kako je čudovita! Povsod v tem malem koščku raja, ki se mu reče Slovenija!


V ozadju je Triglav
V Triglavskem narodnem parku je še vedno sneg
 



Slap Peričnik

Cesta na Vršič
Nisva bila edina motorista :-)
 

Prelaz Vršič 1611 m nad morjem
Našla sva fotografa :-)
 
Moj dragi in njegov Suzuki :-)

Čisto pravi raj pa se začne, ko v enem zadnjih ovinkov na poti iz Vršiča, zagledaš prečudovito, smaragdno zeleno Sočo. Ves čas, kar sva se po dolini Trente vozila ob Soči, sem pod čelado ponavljala verze Simona Gregorčiča. Odo tej prekrasni reki.

 
Simon Gregorčič: SOČI
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti -
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine -
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila -
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav -
Bog sprimi te tu sred planjav!…
Kako glasno, ljubo šumljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza – krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje-lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!



Skozi Bovec, Kobarid in Tolmin je šlo zelo tekoče. Nobene gneče na cestah, prekrasno vreme, ravno prava temperatura za potovanje. Pa še zadnji postanek na idiličnem Petrovem brdu. Iz prejšnjih potovanj vem, da imajo tukaj slastne postrvi :-) Včeraj je bilo že prepozno, da bi še malo posedela. 
Še tale informacija za vse tiste, ki že imate električne avtomobile :-) Me je prijetno presenetilo.

Še zadnja etapa poti čez Železnike, Škofjo Loko, Medvode in Ljubljano - proti domu. Avtocesta je super zadeva za premagovanje dolgih razdalj v kratkem času. Ampak, midva je ne marava preveč. 

Vem, dosti fotografij sem nalepila. Če so pa tako lepe!

Lep pozdrav do naslednjič :-)